Med njegove največje mojstrovine sodijo filmi Težave v raju (1932), Ninočka (1939), Trgovina za vogalom (1940)in Biti ali ne biti (1942). Na vodilnem festivalu nemega filma (Le giornate del cinema muto), ki se je prejšnji teden 37. leto zapored odvijal v bližnjem severnoitalijanskem mestu Pordenone, so se mojstru komedije priklonili s projekcijo restavrirane kopije filma Prepovedani raj (1924). Na projekciji je bila navzoča tudi Lubitscheva hči edinka Nicola Lubitsch.

Jutri jo bo gostila Slovenska kinoteka, kjer bo s pogovorom pospremila projekcijo Lubitscheve zgodnje farse Ko sem bil mrtev (1916). 80-letnica si je želela Slovenijo obiskati od dne, ko je izvedela, da so se v ljubljanski Drami – v režiji Diega de Bree in vrhunski izvedbi Jerneja Šugmana, Janeza Škofa, Alojza Sveteta – namenili uprizoriti gledališko priredbo omenjenega filma. Ta je – podobno kot na tisoče drugih zgodnjih filmskih del – dolgo veljal za izgubljenega. Edina obstoječa kopija se je nepričakovano pojavila na Primorskem v 90. letih.

Kakšne so okoliščine vašega obiska v Ljubljani?
Najprej naj povem, da sem dolga leta sanjala o obisku vaše dežele. Priznati moram, da nič nisem vedela o Sloveniji, niti to, da obstaja, dokler me nekega dne niso poklicali iz narodnega gledališča (SNG Drama, op. a.). Rekli so, da imajo pri sebi film Ko sem bil mrtev, enega izgubljenih filmov mojega očeta. Ta film so našli in restavrirali v Sloveniji. Iz filma so hoteli narediti gledališko predstavo. Moj prvi odziv je bil: nikar! Vse priredbe očetovih del tako v filmu kot v gledališču, celo na Broadwayu, so bile praviloma slabe. Potem me je prijatelj iz Berlina potolažil, rekoč, da je slovensko narodno gledališče ugledna institucija z izjemnim repertoarjem.

Kolikšen del otroštva ste preživeli z očetom, Ernstom Lubitschem, v Hollywoodu? Ali vas karkoli veže na Hollywood?
S Hollywoodom nisem imela veliko stikov. Večino otroštva sem preživela v New Yorku z materjo. Starši so se ločili, ko sem bila stara štiri leta, oče je umrl le nekaj let zatem (leta 1947, op. a.). Nekaj časa sem res bila pri očetu, a moje otroštvo ni bilo ravno hollywoodsko. Življenje z očetom je bilo precej drugačno, kot si ga ljudje predstavljajo. Nisva živela v veliki vili, nisva imela kinoprojektorja, imela sva precej manj kot vsi moji prijatelji. Razkošje mojemu očetu ni pomenilo veliko. Bil je preprost. Imel je lepo hišo v mehiškem slogu, a vse v njej je bilo neformalno, nepretenciozno, domače.

Se spominjate tudi filmskih snemanj?
Oče me je peljal s seboj na snemanja filmov, a tam je bil strašen dolgčas. Morala sem sedeti pri miru, biti tiho in opazovati. V času kosila in malic je bilo bolj vznemirljivo. Sicer pa je bilo snemanje filma zame, kot je verjetno vedno za ljudi, ki niso vanj vpleteni, grozen dolgčas.

Kakšna je bila vaša vloga pri ohranjanju filmske dediščine vašega očeta?
Žal moram priznati, da se v vseh teh letih nisem veliko angažirala za ohranjanje očetove dediščine. Zdaj mi je za to žal. Vsi prijatelji, ki so otroci velikih režiserjev, avtorjev, igralcev, so bili zelo aktivni v promociji del svojih staršev. Nekateri so iz tega uspeli iztržiti alternativno kariero, ki so se ji intenzivno posvetili. Prijateljica, katere oče je bil skladatelj glasbe pri šestih filmih mojega očeta, se že vse življenje ukvarja z očetovim opusom, organizira koncerte, potuje, prisotna je na diskusijah...

Kje tiči razlog, da se niste bolj angažirali?
Glavni razlog je, da se nisem počutila posvečeno, da govorim o njegovem filmu v javnosti. Nisem odraščala v Hollywoodu in nisem dovolj vedela o očetovem delu. Do slednjega sem imela nekoč čuden odnos. Nisem hotela, da mi drugi vsiljujejo razlage o očetovih namerah v tem ali onem filmu. Tako sem do njegovega opusa dolgo časa vzpostavljala razdaljo. Zdaj mi je za to žal. Želim si, da bi večkrat obiskovala kinoteke, arhive, festivale, se pogovarjala s poznavalci in s tem tudi sama izvedela več o očetovem delu. Te filme sem gledala kot otrok, zato sem jih tudi razumela povsem drugače, kot jih razume odraslo občinstvo.

Kako Lubitscheve filme doživljate sedaj?
Razlika je v tem, da zdaj veliko berem, študiram. Šele v zrelih letih so me začeli zanimati razlogi za popularnost očetovega dela. Letos sem se pridno udeleževala vseh projekcij med veliko retrospektivo v Los Angelesu, brala sem novo knjigo How did Lubitsch do it? zgodovinarjaJosepha McBridea, ki se je raziskovanju očetovega opusa posvečal kar sedem let. Interpretacije filmskih kritikov in zgodovinarjev so obogatele moje razumevanje očetovega dela. Če rečem drugače, brez njih bi bil moj pogled na Lubitschev film zelo omejen, še vedno bi ga videla skozi otroške oči.

Na področju ohranjanja dediščine Ernsta Lubitscha se veliko dogaja predvsem v zadnjih dvajsetih letih. V New Yorku, Berlinu, Parizu, na Dunaju, pa tudi v Ljubljani, so bile obsežne retrospektive in konference. Kateri dogodek je bil po vašem mnenju osrednjega pomena za Lubitschevo dediščino?
O očetovi dediščini raje govorim iz osebne perspektive. Naj povem anekdoto. Moja izkušnja na retrospektivi v Berlinu ni bila dobra predvsem zato, ker so se mi zdeli tamkajšnji ljudje zadrti in strogi. Ko sva s hčerjo hoteli prečkati cesto, naju je neznanec ustavil in nama zabičal, naj počakava na zeleno luč. Moja hči se je obrnila k meni in vprašala: 'Je bil tvoj oče edini Nemec s smislom za humor?' Zatem so naju povabili v kinoteko v Münchnu, kjer so nama omogočili ogled vseh nemih filmov Ernsta Lubitscha, ki jih je posnel v Nemčiji. To je bil zame trenutek razsvetljenja, ker sem ugotovila, da v nemih filmih tiči srž očetovega stila.

V obči zavesti je obdobje nemega filma le nekakšna predpriprava na “odraslo” obdobje zvočnega filma, ki se je začelo na koncu 20. let. Podobno gledamo tudi na Lubitscheve neme komedije in zgodovinske drame, ki jih je snemal v Nemčiji v letih 1915-1920.
Res je, toda prav nemi filmi nemškega obdobja so ključ do analize tega, kar je moj oče pozneje dosegel v Hollywoodu. Bistvo je mogoče najti že tam: koreografijo, gibanje, ples, politični rob, sofisticiranost, ki je pred svojim časom. Skozi leta se je njegova estetika močno spreminjala. Začel je kot komik s širokim razponom, nato je zamenjal žanr in izpopolnil žanr sofisticirane komedije. Osupljivi moment njegove kariere je v tem, kako dobro se je znašel na prehodu nemega v zvočni film na koncu 20. let. Večina filmskih ustvarjalcev je v tem kritičnem trenutku izgubila nadzor nad svojim ustvarjalnim orodjem, nekateri so propadli ali pa je bila tranzicija zanje težka in so potrebovali čas, da so spet izumili svojo novo zvočno govorico. Zdi se, da je bila za mojega očeta to najlažja stvar na svetu: takoj je začel snemati muzikale, filme z dialogi, petjem in glasbo, pa čeprav v formatu nemega filma ni izkazoval zanimanja za dialoge. Njegovi nemi filmi so mednapise zvedli na minimum, bistvene stvari je pokazal z vizualnimi domislicami. Nemi film Pahljača Lady Windermere je priredba igre Oscarja Wilda, ki temelji na vrhunski besedni komiki. Mojemu očetu je uspelo posneti Oscarja Wilda brez besed! V celoti ga je prevedel v jezik filma: vsak gib, vsaka gesta in vsak kader imajo poseben pomen.

Vaš oče slovi po elegantnem režijskem slogu, ki temelji na subtilnosti, posrednosti. Sistematično izpušča dele dogajanja, filmi kipijo z duhovitimi metaforami, insinuacijami. Temu neponovljivemu stilu so nadeli oznako “the Lubitsch touch” (Lubitschev prijem). Z njim se v vseh kritikah in teorijah naslavlja kritično vprašanje o tem, kaj je edinstvena poteza Lubitschevega filma. Kako vi definirate Lubitschev prijem?
Vsak ima svojo definicijo Lubitschevega prijema. Moja definicija je naslednja. V gledališču so tri stene, četrta pripada občinstvu. Lubitschev prijem zajema interpretacijo občinstva. Namesto da ti režiser neposredno z besedami pove ali s podobami pokaže, kaj ima v mislih, ti pokaže nekaj, kar vzbudi in buri domišljijo. Lubitschem prijem je to, da se režiser zanaša na inteligenco občinstva in njegovo sposobnost interpretacije dogajanja na filmu.

Katere teme najpogosteje pridejo na dan, ko se pogovarjate z občinstvom in kritiki o Lubitschu na festivalih?
Obstaja veliko različnih pogledov na njegov opus. Na festivalu v Pordenoneju je neki gledalec izjavil, da so filmi mojega očeta cinični. S tem se ne morem strinjati. Tudi on sam ni bil cinična oseba. Bil je zelo pozitiven, ni obsojal ljudi, njegov duh je bil izjemno širok. Strinjala sem se z mnenjem nekoga drugega gledalca tekom iste diskusije: rekel je, da Lubitsch ni ciničen, temveč na svet gleda z dvignjeno obrvjo. Svet, v vseh njegovih slabostih, ga zabava. Prevladujoča in aktualna tema so tudi njegovi ženski liki. Ne vem, če tudi pri vas letošnje leto velja za “leto ženske”. V Ameriki je gibanje “me too” vseprisotno. Ob tem pompu me zabava razglabljanje, kako bi vzpon žensk komentiral moj oče. Vse njegove ženske so že v 20. in 30. letih ustrezale temu “novemu tipu” ženske. Kot rečeno, bil je pred svojim časom.

Kateri ženski lik v celotnem opusu se vam zdi najbolj intriganten?
Nedvomno Ninočka (glavna junakinja iz istoimenskega filma, 1939, op. a.). Že to, da jo igra Greta Garbo, je zadosten razlog. Gre tudi za moj najljubši film. V njem ni niti enega odvečnega kadra, vse drži skupaj, speto je v brezhibno celoto, ki je ni mogoče razkosati, vsak element ima svoje mesto v filmu. Dandanes so filmi ohlapni, površni, predolgi. Režiserji se jemljejo preveč resno. Vedejo se, kot da je vse, kar hočejo povedati, nadvse pomembno. Izvor zla pa vidim v tem, da ne zaupajo občinstvu, da bo znalo samo interpretirati sporočilo filma, kaj šele prepoznati subtilnost, nianse, podton. Zato za vsak slučaj posnamejo še veliko prizorov, v katerih razkrijejo, kaj so nameravali reči v vseh prejšnjih prizorih. Za vsak slučaj dodajo še takšno glasbo, ki nam točno pove, kaj občutiti v določenem prizoru. Ninočka je lahko vzor sodobnim režiserjem, kako posneti film, ki ne podcenjuje občinstva.

Kdo je po vaših raziskavah najbolj vplival na vašega očeta in njegov režijski slog?
Tudi tega žal nisem podrobno raziskovala, toda mislim, da je zanj obstajala le ena očetovska figura: Max Reinhardt, ki je bil za mojega očeta bog. Nihče ni bolj vplival nanj kot Reinhardt, ki je bil osrednja figura nemškega gledališča v času, ko je moj oče živel in ustvarjal v Berlinu. Vsi nemi filmi mojega očeta, predvsem kostumske drame, lahko svoj uspeh, pa tudi določene estetske poteze, pripišejo šolanju pri Reinhardtu.

Kaj pa na drugem koncu Lubitschevega opusa? Ali v zgodovini filma obstajajo ustvarjalci, ki so v svoji estetiki, stilu, smislu za humor itn. uspešno posvojili duh Ernsta Lubitscha in ga peljali naprej?
Iskreno: ne. O tem nikoli nisem resno razmišljala, a v tem hipu ne vidim drugega možnega odgovora. Nihče ne obstaja, ki bi se lahko na teh področjih kosal z mojim očetom.

Kaj menite o Billyju Wilderju? Wilder se je razglasil kot največji oboževalec in sledilec Ernsta Lubitscha. Znano je, da je nad svojo pisalno mizo izobesil napis “What would Lubitsch do?” (“Kaj bi storil Lubitsch?”) Kadar je med pisanjem scenarija doživel blokado, se je po navdih obrnil k Lubitschu.
Vsi vedno omenijo Billyja Wilderja kot naslednika mojega očeta. Billy Wilder je neskončno cenil očeta, toda Wilder je bil ciničen, robusten, brez okusa. V primerjavi z očetovimi filmi so Wilderjevi filmi vulgarni, slabih manir. S Sabrino(romantična klasika z Audrey Hepburn in Humphreyjem Bogartom iz leta 1954, op. a.) se je hotel približati očetovemu stilu z elegantno junakinjo, razkošnim okoljem, romantičnim plesom. Toda celo Sabrina ima vulgarne elemente. Billy Wilder je v številnih pogledih velik režiser, toda nikakor ne morem reči, da je podoben očetu, čeprav veliko ljudi trdi, da je Wilder naslednik Lubitscha.

Kateri so vaši najljubši filmi in režiserji?
Zelo cenim Jonathana Demmeja, ki ima v svojih filmih močne ženske like. Obožujem Clauda Sauteta, zelo ljub mi je njegov film César in Rosalie (1972, op.a.). Všeč mi je režiserka Nicole Holofcener, predvsem njen film Lovely & Amazing (2001, op.a.). Zelo spoštujem tudi Davida Leana. A če se moram odločati med različnimi estetikami in nacionalnimi kinematografijami, se vedno obrnem na Francoze.