Legendarni kantavtor iz Vojvodine slovi po tem, da občinstvo enako zamaknjeno posluša njegove skladbe, ki se jih je v štirih desetletjih plodne glasbene kariere nabralo nešteto, kot tudi njegova pripovedovanja, ki so sestavni del vsakega njegovega nastopa.

Takrat se nad prireditveni prostor naseli tišina, v kateri odzvanja zgolj zven Balaševićevega glasu, ko postreže z anekdotami iz svojega življenja, ki občinstvo včasih nasmejijo, še pogosteje pa mu dajo misliti. Vanje so namreč vtkane misli o ljubezni, pa tudi družbeni in politični tematiki.

Ko je mirovništvo negativna stvar ...
Kariero 64-letnega glasbenika iz Novega Sada je močno zaznamovala vojna v nekdanji Jugoslaviji, uniforme ni želel obleči, številne svoje pesmi je posvetil sožitju med narodi in miru, a njegovo mirovništvo prav tako ni bil pogodu številnim in na eni in na drugi strani, zato njegovi nastopi še danes dvigujejo veliko prahu tako na Hrvaškem kot v Srbiji, eni mu lepijo etiketo "četnika", drugi "ustaša".

Njegovi najzvestejši privrženci pa se ne delijo po narodnosti in tako je decembra lani razprodal najprej zagrebško, nato pa čez štiri dni še beograjsko Areno. Še vedno pa ga boli, da ne nastopa v Banjaluki, kar je potožil tudi v Ljubljani. "Še vedno dobivam sporočila, da imajo zame prihranjeno kroglo. Super! No, ne to, da ga hranijo zame, ampak da jim je sploh uspelo kakšnega prihraniti, da niso izstrelili čisto vseh," je oponesel agresiji in nato zapel pesem Nevernik, v pesmi Krivi smo mi (Putuj, Evropo) pa je spomnil, da vendarle ne gre za vse kriviti zgolj politikov.

Zet Donald, prijatelj Zoran in njegova Olivera
Razpoložen pa je bil seveda tudi za šalo in ljubljansko občinstvo je zbodel s pesmijo Virovitica, v kateri omenja ZDA in "Donalda". Ko je končal, je namreč narjeno začudeno pogledal z odra in si zamrmral v brk, kako čudno je, da so se na zadnjem koncertu vsi bolj zabavali ob tej pesmi. "Joj, saj res, on je vaš zet," se je ponorčeval, da se Slovenci zaradi rojakinje Melanie ne želimo norčevati iz ameriškega predsednika Donalda Trumpa.

Pesem Ne lomite mi bagrenje je posvetil ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, ki je prav tako obiskal koncert, in povedal, da sta prijatelja že dolga leta: "Poznal sem ga že veliko, preden je bil v Mercatorju, potem veste, kako dolgo je že to," se je pošalil.

Balašević je povedal tudi, da na koncertih ne dobiva rož, ampak sem ter tja kakšno plišasto igračko - nič drugače ni bilo niti tokrat, saj so te priletele pod njegove noge že na začetku koncerta, da pa se je odločil, da bo tokrat on nekomu podaril šopek. "To je moja Olivera," je dejal ob vsesplošnem navdušenju in za roko na oder pripeljal svojo soprogo, s katero si dom deli že 36 let, in ji posvetil istoimensko pesem, nekoliko pozneje pa v šali še Moja je draga veštica.

Divji čardaš in nežne balade
Občinstvo so na noge dvignili tudi ritmi čardaša, ki so zaradi bližine madžarske meje vtkani v številne skladbe Novosadčana, med drugim Devojka sa čardaš nogama, Lakonoga, Slabo divanim madžarski, Budimpeštanski sneg, še posebej jih je navdušil solistični vložek violinista, ki je odlično zajel te energične ritme. Balašević je sicer s seboj v Ljubljano pripeljal kar 16-člansko zasedbo glasbenikov, poleg nepogrešljivih tamburašev torej še violinista, kitarista, harmonikarja, saksofonista ...

V večer, ki ga je začel z ganljivo balado Priča o Vasi Ladačkom, je poleg omenjenih med drugim vtkal še pesmi Neki novi klinci, Ćaletova pesma, Boža zvani pub, Provincijalka, Za treću smenu, Miholjsko leto, D-mol, Protina kći in ga končal s pesmijo Hej haj, baš nas briga. Občinstvo je seveda zahtevalo bis in dobilo še venček Ringišpil, Bože bože in Slovenska, simbolično pa se je poslovil ob zvokih Odlazi cirkus.

Občinstvo je seveda negodovalo, saj so, čeprav je nastop trajal skoraj štiri ure, še vedno ostali brez nekaterih njegovih velik uspešnic kot so Bezdan, Portret života mog, Buba Erdeljan, Mirka, Jednom su sadili lipu, Pesma o jednom petlu, Čivutski vrt, kar je priznal tudi Đole sam, medtem ko je največ negodovanja povzročila omemba priljubljene Svirajte mi jesen stiže, dunjo moja - tudi te namreč ni bilo v repertoarju.

Balašević je zato obljubil, da se kmalu vrne. Morda še preden bomo v Križankah popravili znamenito nesojeno streho ...