Ridley Scott še lani v Zavezi proučeval parazitske, smrtonosne sorte Nezemljanov, se tokrat ukvarja z drugačnimi "vesoljci": ekscesno bogati posamezniki in rodbine so, kot nam pove v uvodnih taktih novega filma, z nevidno opno ločeni od navadnih smrtnikov. Živijo med nami, a niso od tega sveta. In kdo uteleša bogastvo bolje kot dinastija Getty?

Najzanimivejša pri Vsem denarju sveta je seveda zgodba o njegovem nastajanku: med gledanjem filma je skoraj nemogoče verjeti, da še šest tednov pred premiero Christopher Plummer v njem sploh ni imel vloge. (Resno, film si naše spoštovanje zasluži že za to, da sploh obstaja.) Še težje si je predstavljati kogar koli drugega kot Plummerja v vlogi J. Paula Gettyja. Zakaj bi igralce starali z ličili in posebnimi učinki, če lahko vloge priletnih gospodov preprosto razdelimo priletnim gospodom? Ne glede na kratke predpriprave je Plummer v Gettyjevih čevljih tako naraven, tako doma, da bi se od njega lahko česa naučili tudi mnogo mlajši "metodološki" igralci, ki se cele mesece pripravljajo na svoj čas pred kamero.

Ves denar sveta je drugi od dveh filmov, ki jih je Ridley Scott v kinematografe poslal v letu 2017: čeprav tudi njegova vrnitev k franšizi Osmi potnik ni bila popoln uspeh, je bila Zaveza v večini pogledov manj konvencionalen in zanimivejši izdelek od pričujočega. Scott je v marsičem podoben Stevenu Spielbergu: oba sta dovolj izkušena in sposobna režiserja, da zares slabega filma ne moreta več narediti: vsi tehnični in pripovedni elementi delujejo kot dobro naoljena mašinerija, a na trenutke se zdi, da mojster ni bil pri delu z vsem srcem in dušo. Ves denar sveta je, podobno kot Spielbergovi Zamolčani dokumenti, absolutno gledljiv film, ki pa se ga po dveh dneh najbrž ne boste več spominjali čisto natančno.

Predloga za Ves denar sveta je bila, kot nam film eksplicitno pove, resnična zgodba. Leta 1973 je med potikanjem po nočnem Rimu izginil takrat 16-letni John Paul Getty III., vnuk naftnega mogotca in najbogatejšega moža na svetu, J. Paula Gettyja. Ugrabitev se je v kolektivnem spominu do danes ohranila zato, ker je stari Getty takrat zavrnil plačilo odkupnine - pa čeprav bi si zlahka privoščil 17 milijonov dolarjev, kolikor je kalabrijska mafija od njega zahtevala. Priznanje Plummerjevi nadarjenosti je, da nam to nepredstavljivo držo poda na način, da je skoraj logična: "Imam 14 vnukov. Če začnem plačevati odkupnine, bom imel 14 ugrabljenih vnukov." Kljub temu je že od prvega trenutka naprej jasno, da stari ni ravno poosebljenje dobrodušnega dedka, ampak ciničen, neprizanesljiv poslovnež. V mlajših letih se je čustveno povsem odrezal od svoje družine, da ga navezanost na otroke ne bi ovirala na poti do uspeha. Paul starejši je prepričan, da je reinkarnacija rimskega cesarja Hadrijana - v resnici pa je mitološki kralj Midas, ki v zlato spreminja vse, česar se dotakne, hkrati pa uničuje svoje odnose s soljudmi.

Osrednje gonilo zgodbe je antagonizem med Gettyjem in njegovo nekdanjo snaho Gail (Michelle Williams); najzanimivejši prizori filma nimajo neposredne zveze z ugrabitvjo (za katero najbrž veste, kako se je končala), ampak energijo črpajo iz jasno začrtanega spopada dvoje močnih volj. Gail je mogotcu enakovredna zato, ker je edina, ki je od pogajalske mize prostovoljno odkorakala brez denarja; ker od njega v ločitvi ni hotela denarja, je nikoli ni mogel povsem razumeti. Čeprav se praktično nikoli ne znajdeta v istem kadru, lahko v njunih prizorih razberemo zametke študije značaja, kar bi Ves denar sveta v resnici moral biti. Namesto tega scenarij vpelje lik Marka Wahlberga, ki vse skupaj potegne v vode generične kriminalke s predvidljivim izzidom. Roko na srce: moteče je tudi, da si je Williamsova za vlogo Gail omislila afektiran, nedoločno aristokratski naglas.

Najšibkejši člen igralske zasedbe je vseeno najbrž Charlie Plummer (ki s Christopherjem Plummerjem ni v sorodu) v vlogi ugrabljenega najstnika: scenarij mu v resnici ne da nobene priložnosti, da bi nam pokazal svoj značaj, zato gledalca težko zares skrbi njegova varnost. Precej prisiljen scenaristični rekvizit je tudi Gettyjev osebni stražar/tajni agent Fletcher Chase (Wahlberg), edini, ki naj bi v imenu dinastije Getty izposloval fantovo varno vrnitev. Fletcher ni klasičen nasilnež: pištole niti ne nosi, saj raje posluje z denarjem in si ne maže rok z nasiljem. Škoda, da Wahlberg ne zmore niansirane vloge, ki bi vdahnila njegovemu liku dvoumnost ali pridih nevarnosti in občutek, da ima za seboj umazano preteklost, na katero namiguje. Umetnik, nekoč znan kot Marky Mark, je namesto tega ves čas stoodstotno korekten, neposreden - in prazen.

Večina gledalcev se spominja, kakšen je bil vrhunec krize v Gettyjevi ugrabitvi: ugrabitelji so fantu odrezali uho in ga po pošti poslali časopisu. Scott dramatični trenutek pohabljenja, ki ga vsi z nelagodjem pričakujemo, pokaže nazorno in brez umikanja pogleda ali diskretne zatemnitve.

Ves denar na svetu je za spoznanje preveč linearna, preveč klasična upodobitev fascinantnega poglavja zgodovine. Igrice moči in izsiljevanja so zanimive samo do neke mere, podobnost z zgoraj omenjenimi Zamolčanimi dokumenti pa več kot samo površinska: tudi Gail je, podobno kot lik Meryl Streep v Spielbergovem filmu, osamljena ženska v moškem svetu, ki mora prenašati nenehno podcenjevanje establišmenta in njihovo pokroviteljsko odslavljanje .

Ocena: 3; piše Ana Jurc