Houellebecqova Podreditev (Soumission) je izšla istega dne, ko se je zgodil tragični obračun s člani uredništva satiričnega časopisa Charlie Hebdo; povrhu vsega je naslovnico aktualne številke krasila karikatura domnevno islamofobnega avtorja, ki je "najbolj neumno religijo na svetu", kot se je izrazil vrsto let pred tem, postavil v ospredje in jo spletel z zgodbo o Françoisu, visokošolskem učitelju komparativistike, specialistu za 19. stoletje in še posebej za Huysmansa, čigar citat Houellebecq postavi v uvod v svoj roman. Ki je dober tudi zato, ker enako prepričljivo deluje na intimni kot družbenokritični ravni.

V povezavi s Podreditvijo je bilo govora predvsem (ali skoraj izključno) zaradi atraktivne premise, distopične vizije nove Evrope, kjer se leta 2022 zgodi nepredstavljivo: na francoskih predsedniških volitvah zmaga vodja Muslimanske bratovščine Ben Abbes, še več, muslimanske stranke uspešno vstopajo v vladna telesa še nekaterih drugih članic EU-ja. Kar v praksi ne pomeni le preloma s tradicionalnimi krščanskimi vrednotami, temveč popolno predrugačenje francoske družbe. Pod Ben Abbesom Francija resda ekonomsko prosperira in zniža stopnjo kriminala, toda veljati začne šeriatsko pravo, ki uzakoni poligamijo, ženske zavija v čador in pošilja za štedilnik, versko nekompatibilnim intelektualcem (tudi Françoisu) ob radodarni nadomestni renti jemlje službe, Jude (npr. Françoisovo ljubimko) pa pošilja v izseljenstvo.

Houellebecq ob slikanju novega družbenega reda seveda ne pozabi dodati, da islam z mesta moči ne zahteva nič več, kot je zahtevalo krščanstvo od srednjega veka dalje. Staremu nergaču kljub preteklim izjavam ne moremo očitati islamofobije, vsaj v pričujočem romanu, s katerim je kvečjemu evroskeptičen oziroma "frankofoben". Podreditev (naslov med drugim implicira submisivnost ženske moškemu in človeka Bogu) v bistvu dokaj lucidno odraža aktualno stanje duha; Francija in Evropa sta v nezadržnem zatonu, krščanstvo izgublja veljavo, islam je "v modi" - tako v pozitivnem kot skrajno negativnem smislu. Politični dogodki, ki jih Houellebecq opisuje, so psihološko prepričljivi kot tudi kredibilni - in morda bodo nekega dne (že leta 2022?) celo verjetni. Predvsem pa je roman skrajno strupen do sodobne evropske imigrantske politike; Houellebecq ji nameni naslednji odstavek: "[Krščanska] Evropa je sredi tako ostudnega razkroja, da se ni več sposobna sama rešiti – nič bolj, kot je bil tega sposoben stari Rim v 5. stoletju našega štetja. Množični prihod priseljencev, prežetih s tradicionalno kulturo, ki jo še zaznamujejo naravna hierarhija, podreditev žensk in spoštovanje do prednikov, predstavlja zgodovinsko priložnost za moralno in družinsko okrepitev Evrope, ki stari celini nudi možnost nove zlate dobe. Ti priseljenci so v manjšem delu kristjani, a treba je priznati, da so v največjem številu muslimanske veroizpovedi."

Podreditev ni prva Houellebecqova obravnava islama v kontekstu sodobne potrošniške kulture in moralne izpraznjenosti posameznika, nekaj podobnega je opisovala že Platforma (2001), zgodba o trku med spolnim turizmom in radikalnim islamom na Tajskem. Novi roman je prepričljivejši predvsem zaradi ostre kritike konformizma in kompromisarstva srednjega razreda, junakove resigniranosti v coni udobja in iskanja višjega smisla, ki se ga gresta tako François, ki pred vreliščem političnega ozračja obišče katoliški samostan in razmišlja o prestopu v krščanstvo, kot Durtal, junak katoliške trilogije Joris-Karla Huysmansa, zunaj Francije dokaj neznanega klasika francoske dekadence, ki ga Houellebecq izdatno promovira in analizira v kontekstu junakovega spiritualnega iskanja.

Da je Huysmans onstran domovine razmeroma pozabljen avtor, kaže tudi njegova (ne)pojavnost v slovenskem jeziku, preveden je zgolj njegov najbolj znani roman Proti toku (1884). Pač pa je Na poti (1895), ki se najbolj konkretno navezuje na Podreditev, vredno izbrskati bodisi v izvirniku bodisi v angleškem jeziku; šele nato si je bralec zmožen ustvariti "veliko sliko" Podreditve, ki resda ponuja satirično obravnavo sodobne Francije, vendar ji pravo težo podeli šele spiritualni dialog s Huysmansom. In kot se za Houellebecqa spodobi, je Françoisova nenadna podreditev kvečjemu travestija Huysmansovega prehoda v katolištvo, še toliko bolj, ker je odločitev izključno pragmatične narave. V tem smislu je François avtorjev klasični junak, potomec večine romanov od Razširitve področja boja (1994) dalje.