TIR (glej razlago pod drugo fotografijo) je igrani dokumentarec, nekakšen road movie o življenju na cesti, pa tudi zgodba o odrekanju, ljubezni, družini. Veliki nagrajenec rimskega filmskega festivala je bil te dni prvič na ogled na slovenskih tleh, v domovini glavnega akterja, voznika Branka (ki je v filmu pravzaprav pripadnik slovenske manjšine na Reki, kot smo izvedeli v pogovoru po predvajanju v Kinodvoru).

Znani slovenski igralec, zaposlen v celjskem gledališču, ima pa tudi precej filmskih izkušenj, se je za potrebe snemanja prelevil v čisto pravega šoferja. Opravil je vse potrebne izpite, se zaposlil v italijanskem podjetju za logistiko, sedel za volan in prevozil več 10.000 kilometrov po vsej Evropi ... Režiser Alberto Fasulo je v iskanju "dovolj norega igralca iz vzhodne Evrope", ki bi se bil za več mesecev pripravljen posloviti od domačega udobja in postati izkoriščana delovna sila, zadel v polno. Završan je v vlogi, ki to skoraj ni, izjemno prepričljiv, zdi se, kot da se je s šofersko kabino, ki je lahko kuhinja, spalnica, kopalnica in še kaj, kar zlil. Tudi sam je to opažanje potrdil.

Izjemno prepričljiva pa je tudi dinamika med našim šoferjem in njegovo ženo, ki jo je odlično upodobila Lučka Počkaj, Završanova partnerica v resničnem življenju, ki je prav tako gostovala na kavarniškem pogovoru, kjer je za volan poprijel Denis Valič. Pravzaprav gre pri Počkajevi "le" za glasovno vlogo, ki pa odlično prikaže intimo dolgoletnega para, vzorce, ki se vzpostavijo v skupnih desetletjih, male očitke, ki skrivajo velike zamere ...

Fasulov dokumentarec je veliko več kot študija "globalne problematike izkoriščanja delavstva in trpke realnosti večnih nomadov evropskega prevozništva", nevidne delovne sile, zaradi katere se naše mize tudi pozimi šibijo pod popolno oblikovanimi paradižniki. Prav izkušnja s temi plodovi zemlje, ki jih je zelo ironično iz Nizozemske prevažal v Grčijo, je igralca precej pretresla. "V tem svetu in času, kjer je denar vrhovno božanstvo, se ne smemo vdati. Ne prenesem nasilja korporativnih in privatiziranih vlad in menim, da je ta film zmožen vsaj delno razgaliti praznino sodobne eksistence," je ob neki priložnosti povedal Završan, ki mu oznaka "balkanski" igralec, ki se ga je prijela v času odmevne medijske pozornosti po rimski zmagi, laska.

TIR je zgodba o paradoksalnem žrtvovanju za družino, od katere se posledično oddaljiš in jo celo izgubiš, pa s tem povezana zgodba o odsotnem možu in očetu, ki se na koncu varneje kot v resničnem svetu počuti v (ne)udobju svoje kabine, ki je ves njegov svet. "Prej kot film o vozniku tovornjaka je to film o paradoksu, da zavoljo službe živiš daleč stran od ljubljenih oseb, ki so konec koncev razlog za to, da delaš," je povedal furlanski režiser, ki je skupaj z Završanom s kamero v roki v štirih mesecih prevozil 30.000 kilometrov. "Čez Evropo sva narisala križ, od Švedske do Rima, od Budimpešte do Seville, in meja med realnostjo in fikcijo se je pogosto meglila. Debatirala sva o razliki med dejansko in igrano utrujenostjo, na koncu pa sva postala dobra prijatelja, čeprav sem mu tolikokrat prepovedal, da bi se okopal in obril ali mu naročil, naj kuha tam med gumami tovornjaka. Ko sva končno izstopila iz te napete pustolovščine, je bila najina percepcija vsakdanjega življenja drastično drugačna."

Branko Završan se v Kinodvor na platnu in v živo vrača 28. junija, ko bo po dvoriščni projekciji filma TIR predstavil svoj priljubljeni projekt Senca tvoj'ga psa: šansone Jacquesa Brela v lastnem prevodu in interpretaciji.