Kronika pozabljanja se namreč začne s koncem pripovedi, s pogrebom osrednjega protagonista. Toda to pravzaprav ni konec v pomenu radikalnega zaključka; sploh če upoštevamo dejstvo, da ga opisuje prav pokojni protagonist sam. In ne, ne gre za to, da bi Pregelj, ki so mu prehajanja med sanjami, fantazijo in stvarnim v pripovedih vse prej kot tuja, za sugestivnejšo ubeseditev teh prehodov uporabil že znan literarni trik, kakršnega predstavlja recimo "onstranska" pripovedna perspektiva. Nasprotno: Kronika pozabljanja je ob Pregljevem prejšnjem romanu, Pod srečno zvezdo, celo njegovo najbolj "v stvarnem" zasidrano delo. Še več: ne le, da je zasidrano v naši neposredni sočasnosti, je - tako kot roman Pod srečno zvezdo, le da še bolj eksplicitno-družbenokritična - ozaveščena knjiga. Pa čeprav se na prvi pogled lahko zdi "le" pripoved o staranju in demenci.

Osrednji protagonist romana je osemdesetletni (upokojeni) pravnik, ki se je pred tremi leti preselil v sodobno opremljen dom za ostarele. Tam preživlja relativno srečno starost, kar konkretneje pomeni, da ima svoje stanovanje, dobro krvno sliko in je samostojen - kontrolira izločanje, ni nebogljeno odvisen od pomoči drugih, ne izgublja se in menda tudi ne pozablja. Vsaj tako se zdi na začetku, z razvojem pripovedi pa postaja vse bolj očitno, da so njegove spominske celice vendarle precej porozne, in sicer še precej bolj, kot to sluti sam, ko si (ravno nasprotno kot protagonist Pregljevega romana Mož, ki je jahal tigra) tako ali drugače prizadeva ohraniti spomin, pravzaprav kar svoje kognitivne sposobnosti. A mu to ne uspeva; njegov tukaj in zdaj postaja vse bolj zgolj njegov, v njem se neločljivo zlivajo spomini in sedanjost, stvarnost in fantazija, sanje, najverjetneje tudi blodnje in strahovi.

Pregelj personalno pripoved - natančneje: celotno notranjo strukturo romana - spretno prilagaja junakovi psihični kondiciji. Uvodni in najobsežnejši drugi del sta podana v razvidni, sorazmerno enostavni, realistični, linearni prvoosebni pripovedi, ki jo v premočrtnosti prekinjajo le pripovedovalčevi občasni skoki v preteklost. Tretji del, v katerem se pripoved vse bolj odpira v nestvarno, torej v sanjsko, fantazijsko in podobno, vse izraziteje pa jo zaznamujejo tudi prazna mesta, pomeni nekakšen stilni prelom v romanu, ki v zadnji tretjini postane izrazito poetičen in pomensko razprt. V kratkem sklepnem, četrtem delu pripovedi, edinem, v katerem zamenjamo perspektivo, poetičnost kulminira: zgodba, ki bi bila lahko tesnobna pripoved o sklepnih poglavjih človeškega življenja, se izteče v hvalnico življenja kot procesa odmiranja in hkratnega porajanja živega.

Sebastijan Pregelj je brez dvoma eden izmed tistih pisateljev, ki imajo močan posluh za pripovedovanje, za strukturiranje fabule, za njeno postopno stopnjevanje, nepričakovane, občasno tudi povsem drobne, a nikoli nepomembne obrate. Z vsem omenjenim tudi v Kroniki pozabljanja priklene bralčevo pozornost, pri čemer k intenzivnosti bralskega doživetja pripomorejo tudi mesta, ki ostajajo odprta še ob koncu romana.

V Kroniki pozabljanja je notranjih dogodkovnih prelomov v pripovedi več, med za protagonista najpomembnejšimi sta vselitev Konstance v sosednje stanovanje in srečanje s skrivnostnim neznancem. Prvi dogodek v roman vpelje tematiko ljubezni v pozni jeseni življenja, v katere aktualiziranju izstopajo suvereno, prepričljivo in z občutkom napisani erotični prizori. Drugi prelom, torej srečanje s skrivnostnim neznancem, je v nekem smislu še pomembnejši; ne le, ker v njem korenini ključni premik, do katerega pride v protagonistovem življenju, in sicer premik od misli in besed k dejanjem, ampak tudi zato, ker se zdi, da v njem lahko razbiramo nevsiljivo izraženo, a vendarle angažirano poanto. Ta kaže v smer posameznikove ozaveščenosti, odprtosti za druge(ga) in osebne odgovornosti kot tistega konkretnega izhodišča, ki edino vodi v kakršno koli spremembo družbenega stanja. Kakšno je to družbeno stanje, pa je nazorno pokazal že roman Pod srečno zvezdo, ki v Kroniki pozabljanja zaživi tudi z drobcem ene izmed svojih zgodb. Oba romana tematizirata ksenofobijo in iz nje porajajočo se agresivnost in na drugi strani brezbrižnost, vseenost sodobnega zahodnega človeka, njegovo popolno neobčutljivost za trpljenje drugega. In če je roman Pod srečno zvezdo v prikazu omenjenega bistveno temnejši od Kronike pozabljanja, lahko o Kroniki rečemo, da je v tem - vsaj z vidika leposlovnega zapisa - šibkejša. V razpiranju družbene tematike se skrivata pravzaprav edini hibi, ki bi ju lahko očitali Pregljevemu najnovejšemu romanu. V mislih imam pretirano neposrednost, ki v drugem delu prerašča v moralizem in didaktiko, ter nekoliko pretirano idilično slikanje gradnje doma za tujce, vseljevanja tujcev in njihovega sobivanja, ki bralca mestoma ponese v doživljanje, h kakršnemu je verjetno stremela bukolična poezija. Toda to je v knjigi, ki se vendarle zavestno obrača k svetlobi, manj moteče kot omenjeni enodimenzionalni govor, za katerega pa je tudi treba poudariti, da obsega le droben izsek pripovedi.

V celoti gledano Pregelj več kot korektno izpelje to, kar si je - vsaj tako se zdi - zastavil na začetku: svetlo pripoved o temnejših straneh življenja. Osnovni tematski lok - starost in minevanje - spretno nadgrajuje z bivanjskimi in družbenimi vprašanji oziroma temami, ki jih sicer implicira, a nikakor niso le njegova domena oziroma niso le vprašanja, ki tako ali drugače zaživijo v sklepnih fazah našega staranja. To pomeni, da Kronika pozabljanja seveda ni (le) roman za starostnike ali pač tiste, ki se bojijo, da ali kako bodo to nekoč postali; ne stavi na empatijo, nagovarja bolj celostno in - kar za leposlovje nikakor ni nepomembno - z zelo berljivo in razgibano zgodbo, s poetično, a živo, neprisiljeno govorico.

Tina Kozin, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).