Tržačani so na svojo prav posebno plažo, ki so jo vzpostavili že leta 1903, ko je Trst pripadal še habsburški monarhiji, zelo ponosni, vsak poskus, da bi podrli zid, pa je naletel na srdit upor prebivalcev.

Tržačani namreč prisegajo na tradicijo - tako, kot so se borili za tramvaj, ki povezuje Trst z Opčinami, tudi plaže ne dajo. "Takšna je že več kot 100 let, zakaj bi jo spreminjali," pove ena izmed sogovornic, ki svojo vstopnico preluknja na avtomatu - to je treba storiti po tem, ko kupite vstopnico -, in se odpravi na levo stran, kjer piše donne e bambini (ženske in otroci). Svojemu možu, ki se je odpravil na desno, pa reče: "Se vidimo pozneje."

Biti na plaži, polni žensk, je nenavadna izkušnja. Ko sem plažo prvič obiskala, smo s prijateljicami ob pogledu na žensko nabito polno stran pomislile, da bi se vseeno odpravile na moško stran, a nam je hitro postalo jasno, da je kopalno ločevanje še kako treba spoštovati.

Če ne spoštuješ pravil, si hitro deležen obsojajočih pogledov celotne plaže - tako moške kot ženske strani. Plaža je dejansko strogo ločena le na kopnem, in to z zidom, visokim tri metre, ter nekaj metrov v morje, nekje na sredini se moški in ženske lahko srečajo pri vrvi. To je mogoče tudi preplavati, a če vas opazijo reševalci, sledi piskanje na piščalko ali kot v primeru gospe, ki je ignorirala poziv reševalcev, naj se vrne na žensko stran, še glasno pozivanje prek megafona.

In ko gospa končno priplava iz vode, najprej sledijo obsojajoči pogledi, nato jo napadejo še kolegice, ki druga za drugo "pametujejo", da se tega res ne sme početi, zatem pa prihiti še reševalec. A gospa se ne hiti opravičevat zaradi svojega početja, ravno nasprotno - z reševalcem se spusti v prepir, z glasnim tonom mu razlaga, da je želela pač malo dlje plavati, a reševalec se ne da: "Če me vprašate za dovoljenje, vam morda dovolim. Tukaj jaz skrbim za vse vas, tega ne smete delati. Pravila se morajo spoštovati. Poleg tega pa še z glasnim tonom odgovarjate. Tega se ne počne. Razumete?!" Pravil se morate na Lanterni še kako držati, niti plavanje čez varnostno mejo onkraj ženske plaže ni dovoljeno, saj vas reševalci takoj pokličejo k sebi in vas opozorijo, da, če se bo zadeva ponovila, sledi "izgon s plaže".

Na moški strani vidim tudi nekaj žensk. Reševalca, potem ko razreši "incident", vprašam, da očitno naredijo tudi izjemo: "Da, ko gre za invalidne osebe (manj gneče je, pa tudi lažji vhod v vodo je, op. a.) in spremljevalke šolskih skupin." Če se že tako strogo držijo pravil ločevanja, nadaljujem, kako to, da na ženski strani za red ne skrbijo ženske? "Imamo kakšno reševalko, a jih je občutno manj, kot je nas moških." "Gre za plažo visokega tveganja," še doda reševalec, "saj je na plaži daleč največ starejših."

In res, na plažo prihaja največ upokojenk in upokojencev. Kot drug za drugim povedo, na plažo pridejo zato, ker je ta v samem središču mesta, poleg tega pa je vstopnina simbolična - treba je odšteti en evro.

Zakonca Augusta in Ruggero, ki sta se pred 40 leti preselila iz Torina v Trst zaradi Ruggerovega dela, gresta na omenjeno plažo, ko prideta po opravkih v Trst (prihajata z Opčin). Plaža jima je priročna, saj je v središču mesta, poleg tega pa zlahka dobita parkirišče - to je tik pred plažo, za uro parkiranja pa je treba odšteti 50 centov. Augusta pravi, da prideta za uro ali dve in da ta čas izkoristita za plavanje. Še raje pa bi videla, da plaža ne bi ločevala moških in žensk: "Raje bi bila ves čas skupaj, tako pa se srečava v vodi in si kakšno rečeva," pove 80-letna Augusta po tem, ko je od oznake, ki loči moški del od ženskega dela plaže, z masko na obrazu odplaval stran 86-letni Ruggero.

Malo naprej srečam mlado dekle, za katero se izkaže, da prihaja iz Bosne in Hercegovine. Na plažo prihaja že tretje leto zapored - med počitnicami pride k očetu, ki dela v mestu -, ko je prvič šla tja, pa je pričakovala nekaj čisto drugega: "Ata mi je govoril, da obstaja plaža, kjer so moški in ženske ločeni. Ko sem prišla, pa sem videla, da se v vodi (pri vrvi, op. a.) vsi pogovarjajo, se družijo in je tako, kot da zidu ne bi bilo."

A večina sogovornic govori o plaži kot o temelju Trsta, ki nikakor ne sme ostati brez svojega zidu. "Že odkar pomniva, prihajava sem, to je Trst, to je del naše tradicije," povesta dve gospe. Pa kaj pogrešajo moško družbo? "Pogledamo čez, pa je," se pošali ena izmed njiju.

Za Italijanke je, kot je soditi po gneči, plavanje bolj postranskega pomena. Gneča je le v nizki vodi, kjer se med klepetom seveda nastavljajo sončnim žarkom, ena izmed žensk v srednjih letih telovadi v vodi, večina pa jih je na kopnem, kjer sence skorajda ni mogoče najti. A te Italijanke niti ne potrebujejo, saj je zagorelost pri Italijanih (tudi moški so redni obiskovalci solarijev) tako zelo priljubljena, da si tudi upokojenke kopalke tlačijo v zadnjico, da bi bile črte čim manj opazne. "Tu smo svobodne," pravi ena izmed številnih žensk, ki na plaži odvržejo zgornji del kopalk. Toliko toplesov na kupu ne boste videli na nobeni drugi tržaški plaži.

Gneča je na ženski strani velika - dnevno obišče plažo 2.500 obiskovalk, se pohvali prodajalec vstopnic, ob koncu tedna celo tako velika, da nimaš kam odložiti niti čabat (sandal), kaj šele brisače, pove ena izmed gospa. In če zasedete mesto gospem, ki leta in leto prihajajo na plažo, se pripravite na prepir, saj - kot pove tudi reševalec - si veliko strank lasti prostor, češ da so stalne. Nekaj negodovanja doživim tudi sama, potem ko h klopci pride starejša gospa in mi reče, da je tam njeno mesto. Odgovorim, da ni bilo nič zasedeno, nakar nadaljuje s tarnanjem v narečju, tako da niti ne razumem vsega, a po tem, ko se preobleče, odide. Z jeznim izrazom na obrazu, o pozdravu, kot si ga gospe delijo na vsakem koraku, ni bilo govora.

Pogled z ženske strani še na moško - že na prvi pogled je videti občutno manj ljudi, razmišljanje, kam odložiti brisačo, je med moškimi odveč, v vodi je dovolj prostora tudi za podajanje žoge, nekaj jih ima s seboj otroke, pri dveh mizah igra skupina upokojencev karte ...

Mirno in spokojno - v nasprotju z žensko stranjo, kjer se o še tako običajnih stvareh kopalke pogovarjajo z veliko vnemo in glasnostjo ... Pri tem se škropijo s hladno vodo, da bi se ohladile, obvezen pripomoček je tudi glavnik, ki ga ženske uporabijo ob vsakem izhodu iz vode, pričeska pač mora biti lepa. Tržačanke dajo veliko na urejenost - tudi na plaži se tako sprehajajo z velikimi kosi nakita, nekatere med njimi šminke ne odstranijo niti na plaži, skrbno izbrani so tudi sandali in obleke za na plažo, tudi v vodo se nekatere odpravijo s svetlikajočimi in barvitimi kapicami. Slišali boste tudi zvok ščipalke za nohte, piljenje nohtov, dve ženski imata celo navijalke v laseh. Lanterna je vse prej kot običajna plaža, je kot eno veliko stanovanje na vodi, kjer Italijanke počnejo vse, kar počnejo tudi doma.

Lanterna in kaj še?
Lanterna je tržaška plaža, ki s svojim ločevanjem, zagotovo pritegne največ pozornosti, a Trst ponuja še veliko več plaž, ki so bile ob letošnjem vročem poletju polne vse do pred kratkim. Na dolgi barkolanski rivieri se gnete daleč največ ljudi, saj je kopanje tam brezplačno, avtomobil pa lahko pustite kar ob glavni cesti, od Miramara pa vse do Sesljana pa se skrivajo manj in bolj znani kotički - do plačljive plaže Grignano 2, ki je pod hotelom Riviera, vas bo pripeljalo dvigalo, nekoliko naprej je brezplačna plaža Canovella, do katere vas bodo vodile strme stopnice, ki so jih uporabljali tudi slovenski ribiči, še nekoliko dlje pa najdete urejeno kopališče Le Ginestre, na katerem pa boste morali odšteti kar nekaj denarja tako za parkiranje kot za vstopnino.

Od poletja nas loči še 253 dni, tako da imate še veliko časa za načrtovanje poletja 2016, če boste obiskali Trst, pa se le osvežite na eni izmed omenjenih plaž.