S projekcijo filma Free Solo se je v ponedeljek začel 13. Festival gorniškega filma. Prvič v zgodovini festivala je na sporedu film, nominiran za oskarja ‒ Free Solo. Na festivalu so že predvajali tudi kratki film Utrinki iz Drašnic, ki govori o smeri z oceno 8c+, ki jo je v tem plezališču potegnil Klemen Bečan. Gre za najtežjo večraztežajno smer v tem delu Evrope, nad njo je bil navdušen tudi sloviti Adam Ondra.

V četrtek bo projekcija filma v Celju, v soboto pa bo imel Klemen Bečan v Cankarjevem domu še predavanje z naslovom Plezalni popotnik. 36-letni "Bečko", ki je utiral pot zdajšnji generaciji športnih plezalcev in med drugim leta 2008 zmagal na tekmi svetovnega pokala v Kranju, je v pogovoru za MMC pojasnil ozadje nastajanja nove smeri v Drašnicah, komentiral pa je tudi neverjeten podvig Alexa Honnolda, ki pa, po mnenju Bečana, nima nič skupnega s športnim plezanjem.

Na Festivalu gorniškega filma boste imeli v soboto predavanje, predstavljate pa tudi 25 minut dolg film Utrinki iz Drašnic. O čem govori zgodba?
O smeri Rocktrip v Drašnicah v Biokovu, severno od Dubrovnika. Smer sem navrtal leta 2014, lani pa preplezal. Ima pet raztežajev, najtežja dva sta ocenjena z 8c+.

... in razgled na morje. Vam ustreza takšen ambient?
Dobrodošlo je, da je vse v kompletu. Ni dovolj le stena, mora biti še razgled. Ker ob dveh popoldne v steno posije sonce in moraš zaradi vročine končati plezanje, je pomembno, da se lahko potem spustiš do obale, skočiš v morje in se spočiješ do naslednjega dne, zjutraj pa greš spet v steno.

Pa še vreme je bolj stabilno ...
No ja, me je kar pogosto presenetil dež in je bilo treba ostati v apartmaju.

Očitno je bila ta smer vaš velik izziv zadnjih let. Da ste jo navrtali in potem tudi prvi splezali ...
Niti mi ni toliko pomenilo, da sem jo prvi splezal, saj sem vedno vabil preostale plezalce, da se mi pridružijo. V štartu mi sploh ni bilo jasno, ali bo to izvedljivo ali ne, zato sem res vesel, da mi je uspelo. Kar nekajkrat sem v tistem ključnem delu sam visel na štriku 150 metrov nad tlemi, ker je šla žena Anja že domov, poskušal splezati detajl, a ni šlo skozi. Če veš, da ni nikogar daleč naokrog in si 150 metrov nad tlemi, zna biti malo strašljivo. V bistvu nič ne sme iti narobe.

Ste morali biti kaj pozorni na kače?
Na dostopu sem videl modrasa, še posebej veliko kač pa je na vrhu in moraš biti precej pozoren, kako sestopiš. Zato sem se najraje kar spustil nazaj po smeri. Imel sem še eno zanimivo izkušnjo: dve kozi sta bili ujeti v steni. Padli sta na polico, en mesec sta bili ujeti brez hrane in brez vode. Kmet me je prosil, naj ju pomagam spraviti dol in uspelo nam je.

Kaj je bilo s tisto vponko, ki ste jo pozabili zategniti do konca in se to v filmu nehote opazi?
Bila je "back-up vponka", nisem visel na njej. Sem edini plezalec, ki da vponko pod "grigri". No, zdaj vem, da je treba vponke ne glede na vse vedno zategniti.

Ste šteli, kolikokrat ste morali poskusiti, preden vam je uspelo preplezati smer?
Poskusov po navadi ne štejem. Delam jih zelo na hitro. Plezalci, ki jim je število poskusov pomembno, bodo v enem poizkusu viseli več ur, jaz pa jih v tem času naredim pet.

Koža na roki zelo trpi, si predstavljam ...
Pri novih smereh je skala bolj ostra in brez tega ne gre. Namažeš s posebno kremo in naslednji dan se obnovi. Če nadaljujem: kar nekajkrat sem bil v Drašnicah po en teden ali 14 dni. Samo lani sem moral iti tja trikrat. Z Adamom Ondro naj bi šla že aprila, a si je poškodoval koleno in sem odšel sam. Je pa on potem kakšen mesec za menoj prvi ponovil smer in potrdil, da je bila to najlepša smer od tistih, ki jih je plezal dlje časa. Zelo mu je bila všeč. Da bi bilo to narejeno samo zame in da nihče drug ne bi poskusil v njej, bi bila res škoda. Če pride še kdo in uživa ter pravi, da je smer dobro narejena, mi to skoraj več pomeni kot to, da sem sam zlezel smer.

Če gre za tako slovitega plezalca, kot je Ondra, toliko bolje ...
Predvsem sem vesel, da smeri ni mogel splezati na pogled (smeh). To je dokaz, da je res dovolj težka. Oba težka raztežaja je splezal v drugem poskusu, ampak, kot mi je povedal, ne z lahkoto. Se je moral kar precej potruditi.

Kaj pa preostali plezalci?
Nihče drug še ni poskusil. Francozi so me spraševali, ampak potem niso šli tja. Vabil sem plezalce tudi osebno, vsaj tiste, za katere sem presodil, da bi znali to splezati. Recimo Chrisa Sharmo. Ko sva leta 2016 plezala v kanjonu Mont Rebei, sem mu rekel, naj pride, vendar ni imel časa, ga je pa zanimalo.

Mimogrede, Adam Ondra je na Norveškem preplezal 9c‒ ... Bo ta ocena obveljala?
To je najtežja smer na svetu. Dvomim, da bi kdo spustil oceno, lahko bi jo le Ondra. Kot sem slišal, je toliko več porabil za 9c kot za vse 9b+, tako da ‒ zna biti kvečjemu težja kot lažja.

Vas mika, da bi poskusili?
Seveda. Vsaj pogledat bi šel, ampak glede na slog plezanja mislim, da bi moral preživeti tam kar nekaj časa. Dvomim, da bi bil pripravljen vložiti toliko časa in energije samo v eno smer. Raje bi plezal dve smeri z oceno 9b kot eno 9c.

Ko je Ondri uspelo preplezati smer 9c, ni bilo krika zmagoslavja, bolj sta ga preplavila veselje in olajšanje. Kako je pri vas, kako doživljate uspeh po preplezani smeri?
Pomembno je tisto vmes, ko plezaš. Jaz rad plezam, ne pa priplezam na vrh. Saj na vrhu si vesel tistih pet ali deset sekund, nato hočeš že nov izziv. Ko sem prišel v Drašnicah do vrha, sem rekel: "Kaj pa zdaj, ali bo treba navrtati novo smer?" Zadnjih nekaj metrov je tako in tako lažjih in te tisto največje veselje že mine. Nikoli ni tako, da bi bil še več kot en dan navdušen.

Vas je pri snemanju filma Utrinki iz Drašnice spremljalo dovolj kamer?
Premalo, bi rekel. Problem je, ker je za takšno smer težko najti koga, ki te bo varoval. Redko kdo je pripravljen iti za teboj ob osmih zjutraj za ogrevanje v smer 8c+. Po navadi sva bila z Anjo sama in sva posnela, kar sva lahko. Enkrat sva bila en teden tam samo zaradi fotografiranja. Takrat sem lahko tudi dobro študiral smer. Ob toliko ponovitvah sem lahko dovolj dobro naštudiral, da sem spoznal, da bo šlo. Ko sem smer preplezal, je prišel snemalec še posebej in smo preživeli v smeri še en teden.

Kaj pravite na Alexa Honnolda, ki je splezal smer v El Capitanu v štirih urah brez varovanja?
S tem soliranjem se kaj preveč ne strinjam. To je tako, kot da bi iz avtomobila vzel zavore in rekel: "Uau, kako sem hud, se vozim brez zavor." Ni ravno najbolj pametno.

Ampak, Honnold je bil res sijajno pripravljen, v steno je vstopil 100-odstotno prepričan, da je tisti dan njegov najboljši dan v življenju ... Ali pa je bil tako nor?
Nor ... razumem, da se mu zdi kul, da lahko premaga ta strah. On se je pač sprijaznil s tem, da bi bil v primeru napake to njegov zadnji poskus. Jaz pa rad plezam, in če me bo vrv ujela, bom šel lahko še enkrat poskusit. Ni se varoval, bil je hitrejši, poskrbel je za odmeven dosežek, pa še zaslužil je.

Veste, kakšni so zaslužki pri takšnih projektih?
Bolje, da ne. Ampak, saj pravim, da ga primerjajo s športnim plezanjem ... to je bilo soliranje, kar nima zveze s športnim plezanjem. Pri športnem plezanju lahko padaš. To me moti, jaz se trudim vsem razložiti, kako varen šport je športno plezanje, ampak potem pa izpade tako, da je car tisti, ki pleza brez "štrika". Zame ne.

Zadnja leta učite nove generacije plezalcev, vodite jih tudi na plezalne izlete po vsej Evropi. Kakšne profile plezalcev vabite v svoje vrste?
Vsak je dobrodošel, večinoma pa pridejo takšni, ki že znajo plezati in hočejo napredovati, željo imajo preplezati 8a. Večinoma so udeleženci starejši, vendar imam za poleti za Briancon prijavljenega tudi fanta, ki je star 18 let. Poudarek dajem tehniki plezanja in mentalni pripravi.

Kje ste najpogosteje?
Pred kratkim smo bili za tri dni v Chullilli. V Španiji smo pogosto, decembra sem bil tudi v Grčiji en mesec. Za vikende v marcu imamo tudi vikende treninga v Ospu. V petek smo na umetni steni v Kopru, v soboto in nedeljo pa smo v naravni steni.

Ste prvi Slovenec, ki je na pogled premagal smer s težavnostjo 8c. Kakšne cilje imate še?
Zelo rad plezam na pogled. Glavni cilj je še vedno preplezati 9a na pogled. Tega še nisem opustil.

Kam bo treba? Na Norveško?
Ali pa v Španijo. Kamor koli. Nekaj sem že poskusil, bil tudi blizu. V Cuenci, kjer sem bil najbliže, je zmanjkalo to, da nisem smeri vzel dovolj resno. Pred menoj je poskusil Ondra, pa je imel fotografe, snemalce, komplete so dali v steno in očistili smer. Jaz sem prišel, pogledal gor, dal komplete za pas in začel plezati. Padel sem en ali dva giba niže kot on. S tem da se je on drl, kot da so mu roko odtrgali, jaz pa sem bil vesel. Z dvema padcema sem prišel do vrha. Videl sem, da bi imel možnost to zlesti, če bi imel komplete že v smeri. Še imam čas, smeri je pa tudi vedno več.

Honnold je med podvigom poslušal glasbo na svojem telefonu, izklopil jo je le na najtežjih delih. Tudi vi raje plezati ob glasbi?
Ne. Rad imam mir, poslušam naravo, ptičje petje ...

Zakaj ste film Utrinki iz Drašnice posneli v angleščini? Ciljate na tuje trge?
Slovenci znajo skoraj vsi angleško, ostali imajo probleme s slovenščino oziroma podnapisi. Laže Slovenci "preživijo" angleščino. Moj prvi film Bala bala je bil v slovenščini in na festivalih je bilo to neugodno.