A razočaran bo, kdor pričakuje, da se bo Tom Hooper, režiser čudovitih, a včasih praznih filmov (Nesrečniki, Kraljevi govor) poglobljeno lotil vprašanj spolne identitete ali temo načel s kakega izrazito osebnega stališča. Zdi se, da film več teže kot na vsebino polaga na svoje izjemno dovršene tehnične prvine in igralska dosežka v glavnih vlogah. Generično sporočilo o strpnosti in vključevanju filmu seveda odpira vrata za vse mogoče nominacije in gotovo tudi kakšno nagrado, a težko se je znebiti občutka, da je Dansko dekle v marsikaterem pogledu zamujena priložnost.

Ali pač? Če vemo, da je bila adaptacija istoimenskega romana Davida Ebershoffa v prvi fazi projekt s švedskim režiserjem na čelu, si je zelo lahko predstavljati eksistencialistično tesnobno, z globoko tragiko prežeto biografsko štreno. Hooper, po drugi strani, je ustvaril všečno protagonistko, s katero se je na neki ravni lahko identificirati, in zaradi nje skrajno gledljiv film. Je "zapakiranje" transseksualnosti v mainstream, v zlahka prebavljivo obliko torej na neki način najbolj revolucionarna gesta, kar jih je? Posneti neprovokativen film za široko distribucijo v taki interpretaciji postane drzna avtorska poteza.

Precizen, afektiran Hooperjev režijski slog gre z roko v roki s fotografijo Dannyja Cohena, ki je enak pridih razkošja, kakršno pritiče resnemu zgodovinskemu filmu, vnesel že v Kraljevi govor in Nesrečnike. Vsi elementi scenografije in kostumografije, od krinolin in ličil do brokatnih foteljev, so utelešenje dobrega okusa. Morda lahko res samo tak filmar elegantno manevrira okrog večnih vprašanj, ki so v zadnjem času postala minsko polje nestrpnosti in nekorektnosti.

V podaljšanem, počasnem uvodu spoznamo mlad, silno zaljubljen slikarski par Einarja (Eddie Redmayne) in Gerdo (Alicia Vikander) Wegener, ki se v dvajsetih letih prejšnjega stoletja gibljeta v boemskih krogih Köbenhavna. V njunem skandinavsko praznem, zračnem stanovanju izstopajo le Einarjeve prefinjene krajine in Gerdini portreti, k pa so očitno v senci moževega slikarskega daru.

Ko njuna prijateljica, plesalka Ulla (Amber Heard), nekega dne zamudi poziranje za Gerdino sliko, si Einar na ženino prošnjo, bolj za šalo kot ne, natakne Ulline nogavice in plesne čevlje ter sede na njeno mesto. A dotik mehkega tila in najlona je v njem očitno zganil nekaj, česar se prej ni zavedal. (Iz scenarija Lucinde Coxon je težko razbrati, kaj drugega bi še lahko uravnavalo spolno identiteto, razen seveda lepih oblačil in lasulje. Globlja motivacija za Einarjevo preobrazbo v Lili Elbe ostaja nejasna.)

Spolno precej neobremenjeni Gerdi se zdi preoblačenje sprva zabavna zakonska igrica. Možu poišče primerno lasuljo in obleko; svojo "stvaritev" krstita za Lili in se dogovorita, da se bo namesto Einarja bližajoče se zabave v visoki družbi udeležila "njegova sestrična" Lili. Za zakonca je večer v javnosti adrenalinska, a tudi dezorientirajoča izkušnja - še posebej, ko Gerda na hodniku zaloti Lili, kako se poljublja z očaranim neznancem (Ben Whishaw). (Urok se sicer razblini, ko Lili ugotovi, da Henrika zanima njena moška anatomija in je v resnici ne dojema kot ženske.)

Kmalu postane jasno, da je "lik" Lili, o katerem zakonca ves čas govorita v tretji osebi, veliko več kot le igra ali popestritev zakona, v katerem sta se zaman trudila za otroka. Čeprav je razkol v njuni zvezi vse globlji, je Gerda očitno končno našla navdih, ki ga je iskala: njeni strastni, idealizirani portreti Lili v ženskem telesu so uspešnica v umetniškem svetu in par se preseli v Pariz, kjer bo Gerda lahko razstavljala. V mestu luči navežeta stik s starim Einarjevim prijateljem Hansom (Matthias Schoenaerts), ki v zgodbo stopi ravno na točki, ko osebnost Lili do konca izrine Einarja. Izraz najbrž ni primeren, a vse bolj obupana Gerda dejansko prosi Lili, naj spusti njenega moža vsaj za en večer nazaj na plano. To je sicer lahko razumeti, če vemo, da se je zgodba dogajala v času, ko ljudje niso imeli niti besedišča niti konceptualnega razumevanja tega, kar je Einar prestajal.

Na prvi pogled to morda ni očitno, a Redmaynova vloga v Danskem dekletu je v marsičem podobna lanski v Teoriji vsega (s to razliko, da letos kljub nominaciji najbrž ne sme računati na oskarja, saj ga je že "povozila" vseobsegajoča kampanja Iñárritujevega Povratnika). Tokrat se namesto iz zdravega mladeniča v nepokretno žrtev mišične distrofije postopoma transformira iz moškega v žensko, sprva s pomočjo mimikrije, lasulje in ličil, pozneje kot eden prvih pacientov v zgodovini, ki so prestali operacijo spremembe spola. Tako kot Redmayne v Teoriji vsega ni "igral" samo skupka bolezenskih simptomov, ampak celovito osebnost (Stephena Hawkinga), je tudi v Danskem dekletu njegova preobrazba postopna, a popolna: v ganljivem prizoru pred ogledalom (torej moško frontalno goloto v filmu vidimo le, če je v resnici - ženska), v katerem Lili plašno ogleduje svojo ozko silhueto, in pozneje, ko preizkuša poprej tuje geste ženskih rok, počasi ne gledamo več moškega, ampak zgolj in samo še žensko. Težko si je predstavljati kakega igralca, ki bi se počutil udobneje v tem položaju nenehne spremenljivosti - in to ne samo zaradi Redmaynovih nežnih, skoraj vilinskih potez.

Kakšna je Lilijina predstava o lastni ženskosti, je sicer zanimivo vprašanje, ki pa se ga zgodba le bežno dotakne: ko jo Gerda vpraša, če je res zadovoljna kot "le" prodajalka v veleblagovnici, jo Lili zavrne: "Rada bi bila ženska, ne slikarka." Na Gerdin zajedljivi odgovor, da je človek seveda lahko oboje, ne dobimo prave replike (morda zato, ker mora Lili - v imenu zgoraj omenjene gledljivosti - ostati absolutno pozitiven lik).

Da je bila Alicia Vikander za oskarja nominirana kot igralka v stranski vlogi, se zdi prej pragmatična stava na kategorijo, kjer naj bi imela več možnosti za zmago, kot pa smiselna odločitev. Lik Gerde je k sreči kompleksen, njena kalvarija pa je prikazana še bolj pretanjeno kot Lilijina. Čeprav jo postopna izguba moža navdaja z obupom, si Gerda na neki način priznava, da jo je njegova ženska plat od nekdaj privlačila ("Poljubiti ga je bilo, kot da poljubljam sebe," reče o njunem prvem srečanju) - in konec koncev ima ravno Lili zasluge za njen umetniški razcvet in uspeh v družbi. Alicia Vikander uspe v istem hipu podajati občutja razočaranja in ponosa, sočutja in hrepenenja, ljubezni in dvoma; zaradi nje je lik, ki bi lahko bil v drugem planu, enakovreden Redmaynovemu dosežku.

Nad Danskim dekletom je seveda lahko zavijati z očmi, ker je film tako očitna "vaba za nagrade", ker načenja eno najradikalnejših vprašanj drugačnosti, kar jih je, in to zapakira v estetiziran paketek, ki človeka nagovori razumsko, nikoli pa ga zares ne gane. Morda pa je treba najširšemu občinstvu - torej tistemu, ki ne bo nikoli gledalo Amazonove serije Transparent - določene resnice res servirati v majhnih grižljajih? Žalostno, a verjetno resnično.

Ocena: -4; piše Ana Jurc