V romanu Dnevi zavrženosti se Ferrantejeva osredotoča na izsek iz življenja glavne protagonistke, 38-letne Olge. Bralec je vanj potisnjen brez vnaprejšnjega opozorila, roman se začenja s povedjo: "Neko aprilsko popoldne, tik po kosilu, mi je mož povedal, da me zapušča." Od tu naprej vse, kar je Olga s soprogom gradila v petnajst let trajajočem zakonu, začne brezkompromisno razpadati. Mož ji pove, da ima razmerje z mlajšo ljubico, in odide iz stanovanja, v katerem Olga ostane ujeta z otrokoma in ovčarjem Ottom.

Pisateljica Olgin psihološki profil izrisuje v globino. S pomočjo reminiscenc in retrogradnih trenutkov bralec v njej prepozna intelektualko, ki je ob skrbi za partnerja in naraščaj zatrla svoje ambicije. Želela je postati pisateljica, a se je namesto tega prepustila okoliščinam, ki so jo potisnile v odvisni položaj gospodinje. Z moževim nepričakovanim odhodom so se temelji njenega navidezno urejenega sveta zamajali. Družina – zavetje, s katerim si je sicer ne preveč navdušeno, pa vendar, osmislila vsakdan - ji je bila odvzeta. Na robu normalnega se je posledično znašlo njeno duševno zdravje, katerega stadij se v romanu zrcali v zanemarjanju sebe, otrok in domačega ljubljenčka. Šok ob zapustitvi se kaže tudi v izgubi razsodnosti in - kar je morda za konvencij vajeno bralsko oko najbolj šokantno – v oskrunitvi prvinskega materinskega nagona.

Motiv zapuščene, ranjene ženske je pogosto obravnavan tako v šund literaturi kot kakovostnih kanonskih delih, po katerih v težkih trenutkih poseže tudi Olga. Zgodba romana Dnevi zavrženosti svežine torej ne črpa iz motivike, ampak iz njene obravnave. Na tem področju vidno preseva uporaba jezika, ki gre z roko v roki z dramaturškim lokom pripovedi. Ko se Olgino čustveno stanje zaostruje, se raven jezika znižuje. V dostojno artikulirano prvoosebno izpoved začenjajo posegati kletvice in vulgarizmi. Skozi nezavedno plasiranje grobih stavkov tako prihaja na plan bolečina, pa tudi upor proti pričakovanjem, ki jih ima družba do padle pripadnice ženskega spola.

Jezikovno degradacijo spremljajo tudi Olgina skrajna dejanja, kot sta fizični obračun z možem in naturalistično opisan spolni akt z moškim, ki jo je odbijal. Iz njene razbolele gmote se rojeva nebrzdana sovražnost do soljudi, ti pa se drug za drugim odmikajo od nje. Ob njej ostajata le mladoletna otroka, saj preprosto nimata izbire. Elena Ferrante z Olginim čustvenim zlomom prikazuje, na kako gladkem ledu stojijo medčloveški odnosi. Kako hitro se razblinijo predvsem ob žalosti in bolečini, ki sta v sodobnem svetu glorificiranja sreče izgnani v pisarne terapevtov in psihiatrov. Sledeč tej logiki rešitev za Olgo ne pride ob stiku s človeškim, ampak z živalskim. Stopnjo svoje bolečine izmeri ob Ottu; ovrednotenje padca pa je začetek, ki ji omogoči, da prileze iz brezna in znova ujame niti razuma.

Olgina kruta odisejada z izrazito feminističnim podtonom drži bralca v nenehnem primežu močnih čustev. Roman ni enostavno prežvečljiv in od beročega zahteva precej potrpežljivosti. Zdi se, da Dnevi zavrženosti z vzdrževanjem napetosti skušajo, kolikor je le mogoče, oponašati realnost, v kateri resnična transformacija terja svoj čas. Na to lahko navežemo tudi odsotnost olepševanja in neposrednost pisave, ki je boleče živa, to pa instinktivno napeljuje na avtobiografskost.

Ob ugibanju o razmerju med realnostjo in fikcijo v delu skrivnostne pisateljice brez dvoma kakovosten roman postaja še bolj zanimiv. Zdi se, da tudi proza ne zmore oziroma noče izstopiti iz dražestne krožnice fenomena Ferrante. Zato je upravičen dvom o tem, ali bi bila njena literatura enako opažena, če bi poznali avtoričino identiteto.

Maja Žvokelj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).