Ko sva se pogovarjali in dogovarjali za srečanje, je zelo oklevala, češ da si res ne želi pozornosti. S svojim milim glasom me je takoj razorožila in odpihnila moje pripravljene argumente, da si ob takem jubileju zasluži veliko pozornosti, saj spada med naše igralske legende. "Saj nimam več kaj povedati, nahrbtnik je prazen," se je slišalo z druge strani telefonske povezave. Ko sem se po telefonu že poslavljala, rekoč, da "je že v redu", da lahko vseeno pripravim prispevek o njenem življenju kot poklon ob jubileju, pa me je močno presenetila. "No, poskusiva lahko, pa bova videli," je dejala in tako sva se pred dnevi srečali na s soncem obsijani terasi Drame. Njena energija je izjemna, ne moreš, da je ne bi srkal z vsemi porami, da ne bi požiral njenih besed, ko v eni sapi omenja peripetije, ki sta jih v Drami doživeli z njej tako ljubo Milo Kačič, v drugi pa mimogrede še pomaha mimohitečima Juriju Zrnecu in Urošu Fürstu. Ki seveda mahata in se smejeta nazaj. Ivanka Mežan je legenda.

Najin pogovor v bistvu ni intervju, gre bolj zato, da skušam ujeti drobce, ki jih niza iz prepolne knjige doživetij. "Če bi prišla še enkrat na svet in bi me vprašali, ali bi bila isto, bi rekla ne, sploh ne. V bistvu sem želela študirati medicino, če bi pa že lahko izbirala, bi izbrala balet. Gledališče mi niti na misel ni prišlo, to so bila vsa naključja. Vse, kar se mi je v življenju zgodilo, so bila naključja, niti ena reč ni bila načrtovana."

Rodila se je v družino očeta profesorja, umetnika in slikarja Janeza Mežana in mame, ki je bila učiteljica, v družini pa je bilo šest otrok. Kot pravi, je bil oče čudovit akvarelist, njegova dela so razstavljena tudi na Ptuju. "Denarja ni bilo nikoli veliko. Otroci smo bili na neki način samorastniki, starša nista imela veliko časa za vzgojo," se spominja otroških let. Ker se je rodila le 14 mesecev za sestro, je bila vse od rojstva zelo slabotna. "Ko me je mama rodila, je bila še slabotna in tudi sama sem bila bolehna."

Pozneje se je družina zaradi očetove službe preselila v Novo mesto in na tista leta ima zelo lepe spomine, čeprav niso imeli veliko denarja. Njena velika želja je bila igrati klavir, a denarja za to žal ni bilo. "A bilo nam je lepo. Nismo imeli igrač, a smo se vseeno znašli. Rada sem hodila v mesto v šolo, ker smo hodili čez Kandijski most in smo gledali ponirke," se spominja. "Radi smo se imeli, imeli smo čas drug za drugega, zdaj pa tega ni, ni časa drug za drugega."

Nato se je družina preselila v Ljubljano in Ivanka je sanjala o študiju medicine. "Pridno sem se učila latinščino, ampak v 6. razredu gimnazije so nas izključili, ker je sošolka udarila profesorico, Italijanko iz Kalabrije. To je bil čas okupacije, Italijani so takoj zahtevali, da govorimo italijansko."

Gledališko kariero je začela pri komaj 17 letih, leta 1944, ko je stopila na oder v Črnomlju. "Kakšen čas je bil to, popolnoma drugačen kot danes. Drug svet, drug odnos," je dejala v enem od intervjujev. Znano je bilo, da so imele med vojno vse vojske neko frontno gledališče, partizansko gledališče pa je bil evropski fenomen. "Celo vsaka brigada je imela svoj kulturni odsek: nekateri borci so peli, celo pesmi so pisali." Med vojaki je bilo namreč veliko igralcev, režiserjev, pesnikov in pisateljev.

Po koncu vojne je odšla na igralsko akademijo, a je ni dokončala, ker je takrat že igrala v Drami in ni imela časa za obiskovanje predavanj. Njeni spomini na ta čas so močno povezani z legendarnim Pinom Mlakarjem, ki je poučeval ples, v tesnih stikih pa sta ostala vse do njegove smrti. "Bil je prepričan, da če bi bila mlajša, da bi morala k baletu." A njuno prvo srečanje ni bilo tako obetavno. "Rekel je: 'Predstavljaj si: tečeš čez travnik, srečna si, polno je rož.' V telovadnici je bilo polno sošolcev. Ojoj, šla sem kot štorklja. Tudi profesorju je šlo na smeh in ni vedel, kaj bi mi rekel."

Njena kariera je tesno povezana z Dramo, kjer je ostala vse do prezgodnje upokojitve leta 1979. Nace Simončič, tesen prijatelj še iz časa partizanov, ki je po nekaj letih zapustil Dramo in odšel v Lutkovno gledališče, jo je neuspešno vabil tja.

V izjemno bogati karieri je ustvarila veliko nepozabnih gledaliških in filmskih vlog. "Imela sem veliko srečo, delala sem z velikimi režiserji, ki so bili zelo močne osebnosti." Za gledališkim odrom se je zgodila marsikatera peripetija, zgodilo se je celo, da ji je režiser nosil malico. "Z Brankom Gavello sem delala v Hamletu. Ko mi na vajah ni šlo, je mislil, da je to zato, ker sem lačna. In mi je nosil malico."

Ustvarila je številne nepozabne vloge, veliko je igrala tudi v slovenskih filmih ter nastopila v več kot 130 radijskih igrah in literarnih oddajah Radia Slovenija. Delala je s številnimi igralci in igralkami, med njimi z Majdo Potokar, Dušo Počkaj, Ivo Zupančič, Štefko Drolc, prav posebno prijateljstvo pa se je stkalo z Milo Kačič, za katero pravi, da je njen dobri duh in njena najboljša prijateljica. "Mila (Kačič), moja najljubša prijateljica, mi je dala izjemno veliko. Z mano je šla tudi takrat, ko sem šla rodit prvega otroka, peljala me je v porodnišnico. Mož je bil takrat ravno v tujini." Kačičeva je slovela ne le po svoji poeziji, temveč tudi po zelo hudomušnih pesmih, ki jih je pisala za kolege in znance ob različnih priložnostih. Na vprašanje, ali je tudi njo kdaj prijelo, da bi pisala, pravi, da ne. "Nimam sposobnosti, da bi pisala. Včasih sva z Milo na kakšnem sestanku, ko nama je bilo dolgčas, malo čečkali po papirju. Toda tisto, kar sem jaz zraven 'sklanfala', ni bilo nič vredno. Mila je bila pa odlična," doda v svojem značilnem skromnem slogu.

Po upokojitvi v Drami je veliko igrala v drugih gledališčih, predvsem v kranjskem, zelo bogata pa je tudi njena filmografija. Cvetje v jeseni, Let mrtve ptice, Deseti brat, Nasvidenje v naslednji vojni, Pustota, Ljubljana je ljubljena, Instalacija ljubezni, Deklica in drevo in Panika je le nekaj filmov, v katerih je nastopila v razponu skoraj 50 let. Za svoje delo je prejela številne nagrade, med njimi leta 1995 tudi Borštnikov prstan.

"Moja profesorica na akademiji za igro je bila Marija Vera. Ona me je učila, če se lahko tako izrazim, učila skoraj malo patetične igre. Tudi na partizanskem odru smo morali igrati zelo izrazno, stal si pred celotno brigado, brez mikrofona. Danes je poudarek predvsem na naravni igri," opisuje eno od velikih razlik v tehniki igre. Še vedno zelo rada in pogosto zahaja v gledališče in ostaja kritična opazovalka. "Opažam, da je včasih izgovarjava slabša kot nekoč, se kdaj kaj kar izgubi."

Veliko je delala tudi na radiu, sodelovala pri številnih radijskih igrah in še danes je radio pomemben del njenega vsakdana. Kot pravi, najraje prisluhne 3. programu Radia Slovenija, programu Ars. "Kadar mi je hudo, me pomiri."

Še danes redno hodi na gledališke predstave in se druži z mlajšimi kolegi, z največjim veseljem pa sodeluje tudi s študenti in jim pomaga pri njihovih študijskih projektih.

Pomirjujoča milina Ivanke Mežan je v tem svetu, ki vse prevečkrat poudarja tekmovalnost, še toliko bolj navdihujoča. Še na mnoga leta!