Po nekaj zapletih sta glasbo za film Iztrebljevalec 2049 zložila Hans Zimmer in Benjamin Wallfisch, se pravi eden današnjih ključnih avtorjev hollywoodske filmske glasbe v sodelovanju z mlajšim kompanjonom. Poleg njunih stvaritev je v nabor uvrščena še nova izvedba Vangelisove skladbe Tears in Rain iz prvega dela filma, tukaj naslovljena Tears in the Rain, ob njej pa še skladbe, ki jih izvajajo Elvis Presley, Frank Sinatra in Lauren Daigle.

Opravimo pregled dogajanja s kadrovskega ozadja, ki je nujen za jasnejše razumevanje izdelka, s katerim imamo opravka. Sprva so jo (seveda?) pogumno mahnili k Vangelisu, enemu izmed očakov elektronske glasbe in avtorju glasbe za Iztrebljevalca iz leta 1982, čigar takratni izdelek je v zgodovino upravičeno zapisan kot približno tako kultna zadeva kot sam film. Danes 74-letni Grk je povabilo filmarjev modro in tudi častno zavrnil ter kasneje za ameriški National Public Radio svojo odločitev pojasnil z besedami: "Določenih zadev ne moreš nikoli ponoviti." Dodal je še, da gre za nekaj, kar se udejanji le enkrat v življenju - kakor bi se denimo lotil glasbe za nadaljevanje filma Chariots of Fire, kar je zanj popolnoma nemogoče. K Vangelisovemu preteklemu delu se bomo še vrnili, saj brez primerjav seveda ne bo šlo, tudi iz popolnoma praktičnih razlogov, kot so izrecne želje režiserja Iztrebljevalca 2049.

Naslednja - pravzaprav kar pričakovana - izbira je bil islandski skladatelj Jóhann Jóhannsson, ustvarjalec širokega razpona, ki je leta 2015 odnesel domov zlati globus za glasbo v filmu Teorija vsega. Jóhannsson je v zadnjem času postal kar ustaljena izbira Villeneuva in je ustvaril glasbo za njegove filme Ugrabljeni (2013), Sicario: Onkraj zakona (2015) in Prihod (2016). Vendar je nato prišla v javnost novica, da Islandec ni več na krovu ekipe novega Iztrebljevalca, saj je bila režiserjeva želja, da bi bila glasba za njegovo stvaritev bliže Vangelisovemu izvirniku.

In tako se je kot tretja in zadnja izbira ekipi priključil Hans Zimmer, tako rekoč tovarna glasbe za hollywoodske filme, saj jih je za zdaj opremil okoli 150. Zimmer je po lastnih besedah vse svoje skladateljsko življenje sanjal o komponiranju glasbe za Iztrebljevalca, tako da z njegovega vidika "še dobro", da se je ta drugi del tudi dejansko zgodil. K projektu pa je priključil še svojega nekdanjega učenca in trenutno najljubšega sodelavca Benjamina Wallfischa. Ob tem je imel Zimmer bolj kot ne vlogo supervizorja, saj je bil večino časa na koncertni turneji, tako da je po njegovih besedah "težaško delo v veliki meri opravil Wallfisch". Na ime slednjega ste nemara letos že naleteli, saj je ustvaril tudi glasbo za film Tisto, s čimer si je še pred koncem leta že prislužil - za zdaj zgolj - besede hvale za najboljšo glasbo v grozljivki.

In tako sta se oba na novo angažirana skladatelja zavezala, da bosta zvesto sledila izvornemu Vangelisovemu delu v smislu zvočne pokrajine, ki ji naj bi dodala svojo vizijo časovnega premika dogajanja 30 let v prihodnost od prvega dela. Zimmerjeva in Wallfischeva zvestoba je celo oprijemljive narave, saj sta se odločila uporabiti mašinerijo, ki jo je takrat za Iztrebljevalca uporabil Vangelis. Na tem mestu velja omeniti dejstvo, da je bila v času nastanka glasbe za prvi del zahodna družba močno pod vplivom navdušenja nad razvojem tehnologije, ki ga je spremljala nekoliko naivna vznesenost. Ob poslušanju sveže glasbe za drugi del pa je skoraj neizbežno vprašanje, ali so res med prvim in drugim delom minila kar tri desetletja.

Sama zamisel je morda dobra, vendar izdelek poslušalcu lahko daje misliti, da se je distopična scena tukaj tudi zares realizirala – uporabljamo in konzumiramo zadeve, ki so bile nekoč napredne, uporabljamo in konzumiramo tudi zadeve, ki so danes napredne, vendar pa kljub vsemu temu materialnemu razkošju ni prišlo do nobenega ustvarjalnega napredka. Nostalgičnost tukaj izpade prej kot nesposobnost tega premika, njuna zvočnost je zgolj plaha spremljevalka slike. Tako Zimmer in Wallfisch ne uspeta ujeti temačne melodike, ki je bila v prvem delu pogosto tako močna, da je lahko učinkovala prav tako intenzivno kot slika, zaradi česar je to Vangelisovo delo tudi lahko zaživelo tudi samostojno življenje. Še najuspešnejša sta v skladbah Mesa, Joi, Tears in the Rain, vendar so to skladbe, v katerih se še najbolj približata izvirniku.

Vendar vse povedano ne pomeni, da njuno delo ni vzorno, glede na to, da je govora pač o glasbi za film, ki naj torej služi temu, kar je v ospredju. Njun prispevek daje vtis, da s svojim nihanjem med zadržanostjo in nasilnostjo naravno spada k prizorom, ki jih spremlja. Tako se tudi na zvočni ravni porajajo občutja negotovosti, preganjavice in kar je še teh, ki jih povezujemo s svetom, kakršnega je Villeneuve slikal na svoje platno. Vendar pa tako kot zgodba leta 2049 ne premore tako silovito pogubne romantike in tako močnih dialogov kot tista, ki je postavljena v leto 2019, je tudi zvokovna dimenzija dušno precej ploska.

Poslušalec se le stežka otrese občutka, da je bilo pri ustvarjanju Hansa Zimmerja in Benjamina Wallfischa v ospredju predvsem pretirano strahospoštovanje do izvirnika in tako morda sicer res nista prizadela občutkov oboževalcev izvirnika, kar je nemara uspelo tudi samemu filmu. Vendar nista naredila nobenega koraka naprej in je njun izdelek ostal na ravni zvočne podlage, ki bo hitro zdrknila v pozabo. Režiserjeva želja, da naj bo glasba bliže izvirniku, je na koncu porodila predvsem izdelek v obliki obledelega replikanta Vangelisovega prelomnega dela.