Kaj je bilo torej tisto, kar je obrnilo želodec "res samo par ljudem", s(m)o lahko preverili na letošnjem festivalu Liffe: francoski celovečerec Surovo, dolgometražni prvenec Julie Ducournau, je bil eden najmočnejših adutov ne le sekcije Ekstravagantno, ampak celega festivala. Premiero — in večinoma pozitiven sprejem — je doživel na letošnjem festivalu v Cannesu.

Surovo je seveda film, ki pozornost — in tabloidno obarvane naslove — pritegne s svojo krvoločnostjo. V resnici bo tudi utrjeni gledalec, ki je navajen na standardni repertoar grozljivk, morda kdaj v skušnjavi, da bi odvrnil pogled. A naj vas prvi vtis ne zavede: francoski šoker ne igra le na karto kontroverznosti in, hm, neprebavljivosti. Ko po še posebej nazornem prizoru z odrezanim človeškim prstom gledalec že misli, da smo dokončno zavili v smer gravža-zaradi-gravža-samega, se Surovo premeteno ogne tej pasti in nam namesto s praznim strašenjem postreže s čustveno poanto o tem, kaj pomeni biti človek, o tem, da se je treba za človeško moralo in dostojanstvo zavestno odločiti.

Zgodba o strogi vegetarijanki, v kateri pod prisilo pojeden košček zajčjega mesa vzbudi lakoto, kakršne prej nikoli ni poznala, je predvsem pronicljiva, feministična parabola o odraščanju in spolnem dozorevanju.

V času, ko se približujejo različne lestvice najboljših filmov iztekajočega se leta, kamor bi pričujoči celovečerec po našem mnenju spadal, objavljamo intervju s 33-letno Julio Ducournau, ki je Ljubljano v novembru tudi obiskala. Impozantna ženska, ki bi bi jo bilo težko spregledati (pa ne le zaradi manekenske višine in svetlih las), je lucidna sogovornica, ki se očitno ne namerava pustiti popredalčkati v skladu s tujimi pričakovanji. Če boste imeli priložnost, ogled Surovega absolutno priporočamo. Več pa v spodnjem pogovoru.

Po projekcijah filma Surovo se pogovori z občinstvom pogosto obrnejo v predvidljivo smer. Tako je bilo tudi v Ljubljani. Ljudje vas skušajo bolj ali manj prijazno vprašati: "Kaj je narobe z vami, da ste posneli ta film? Ste že kdaj poskusili človeško meso?" Vas čudi, da se tako zelo trudijo, potegniti enačaj med vami in vašim delom? Ko kak režiser posname vojni film, ga konec koncev nihče ne sprašuje, ali je sadističen manijak.
Veste, zakaj? Ker sem ženska. Tako preprosto in neumno je to. Saj me tega ne sprašujejo samo moški, tudi ženske zanima. Očitno je v hororju tako malo žensk oz. upodobitev žensk, da delujem kot neka vesoljka, ki mora biti popolnoma nora, da lahko vztraja. Še rečejo mi: "Všeč si mi, ker si tako nora!" Ne vem no, včasih se počutim kot najbolj normalna oseba v prostoru.

Vse pesmi, uporabljene v filmu, so delo ženskih avtoric oz. izvajalk. Je Surovo v svoji intenci feminističen film? Je njegova protagonistka, Justine, neke vrste poosebitev upora proti moški prevladi in agresiji?
Hm, kako naj se izrazim? Ne bom rekla, da to kar pravite, ni res, ampak sama na film ne gledam tako. Vsekakor je po mojem mnenju feminističen film, brez dileme — feministka sem in ne bom šla proti "svojim" (Smeh.) Najprej je feminističen film zato, ker gre za zgodbo o dekletu, o njenih (spolnih) potrebah in njenem odnosu s sestro – to so vse primeri predstavitve žensk na filmu. Vseeno pa bi rada verjela, da Surovo nagovarja vse, da ni samo film, ki so ga ženske naredile za ženske. Filmarka sem in seveda bi rada na svojo stran pridobila kar največje možno občinstvo. Kadar Martin Scorsese snema z Leonardom DiCapriom, ga nihče ne vpraša, ali je posnel "moški“ film. Moti me, da nekateri še vedno mislijo, da so filmi ženskih avtoric domena nišnih občinstev.

Vzemiva na primer prizor z depilacijo bikini predela. Samo po sebi je to dejanje, ki spada v sfero "ženskega", prizor, s katerim se lahko ženske identificiramo. Vendar pa je tudi vidik tega, kako ravnamo z lastnimi telesi – in to velja za oba spola. Nobenega pravega razloga ni za to, da se tako pogosto podvržemo bolečim ritualom. Depilacija je del "ženske izkušnje“, pa je nikoli ne vidimo na velikem platnu. Moško britje vidimo kar naprej. Zdelo se mi je, da se bom vseh gledalcev lahko dotaknila le, če gremo skupaj skozi to skrajno telesno, mučno izkušnjo – bolečina je skupna vsem. Prizor sem skušala posneti tako, da se njeni bolečini ne moreš izogniti. Vsi jo lahko prepoznamo, ne glede na spol, spolno usmerjenost itd.

Sicer pa feminizem v mojih očeh ne pomeni upora žensk proti moškemu establišmentu. Justinina sestra ni nič manj del establišmenta kot tipi v njeni kliki. Kontraproduktivno se mi zdi, če ljudi delijo na dva nasprotna pola. Združiti se moramo. Sem pa hotela najti nov način upodabljanja ženske seksualnosti, še posebej prebujajoče se ženske seksualnosti. V filmih vse prevečkrat vidimo prizore razdevičenja, v katerih so dekleta pasivna, jim je nerodno zaradi nečesa, kar se jim dogaja in pri čemer ne sodelujejo aktivno. In potem vsi dvomi o tem, ali je ravnala pravilno ... Taka šibkost se mi ne zdi dober zgled za mlada dekleta. Hotela sem pokazati punco, ki se hoče dati dol, čisto preprosto, brez travm. To, da lahko doživimo orgazem, je darilo – vesela sem, če kdo to darilo sprejme in v njem uživa! (Smeh.)

Imate podobne zadržke tudi pred debato o seksizmu v filmski industriji? Vprašanje pogosto izbruhne na plan ravno v zvezi s festivalom v Cannesu, kjer ste predstavili Surovo. Po eni plati bi bilo seveda težko podpirati ženske kvote pri sestavljanju festivalskih sporedov, po drugi strani pa je dejstvo, da še vedno veliko večino filmov posnamejo moški, ker jih sistem pač favorizira.
Seveda je sistem naklonjen moškim, mar ni tako že od začetka človeštva dalje? Preprosto ni dovolj producentov, ki bi zaupali ženski, da bo lahko tri ali štiri mesece vodila veliko ekipo ljudi, medtem pa lahko še zanosi ali pa je celo že noseča … Ne verjamem, da bom v svojem življenju dočakala korenito spremembo takega razmišljanja, ampak to ne pomeni, da se lahko nehamo boriti. Vseeno pa mislim, da se določene spremembe dogajajo, vsaj v zadnjih dveh letih. Ko pred dvema letoma ni bilo nobene režiserke v tekmovalnem izboru Cannesa, so ljudje to vsaj problematizirali.

Film Surovo je imel eno najučinkovitejših promocij, kar bi si jih lahko želeli, čeprav morda ni bila načrtovana: skoraj vse večje agencije so poročale o tem, da so ljudje na projekciji filma v Torontu omedlevali in potrebovali zdravniško pomoč. Je to res ali pa je šlo za pretiravanje? Kakor koli že, publiciteta najbrž ni škodila.
V resnici me je tovrstno pisanje zelo motilo, ker dela krivico filmu. Že res, da se je povsod omenjalo naslov, ampak to še ne pomeni, da je bil govor o filmu. Okej, res je, dva sta omedlela, ampak res samo dva! Prvič, projekcija je bila opolnoči, ljudje so bili lačni ali pa utrujeni od celega dneva in prejšnjih festivalskih projekcij. Drugič, v dvorani je bilo 1200 ljudi. Kaj pa tistih 1198, s katerimi je bilo vse v redu? Nihče ni pisal o njih! Noro. Če bi v resnici hotela posneti najbolj nagravžen film, kar so jih ljudje kdaj videli, me naslovi v medijih seveda ne bi motili – ampak to ni bil moj cilj. Raje bi videla naslov 'najboljša novodobna tragedija v zadnjem času', ampak kaj moreš.

Večkrat ste že omenili, da ste med snovanjem projekta razmišljali o treh tabujih, ki po vašem pridejo v poštev za filmsko obdelavo: umor, incest in kanibalizem. Umor ste izločili, češ da je prepogost filmski motiv. Zakaj vam je bil od drugih dveh bližji kanibalizem?
S človeškim telesom se ukvarjam že, odkar sem posnela svoj prvi kratki film. Telo me je od nekdaj fasciniralo - oziroma to, kaj lahko podaš z metamorfozo telesa. Velika oboževalka Davida Cronenberga sem, in meso je nekaj, o čemer želim spregovoriti v svojih filmih – kanibalizem pa se stoodstotno ukvarja s človeškim mesom. Nikoli ne reci nikoli, ampak incest se mi res zdi preveč temačen za obravnavo.

Nekje sem zasledila, da ste hči dveh zdravnikov. Najbrž ste odraščali v bližini anatomskih priročnikov in od to izhaja vaša fascinacija. Je bilo kdaj v igri, da bi se tudi sami ukvarjali z medicino?
Seveda, ampak sem bila obupna v naravoslovju. Imam pa na snemanju silno rada delo z rekviziti: ob ranah in (umetnih) človeških okončinah imam občutek, kot da sem v operacijski sobi. (Smeh.) Tako lahko na neki način izživim svoje sanje tudi brez izpitov, na katerih bi pogrnila na celi črti.

Kaj je bil najzahtevnejši del produkcije? Je to ravno delo ekipe za masko in posebne učinke, ki je morala pričarati realistične rane? Za masko je skrbel Olivier Afonso, ki ima na primer zasluge tudi za novodobni slasher À l'intérieur.
Res je, odlično ekipo sem imela. V prvi vrsti so iskreni ljubitelji hororja. V delo se vržejo stoodstotno, ker jim je veliko do tega, da bi se snemalo več žanrskih filmov.

Ampak ne, to ni tehnično najzahtevnejši del snemanja, čeprav je zahteval veliko časa. Najtežje je bilo posneti prizor študentske zabave v kleti, ker je bil posnet v enem samem kadru. Dvesto statistov in petdeset članov ekipe v enem samem prostoru – ni bilo lahko. Ampak to je obenem tudi moj najljubši spomin s snemanja. Skoraj štiri ure je bilo treba pripravljati kuliso in opremo, potem pa smo zmagovalni posnetek dobili v desetem poskusu. Predstavljajte: en sam človek – ali pa pes! - zafrkne in že moraš celo koreografijo začeti znova. In vsaj eno uro je treba vse postavljati na svoje mesto, preden lahko spet začneš snemati.

Zabava, o kateri govoriva, je v zgodbi del iniciacijskega obreda, skozi katerega morajo bruci na veterinarski fakulteti. Ste morda hoteli komentirati tudi pojav včasih skrajnega nasilja, ki je zapakirano v "tradicijo" mučenja fazanov in brucev in tako popolnoma sprejeto v družbi? Sankcionirano barbarstvo, če hočete.

Sama sicer česa takega nikoli nisem doživela, ampak v Franciji so bile take iniciacije nekaj zelo pogostega; od približno leta 1997 dalje niso zakonite – so pa še vedno nekaj vsakdanjega npr. v ZDA. Vedno sem se spraševala, zakaj bi kdo dovolil, da se z njim tako ravna. Ampak točno na tak način deluje družba: vsak dan nas eksploatirajo, posiljujejo vlada, establišment. V mojih očeh je ravnanje politika, ki ne plačuje davkov ali pa je svoj denar skril na Bahame, akt skrajnega nasilja. Zdelo se mi je, da lahko v filmu ustvarim okoliščine, ki same po sebi kličejo k uporu proti rigidnemu sistemu – in morda lahko kdo na tej točki povleče kake vzporednice z resničnim svetom … Hotela sem tudi spodbuditi empatijo z junakinjo, za katero sem vedela, da bo storila nekaj nečloveškega. Toda ali je res bolj nečloveška od tega, kar so počeli njej?

Zakaj je Justine pred svojo preobrazbo vegetarijanka? Konec koncev ne bi bilo nič manj šokantno, če bi se v kanibalizem vrgel nekdo, ki je že prej jedel meso …
Ni bilo mišljeno kot komentar vegetarijanstva. Tako izbiro spoštujem, čeprav sama nisem vegetarijanka. Moj cilj je bil, ustvariti kar največji možen razvojni lok za svojo junakinjo – in če začne še eno stopničko pred vsejedci, kot vegetarijanka, bo njena evolucija še bolj drastična.

Omenili ste, da ste zgodbo na veterinarsko fakulteto postavili zato, ker bi bilo na medicinski preprosto prelahko priti do trupel, kar bi škodilo zapletu zgodbe. Gotovo pa ste namerno ustvarili klavstrofobično atmosfero zaprte skupnosti z lastnimi pravili, odrezane od druge družbe – nekaj podobnega smo nedavno videli v Plemenu Miroslava Slabošpickega, predtem seveda v Suspirii Daria Argenta in še kje. Obenem imajo živali ključno vlogo v nekaterih vizualno skrajno močnih prizorih.
Seveda sem živali uporabila namerno, in to predvsem v prizorih, kjer se da povleči jasno vzporednico med človekom in živaljo. Rada bi, da bi se ljudje vprašali, kaj pomeni biti človek. V čem je razlika med nami in živalmi? V resnici je razlika zelo majhna – mi imamo sposobnost, da ločimo dobro od slabega, da smo moralna bitja. Če prekrižaš pot lačnemu volku, te bo pač požrl in zaradi tega pozneje ne bo imel slabe vesti. Je kanibal torej človek ali žival? Ali samo ubija, kadar je lačen, ali pa ima tudi moralne zadržke?

Dotaknili sva se že tega, da je t. i. body horror zgodnjih filmov Davida Cronenberga za vas močna vizualna referenca. Ste proučevali tudi žanr kanibalskega fima, ki se je v sedemdesetih razmahnil v italijanski industriji in dosegel vrh s Kanibalskim holokavstom (1980)?
A veste, da sem celo osebno spoznala Ruggera Deodata (režiserja Kanibalskega holokavsta, op. n.)? No, seveda sem vse te filme videla, že zato, ker sem pogledala praktično vse grozljivke, kar jih je bilo kdaj posnetih. (Smeh.) Žanr je tako seveda del moje mentalne pokrajine, nisem pa zavestno proučevala kanibalskih filmov. Vsaj toliko pomemben je bil zame film Trouble Every Day (r. Claire Denis, 2001) – zame ni bil neposredna referenca, ampak morda ne bi nikoli prišla na svojo idejo, če ne bi pred leti videla njene.

Surovo pobliže proučuje tudi sestrski odnos, ki je zanimiva mešanica tekmovalnosti, ljubezni in nasilništva. Zakaj vas ta tema fascinira?
Od nekdaj so se mi zdeli zanimivi odnosi med sorojenci, še posebej, če so istega spola. V trenutku lahko preklopiš od ljubezni na čisto sovraštvo, in to brez pravega razloga – vsaj brez razloga, ki bi bil razumljiv komur koli, razen vaju dveh. V tem je nekaj zelo filmskega: motivacije mi ni treba razlagati prek dolgoveznih dialogov tipa "Glej, ni mi bilo všeč, kar si zadnjič rekla, ker ...". To je dolgočasno! Če pa imaš pred seboj sestri, nagonsko razumeš, da gre za močno vez, za absolut, ki pa ima tudi svoja lastna pravila. Odnosi med sorojenci so tudi vtkani v našo civilizacijo, od Kajna in Abela pa do Antigone in tako dalje.

V resnici me je zanimal predvsem determinizem. Kdo si, če pripadaš kakršni koli družbi? Koliko te to določa? Če si ženska, koliko te določa to, da naj bi imela otroke? Da naj bi imela samo odnose z moškimi, če si heteroseksualka? Da moraš slediti ali pa se upreti svojim staršem? Že sama družina pomeni determinizem: na človeka prenese določene navade, običaje ... Moja protagonistka ugotovi, da se ne more vključiti v nobeno od teh nadmnožic. Kako hudiča naj torej preživi, če je tako drugačna?

Vaš naslednji projekt je (fiktivna) zgodba o serijski morilki. Očitno vas zanimajo zgodbe o tem, kako je lahko ženska emancipacija zelo nevarna za okolico. (Smeh.)
Noro se mi zdi, da ženske kar naprej predstavljajo kot žrtve. Seveda so statistično ženske pogosteje žrtve, ampak to še ne pomeni, da smo žrtve v svojem bistvu, od rojstva dalje. Če te nekdo napade na ulici, če v Indiji zažgejo žensko, so to seveda žrtve. Ampak tudi če se ti ni v življenju zgodilo nič hudega, si še vedno pogosto videna kot žrtev. Mislim, da je toliko napadov na ženske na podzemni železnici tudi zato, ker imamo vpisano v podzavest, da so ženske plen. Ko se ti nato res zgodi nekaj hudega, to samo potrdi tvoja podzavestna prepričanja in te še bolj prestraši. To se mi zdi bolno. Nobene žrtve nismo.

Ana Jurc