Nobena zgodba ni naslovna, to pa zato, ker se razvezanost kaže v vsaki zgodbi po svoje. Ponekod gre za željo po razvezavi, ki se pokaže za prazno, drugje za strah pred izgubo. Vsaka razvezanost pa v sebi nosi navezanost, ki se kaže v načinu govora protagonistov – vsak hoče vzpostaviti pristen stik z bralcem, da bi lahko čim bolj verodostojno in jasno razvil svojo zgodbo. Liki bralca nagovarjajo, mu pojasnjujejo, se opravičijo za digresije in razpravljajo. Ker pa so povrh tega vsi profili zasnovani na močni psihološki podlagi, dobimo občutek iskrenega osebnega izpovedovanja.

Ana Schnabl namreč grebe globoko v zavest in podzavest svojih junakov in se ne boji tistega, kar bo privrelo na dan, pa naj bodo to ostri kremplji ali zaspani demoni. Vsak lik je psihološko prefinjen, premišljen in dodelan, zato ga lahko na nekaj straneh spoznamo do obisti, celo bolje kot v nekaterih romanih, ki imajo za to več prostora in časa. Avtorica se je izkazala za poznavalko značajev, saj so liki nezamenljivi, govorijo v različnih registrih, na različne načine, se osredotočajo na različne stvari. Njihovih motivov, obžalovanj, strahov in travm nam ne meče v obraz, ampak nas do njih pripelje prefinjeno, ne skozi besede, ampak skozi dejanja. Vse se skriva med vrsticami – pomembno je, kako se liki odzivajo, kako se vedejo in na kakšen način dojemajo sebe in svet okrog sebe. Ključni za zbirko so odnosi. V ospredje jih postavlja že naslov in avtorica vanje intenzivno vlaga. Prikazala jih z mnogo občutka za intimo in podrobnosti ter z vključevanjem preteklosti, ki je včasih tudi povod za dejanja, včasih pa kraj, kjer so se protagonisti zagozdili.

Veliko zgodb se konča s preobrati, ki pa niti niso radikalni, ampak gre bolj za razkritja, ki že od začetka zgodbe prihuljena čakajo v ozadju in jih slutiš, pridejo pa kot logična posledica povedanega. To se najbolj pokaže v zgodbi Zavezal si je kravato, v kateri protagonist že od začetka za hčerko in ženo sumljivo uporablja pogojni naklon, potem pa izvemo za usodo, ki jih je tragično razvezala:

»Zbudil se je s paničnim vdihom. Potipal je okoli sebe in začutil vlažno, ponekod premočeno posteljnino. Kristine nikjer. Sonce je prediralo skozi reže žaluzij in ga žgalo. S sebe je sunkovito zbrcal odejo in se usedel. […] Predmeti so izgubili ljubkost, s katero jih osmišljamo. Ljudje, ki so stopali iz svojih avtomobilov in vstopali v hiše, so razkazovali svojo živalsko ravnodušnost. Zrl je v kraj ljubezni, v odčarane oblike svojega življenja. Kar je čutil, ni bila več žalost. Bilo je več in manj kot to. Žalost bi lahko odplaknil s solzami, prejokal bi in pozabil, toda obstajajo prostori, kamor solze ne zmorejo.«

Sicer pa se avtorica ne drži za vsako ceno negativnega ali šokantnega konca, čeprav znajo biti nekateri res radikalni, pri nekaterih pa vendarle pušča vrata v negotovost pritajeno odškrnjena. Med močnejšimi in temačnejšimi sta še zgodba Edinec, v kateri mati doživlja poporodno depresijo, in zaključna Ana, v kateri ena izmed sester trpi za anoreksijo. Pri psihičnih boleznih ni pretiravanja ali romantiziranja, zato so prikazi predvsem boleči in stvarni, zgodbe pa še bolj čustveno uničujoče. Takšna je tudi Banana split, čeprav je napisana v popolnoma drugačni maniri, umirjeno, nostalgično. Prav nobena izmed desetih zgodb ni šibka, vsaka ima svoj predmet zanimanja in preučevanja, pa naj bo to nasilje v družini, staranje, bolezen … Zato tudi ni občutka ponovljivosti – čeprav je rdeča nit, razvezanost, prisotna povsod, avtorica do nje vsakič pristopi z novimi očmi.

Najbolj iskrivo pripoveduje protagonist zgodbe Veliki voz, zasvojenec z marihuano. Je zelo načitan, zato je njegovo razglabljanje res presenetljivo, polno preskokov, zastranitev, a hkrati razčlenjeno in poglobljeno. Njegova zgodba je tudi najdaljša, a ni razvlečena, saj je ritem, ki ga ustvarjajo kratki, skoraj prirezani stavki in daljše povedi, tako dinamičen, da kar posrka vase. Avtoričin slog pa najbolj blesti v prvi zgodbi Trittico, kjer protagonistka preprosto stoji v vrsti v lekarni, a njene misli begajo in norijo, zato se dolgočasno čakanje sprevrže v nepričakovano razgaljanje osebnosti. Ena izmed prevladujočih posebnosti pisanja Ane Schnabl pa je telesnost, ki pa se ne kaže vedno na erotičen način, pravzaprav je erotičen bolj redko. Gre za opažanje dlak, znoja, vsega, kar nas dela ljudi in česar se po navadi bojimo, sramujemo, kar se nam zdi pregrdo ali prehudo, da bi sploh govorili o tem. Razvezani to kršijo in teptajo tabuje; kjer bi lahko bila gnus in zadrtost, sta v zbirki odprtost in sproščenost, zato so njeni junaki res meseni in živi.

Zbirko Razvezani je Ana Schnabl povezala v vsebinsko in slogovno presenetljiv, močan prvenec, ki se ne ustavlja pred ovirami, ki mu jih narekuje družba, ampak si upa iti dlje, prav do roba, kjer koplje za razbolelimi in cvrčečimi stvarmi, ki jih ni mogoče dojeti le z razumom.

Veronika Šoster, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).