Novinarji so v člankih, prispevkih in oddajah poudarjali, kako nenavadno, da je nagrado prejelo besedilo z dokumentarno vsebino in ne, kot bi se reklo v navednicah, “pravi” roman. Dnevni red res nima tradicionalne romaneskne sheme, se pravi literarne osebe ali oseb, okrog katerih bi se osrediščala zgodba, ima pa osebno pripovedno perspektivo, ki jo uvajajo pripovedovalčevi komentarji in navezave na bodoči razplet dogodkov ter na bralčevo sodobnost. Pripoved zaznamuje tudi značilno vuillardovsko ozračje, posredovano večinoma v sedanjiku.

Uvod se tako bere kot povzemanje filmskega prizora: štiriindvajset starcev se počasi vzpenja po škripajočih stopnicah v sejno dvorano. Medtem ko se zunanji svet počasi prebuja v hladno februarsko jutro, se za zaprtimi vrati kroji zgodovina. Razplet dogodka ni skrivnost, čeprav način pripovedovanja spominja na zgodbe z zasukom, recimo detektivke ali grozljivke. Kar bo sledilo, bo predvsem tragedija. Opisani sestanek bo še ena odločilnih malenkosti, ki bo pognala Nemčijo v drugo svetovno vojno.

Osrednji dogodek Dnevnega reda je anšlus, nasilna priključitev Avstrije Nemčiji pod pretvezo, da gre za mirovni poseg. Dogodek, ki, kakor piše Vuillard, nikakor ni potekal gladko, vsaj ne tako, kot je to povzemala nacistična propaganda. Kljub simpatizerjem in deklariranim nacistom v avstrijskem političnem vrhu se je morala nacistična partija zatekati h grožnjam in ustrahovanju, da bi dosegla videz “legalnega” prevzema oblasti. In tudi ko jim je to uspelo, je “zmagovalni pohod” na Dunaj zavrla – tehnika.

Vuillardovski pripovedovalec se nadvse zabava nad podrobnim opisovanjem peščenega zrnca, ki naj bi “zašlo v naoljen nemški vojaški stroj” in ustavilo sprevod. Vuillardove humorne opazke pa kljub vsemu ne zasenčijo dejstva, da je anšlus le uvod v dolgo in krvavo tragedijo. Dnevni red je prežet z nejevero nad tem, da nihče ni razbral očitnih signalov nevarnosti nacizma – nejevero, ki hitro prerase v spoznanje, da so si politiki, ki bi lahko preprečili najhujše, na primer gospodje Halifax, Baldwin ali Chamberlain, Lebrun ali Daladier, ter Schuschnigg ali Miklas, pred očitnim raje zatisnili oči. Avtor sprašuje o odgovornosti posameznikov na položajih moči, ne le politikov, temveč tudi direktorjev bank, podjetij in težke industrije, ki so se poskrili za imeni bodočih korporacij: Opel, Agfa, Siemens, Bayer, BMW in številnih drugih. Kot piše Vuillard, se “politiki in industrialci radi srečujejo”.

Ni prvič, da se Éric Vuillard v svojih delih osredotoča na na videz nepomembne dogodke s potencialno in dejansko katastrofalnimi posledicami. Leta 2016 je tako nastal obsežen tekst o dogodkih 14. julija 1789, nekaj let prej pa se je avtor v delu La bataille d’Occident zanimal za diplomatsko zakulisje prve svetovne vojne. Slednje je bilo podobno kot Dnevni red zasnovano na kontrastiranju brezbrižnosti oblasti do vojakov, ki so med mirovnimi pogajanji še vedno umirali na bojnih poljih okrog Verduna.

Vuillard izhaja iz filmskih krogov, kar pride v Dnevnem redu lepo do izraza. Pripoved občasno spominja na scenarij, opisi so predvsem vizualno-senzorične narave: premikanje teles, menjavanje svetlobe in sence, nenadni gibi, spremembe v mimiki obraza in tonu pogovora. Pripovedovalec je bolj poročevalec, ki se oglaša neposredno s kraja dogodka. Poročilo zmotita le kakšen manj posrečen časovni preskok ali neprepričljivo izpeljana refleksija.

Dnevni red je tako po obliki kot vsebini tanka knjižica. Ne ukvarja se z raziskovanjem in razčlenjevanjem vzrokov, temveč v dogajanje vstopi in medias res. Bolj kot zgodovinsko poročilo je knjiga zanimiv razmislek o diskrepanci med politiko in kapitalom na eni ter množicami na drugi strani, a ji kljub težki temi ne manjka (črnega) humorja. Vuillard krepi občutek razcepljenosti z vzporejanjem podob za zdaj še mirnega življenja zunaj in pogubnih načrtov znotraj zidov, pa tudi z razkrinkavanjem nacistične propagandne mitologije.

Dnevni red je kritika “pomiritvene politike”, ki je v imenu navideznega miru pripravljena barantati na svoj račun. Veliki premiki se napovedujejo z majhnimi znaki – zadostuje, da jih tisti, ki imajo moč, znajo pravočasno prepoznati. Kot je pokazala zgodovina, pa to ni vedno vsem v interesu: vojna je pač za nekatere predvsem dober posel.

Iz oddaje S knjižnega trga.