Zveza Nato je letalsko-raketno operacijo imenovala Zavezniška sila, ZRJ pa Usmiljeni angel.

Nekaj minut po izstrelitvi prvih bomb je takratni ameriški predsednik Bill Clinton novinarjem v Beli hiši dejal: "Mi in naši zavezniki v Natu smo se odločili za posredovanje, potem ko obsežni in temeljiti pogovori o mirni rešitvi krize na Kosovu niso bili uspešni. Vojaški napad na Zvezno republiko Jugoslavijo ima tri cilje: pokazati odločnost Nata, odvrniti Beograd od novih dejanj, uperjenih proti kosovskim Albancem, in zmanjšati sposobnost jugoslovanske vojske za morebitne prihodnje napade."

Francoze je nagovoril takratni predsednik Jacques Chirac, ki je sodelovanje države v Natovi operaciji upravičil z "nesprejemljivim obnašanjem Srbije do kosovskih Albancev". "Vem, da boste razumeli, da smo morali ukrepati. Neupravičena in nerazumljiva trmoglavost predsednika Slobodana Miloševića je zaveznice pripeljala do spoznanja, da ne obstaja druga možnost kot vojaško posredovanje proti določenim srbskim tarčam. Želimo preprečiti nadaljnjo tragedijo, ki vse bolj ogroža stabilnost Balkana."

Ruski osnutek resolucije dobil le tri glasove

Ni trajalo dolgo in Rusija je odpoklicala svojega veleposlanika s sedeža zveze Nato v Bruslju, v Združenih narodih pa zahtevala izredno zasedanje Varnostnega sveta. "Ti napadi so nesprejemljiva agresija proti Jugoslaviji, zato si bo Rusija vzela pravico, da sprejme ustrezne ukrepe, tudi vojaške, s katerimi bo poskrbela za svojo varnost in varnost v Evropi," je pojasnil takratni vladar Kremlja Boris Jelcin. Rusija je zasedanje VS-ja zahtevala zaradi "zelo nevarnega položaja, ki ga je povzročila enostranska akcija Severnoatlantskega zavezništva proti Zvezni republiki Jugoslaviji". Osnutek resolucije, ki je zahteval takojšnje končanje uporabe sile proti ZRJ-ju, je v VS-ju dobil le tri glasove, ruskega, kitajskega in namibijskega, 12 držav, tudi Slovenija, ga je zavrnilo.

Milošević se je na bombardiranje odzval mirno. Državljanom je obljubil, da se bo država branila, a jih hkrati pozval, naj ostanejo mirni. "Naš parlament se je prav odločil, ko je zavrnil prihod mednarodnih sil na domačo zemljo, a želimo nadaljevati delo, ki bo pripeljalo do mirne rešitve spora. Težave Kosova je na dolgi rok mogoče rešiti le na miroljuben način s političnim dogovorom."

Sorodna novica Mejni prehodi med Kosovom in Srbijo ‒ glavobol za popotnike in Kosovce

Z domov pregnan milijon kosovskih Albancev

Zavrtimo kolesje zgodovino in se spomnimo, kako in zakaj je do Natovega napada na takratni ZRJ (ki je vključeval Srbijo in Črno goro) sploh prišlo. Zavezništvo se je za letalske napade odločilo po večtedenskih neuspelih poskusih mednarodne skupnosti, da bi s pogajanji prepričala Miloševićev režim k prenehanju nasilja srbskih sil nad kosovskimi Albanci, katerih zahteve po neodvisnosti so bile vse večje in odločnejše. Leta 1989 je namreč Miloševićev režim Kosovu s spremembami ustave takratnega SFRJ-ja odvzel status avtonomne pokrajine.

Leta 1996 je nastala uporniška Osvobodilna vojska Kosova (OVK), ki je svoje oboroženo delovanje okrepila leta 1998, tudi z oboroženimi napadi na vojaške in policijske sile takratnega srbskega režima, s tem pa se je okrepilo tudi nasilje srbskih vojaških in policijskih sil. Po podatkih ZN-a je v prvih mesecih leta 1999 s svojih domov v Albanijo in Makedonijo zbežalo okoli 700.000 kosovskih Albancev, njihovo število pa se je do konca napadov Nata povečalo na milijon. Okoli 200.000 kosovskih Albancev je bilo notranje razseljenih.

Po propadlih pogajanjih v Rambouilletu začetek napadov

Zaradi bojazni, da lahko pride do etničnega čiščenja, je posredovala mednarodna skupnost, ki je februarja in marca 1999 pripravila mirovno konferenco v Rambouilletu pri Parizu. Oblikovali so mirovni sporazum, ki ga je sprejela samo albanska stran, Beograd pa ga je zavrnil, ker je vseboval visoko stopnjo avtonomije Kosova in hkrati tudi razporeditev mednarodnih sil v pokrajini.

Beograd je zatrjeval, da je predlog sporazuma, ki naj bi ga oblikoval Washington, vseboval tajne dodatke, po določilih katerih bi moral Milošević privoliti v prihod mednarodnih sil na območje celotnega tedanjega ZRJ-ja, to pa naj bi po njegovem pomenilo okupacijo države.
Sporazum je 23. marca leta 1999 zavrnil tudi srbski parlament, še istega dne pa je posebni ameriški odposlanec Richard Holbrooke sporočil, da so propadla tudi njegova pogajanja z Miloševićem. Nekaj ur pozneje je Solana ukazal letalske napade na ZRJ, ki so se začeli 24. marca ob 19.45. Natova letala so 78 dni, vse do 10. junija, bombardirala vojaške in nekatere civilne cilje, predvsem infrastrukturne.

Posredovanje brez odobritve Varnostnega sveta

Natovo posredovanje je že takrat dvignilo veliko prahu in mnenja o tem, ali je bilo upravičeno, se krešejo še danes. Pomembno je poudariti, da je Nato proti ZRJ-ju prvič uporabil silo brez vnaprejšnje odobritve Varnostega sveta Združenih narodov, zato so mnogi opozarjali na nezakonitost te akcije. Nato je posredovanje upravičeval kot humanitarno intervencijo in trdil, da so razmere na Kosovu predstavljale tveganje za stabilnost na celotnem območju.

A dejstvo je, da zavezništvo za svoje akcije ni imelo odobritve Varnostnega sveta, ki je tisti organ Združenih narodov, ki mora odobriti vsako uporabo silo za ohranitev mednarodnega miru in varnosti. 42. člen Ustanovne listine ZN-a ‒ vse članice Nata so tudi članice ZN-a in so torej obvezane spoštovanju ta določila ‒, govori o tem, da mora VS odobriti "zračne, morske ali kopenske akcije, ki bi bile potrebne za ohranitev mednarodnega miru in varnosti". "Te akcije lahko vključujejo demonstracije, blokado in druge operacije, ki jih izvedejo članice ZN-a," piše v 42. členu, 51. člen listine pa govori o drugi izjemi, ko je uporaba sile upravičena: pravici do samoobrambe. Članice Nata pri posredovanju proti ZRJ-ju torej mandata za vojaško akcijo niso imele, poleg tega pa tudi niso trdile, da so ukrepale v samoobrambi zaradi grožnje z napadom ali samega napada na eno izmed njih.

Zavezništvo je utemeljitev za bombardiranje našlo v 4. členu Severnoatlantske pogodbe, ki državam članicam omogoča, da se posvetujejo, če je ogrožena politična neodvisnost ali varnost ene izmed njenih članic. A ta člen ne govori o nikakršni uporabi sile. Pravne utemeljitve za napad ni mogoče najti niti v 5. členu Severnoatlantske pogodbe, ki govori o tem, da je "napad na eno izmed članic zavezništva napad na vse države članice", torej o kolektivni obrambi.

Posredovanju so odkrito nasprotovali tudi nekateri vidni politiki. Takratni generalni sekretar ZN-a Kofi Anan je akcijo sprva "načelno podprl" z besedami, "da je včasih uporaba sile zaradi zagotavljanja miru legitimna", a je kritiziral enostransko operacijo Nata. "Varnostni svet mora biti vključen v vse odločitve, ki zadevajo uporabo sile v mednarodni skupnosti," je dejal. Med najglasnejšimi kritiki posredovanja je bil tudi ameriški intelektualec Noam Chomsky, ki je spomnil na besede takratnega namestnika ameriškega zunanjega ministra Stroba Talbotta, ki je izjavil: "Pravi namen Natovega posredovanja ni imel nič opraviti s skrbjo za usodo kosovskih Albancev. Šlo je za to, da Srbija ni opravila potrebnih socialnih in gospodarskih reform, s tem pa je postala zadnji košček Evrope, ki se ni pokoril neoliberalni politiki pod ameriškim vodstvom. Zato je bilo treba Srbijo eliminirati."

Človekoljubna organizacija Amnesty International je v svojem poročilu opozorila, da je Nato namenoma zadeval tudi civilne tarče. Zavezništvo je poročilo zavrnilo kot "neosnovano in površno".

Najglasnejša srbska zaveznica je bila Rusija, ki je ves čas opozarjala, da gre pri bombardiranju za kršenje pravil mednarodnega prava in da je pravi namen posredovanja zmanjšanje ruskega vpliva.

Prezelj: Nelegalna, a legitimna akcija

Ali je šlo pri posredovanju Nata resnično za humanitarno intervencijo ali so ZDA prek Nata le želele svoje sile namestiti bliže Rusiji in s tem izboljšati svoj geostrateški in geopolitični položaj, smo vprašali Iztoka Prezlja, profesorja s katedre za obramboslovje Fakultete za družbene vede in strokovnjaka za Zahodni Balkan. Za MMC je dejal: "Danes lahko rečemo, da sta bila pri Natovem posredovanju proti ZRJ-ju vidna dva interesa, ki sta sodelovala v kombinaciji, in sicer je šlo za humanitarno intervencijo v luči geopolitične projekcije moči. Pri humanitarni intervenciji je bila vidna ogorčenost Zahoda in praktično celotnega sveta (z izjemo Kitajske in Rusije) nad ponavljanjem zgodovine nekdanje Jugoslavije v smislu srbskega nasilja nad civilisti, ki se je prej dogajalo v BiH-u, nato pa na Kosovu. Če ne bi bilo tiste prve, bosanske faze, dvomim, da bi prišlo do kosovske faze. Ogorčenost je tako nedvomno bila in humanitarna podlaga tudi. Po drugi strani pa so ZDA nedvomno želele postaviti geostrateško protiutež srbskemu in ruskemu vplivu na Zahodnem Balkanu. Zato so se ZDA odločile, da bodo podprle OVK in Kosovo ter prek Kosova delovale proti srbskim in ruskim interesom." Prezelj je ob tem opozoril, da je bil preobrat v ameriški politiki izjemno velik: ZDA so OVK najprej uvrstile na seznamu terorističnih organizacij, potem pa so ga čez noč umaknile s tega seznama in začele podpirati.

Zakaj za napade na ZRJ v Natu torej nikoli nihče ni odgovarjal, čeprav napad ni imel mandata VS-ja? "Ker akcije Varnostni svet ni odobril, je bila v očeh mnogih nelegalna (nezakonita, op. a.), a v očeh večine je bila legitimna (splošno priznana, op. a.). Zato se ni zgodilo nič, saj je bila ta legitimnost tako velika, da njena nelegalnost sploh ni bila obravnavana," je pojasnil Prezelj.

Na Kosovo prišle Natove sile Kfor

Bombardiranje je bilo končano, ko so vojaški odposlanci Beograda 9. junija v makedonskem mestu Kumanovo podpisali vojaško-tehnični sporazum o umiku vojske ZRJ-ja s Kosova in nastavitvi mednarodnih mirovnih sil (Kfor). Varnostni svet ZN-a je nato 10. junija sprejel resolucijo 1244, na podlagi katere je misija ZN-a (oziroma njegova misija Unmik) prevzela nadzor nad pokrajino, tja pa so bile napotene tudi Natove sile Kforja. Vse vojaške in policijske enote ZRJ-ja so se s Kosova umaknile v rekordnem roku (do 20. junija). Tedaj je prišlo tudi do incidenta, saj so na Kosovo nenapovedano prišle ruske čete iz sestave Sfor v BiH-u in zasedle letališče v Prištini.

Zadeti vojaški, a tudi civilni objekti

Po poročanju srbskih medijev je Nato v dveh mesecih in pol izvedel 2.300 zračnih napadov na 995 objektov, pri tem pa naj bi 1.150 bojnih letal sprožilo 420.000 izstrelkov s skupno maso 22.000 ton. Med izstreljenimi raketami je bilo tudi 1.300 vodenih, odvrženih pa naj bi bilo tudi 37.000 kasetnih bomb. Srbski mediji poročajo, da je bilo med bombardiranjem ubitih 1.000 vojakov in okoli 2.500 civilistov, med njimi 89 otrok, ranjenih pa naj bi bilo 12.500 ljudi. Po podatkih organizacije Human Rights Watch so padle civilne žrtve v 90 napadih. Med žrtvami so bili tudi begunci, več kot polovica civilistov je bila ubitih na Kosovu.

V napadih je bilo zadetih 148 stanovanjskih objektov, 62 mostov, 300 šol, bolnišnic in državnih poslopij pa tudi 176 kulturnih spomenikov, Nato je bombardiral tudi tovarne, električne postaje, telekomunikacijske objekte in televizijski stolp na Avali. Vrstila so se opozorila, da gre pri tem za kršenje mednarodnega prava in Ženevskih konvencij, a Nato je vztrajal, da so bile vse tarče "potencialno uporabne za jugoslovansko vojsko", zato da je bilo njihovo uničenje upravičeno.

Sedmega maja je zavezništvo bombardiralo tudi kitajsko veleposlaništvo v Beogradu, pri čemer so umrli trije kitajski novinarji. Letala so ciljala na neki vojaški objekt, a zaradi navigacijske napake in zastarelega zemljevida so zadele veleposlaništvo, za kar so se ZDA in Nato opravičili. Ogorčenje je povzročilo tudi Natovo bombardiranje jugoslovanske nacionalne televizije, pri čemer je umrlo 16 ljudi.

Srbske oblasti so po napadih ocenile, da je nastalo za okoli sto milijard evrov gmotne škode, nekaj let kasneje pa je neodvisna skupina ekonomistov gospodarsko škodo Natovega posredovanja v ZRJ-ju ocenila na 23 milijard evrov, v kar je bila vključena tako neposredna škoda kot izguba človeškega kapitala in BDP.

Nato, za katerega je bila to prva vojaška operacija, v kateri je sodelovalo takratnih vseh 19 članic, je ves čas vztrajal, da je bilo posredovanje potrebno za ustavitev etničnega čiščenja in preprečitev človekoljubne katastrofe in da je bilo uspešno.

Kosovo leta 2008 razglasilo neodvisnost

18 mesecev po napadih je oktobra leta 2000 padel Miloševićev režim, ta pa se je nato na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu moral zagovarjati tudi zaradi zločinov na Kosovu. Tožilstvo je trdilo, da je Kosovo zaradi napadov srbske vojske in policije zapustilo približno 800.000 Albancev, Milošević pa je odgovornost za to človekoljubno katastrofo pripisal bombam zavezništva. Milošević je pred izrekom sodbe leta 2006 umrl.

Nekaj tednov oziroma mesecev po koncu spopadov se je na Kosovo vrnila večina albanskih beguncev, drugi pa so še vrsto let ostali v sosednjih državah. Kosovo je leta 2008 razglasilo neodvisnost od Srbije. Država je danes delno priznana: priznalo jo je 108 članic Združenih narodov, poleg Srbije pa je med drugimi ne priznavajo Kitajska, Španija, Ciper, Rusija in Slovaška. Entiteti še danes le stežka sobivata, dialog o normalizaciji odnosov med njima pa je že nekaj mesecev v zastoju.

"Od nevarnosti velike Srbije do nevarnosti velike Albanije"

Prezelj o tem, kako je Natovo posredovanje vplivalo na prihodnje srbsko-kosovske odnose: "Alternativa Natovemu posredovanju bi bila zelo podobna. V realnosti imamo zdaj neodvisno Kosovo z nezadovoljno srbsko manjšino in tvegano situacijo z možnostjo nasilja v prihodnje. Če Natove intervencije ne bi bilo, pa bi po mojem mnenju še vedno imeli celovito Srbijo z nemirnim delom, Kosovom, na katerem bi se občasno pojavljale nestabilnosti. Z vidika regije ne bi bilo kaj preveč drugače, z vidika Srbije in Kosova pa zelo. Konflikt in tveganje bi še vedno bila, le v rahlo drugačni formi. Lahko rečemo, da smo z Natovim posredovanjem prešli iz nevarnosti scenarija velike Srbije v nevarnost scenarija velike Albanije."

"Slovenija si je želela v zvezo Nato"

Kako pa Prezelj danes vidi takratno vlogo Slovenije, ki je odprla svoj zračni prostor za Natova letala, ki so nad ZRJ poletela iz Natovega italijanskega oporišča v Avianu? Spomnimo, Slovenija v času napadov članica zavezništva še ni bila, pridružila se mu je leta 2004. "Zelo preprosto. Slovenija se je takrat želela vključiti v zvezo Nato, zato je bila njena odločitev narejena v smeri tega vključevanja in koristi za državo. Hkrati pa je bila tudi sama ogorčena nad ponavljanjem humanitarne situacije v regiji, zato je dokaj logično, da je odprla svoj zračni prostor, tudi večina javnosti je to podpirala," je pojasnil.

Ob 20. obletnici napada na ZRJ v Srbiji pripravljajo več spominskih slovesnosti, pred dnevi pa so objavili tudi izsledke preiskave o posledicah Natovih bomb na srbske otroke. Komisija je ugotovila, da so med otroki, rojenimi med letoma 1999 in 2015, ugotovili povečano število primerov avtoimunskih bolezni in rakavih obolenj, kar bi lahko pripisali temu, da so članice Nata uporabljale bombe z osiromašenim uranom, pišejo srbski mediji.

Zavezništvo je priznalo, da so med vojaško operacijo uporabili 112 izstrelkov z osiromašenim uranom ‒ 98 na Kosovu, 13 v južni Srbiji in enega v Črni gori, a da njihova uporaba na tem območju "ni povzročila trajnejših zdravstvenih tveganj" ter da tudi niso bili odvrženi na krajih, ki bi lahko škodovali ljudem.

Srbi se v zvezi Nato ne vidijo

Nasprotovanje vključitvi Srbije v zvezo Nato med Srbi ostaja trdno še danes. V zadnji raziskavi, opravljeni v začetku meseca, včlanitvi v Nato nasprotuje 84 odstotkov Srbov, 62 odstotkov pa jih ne bi sprejelo opravičila zavezništva za bombardiranje leta 1999. Prezelj o tem, ali vidi prihodnost Srbije v Natu: "Poglejmo teoretično, kaj je sploh mogoče. Srbija bi lahko postala članica zveze Nato v dveh primerih: da bi se odnosi med Rusijo in Zahodom tako izboljšali, da bi bilo članstvo Srbije v Natu v korist vseh, druga možnost pa bi bila, da bi se Srbija vključila v zvezo Nato, če bi prekinila svoje strateško partnerstvo z Rusijo. Noben scenarij ni preveč verjeten. Srbska pot v Nato bo zaradi interesov vseh vpletenih akterjev dolga. Sama srbska vojska in njena pripravljenost sploh nista vprašljivi, saj pospešeno razvijajo svoje oborožene sile, ampak gre pri tem za politično vprašanje in geostrateško pozicioniranje sil."

Srbija in Nato stike sicer ohranjata. Državo je oktobra lani obiskal generalni sekretar zavezništva Jens Stoltenberg, ki je poudaril "izjemne odnose" z Beogradom in dejal, da Nato spoštuje srbsko odločitev o nevčlanitvi v Nato, da pa si želi, da bi Srbija ostala Natova partnerica. O dogodkih v letu 1999 je Stoltenberg v Beogradu dejal: "Poudarjam, da je bilo posredovanje nujno zaradi zaščite civilistov in ustavitve Miloševićevega režima. Razumem, da so to za vas boleči spomini, a Nato je s tem srbske prebivalce zaščitil pred lastnim režimom," je dodal.

Zdajšnji srbski predsednik Aleksandar Vučić, ki je bil v času bombardiranja minister za informiranje, pa je pred dnevi na konferenci ob 20. obletnici napadov dejal: "Nismo bili brez napak, a Srbija si ni zaslužila Natove agresije. Do pred petimi leti smo morali biti tiho, danes o tem lahko govorimo odkrito, ne s sovraštvom, ampak z željo, da obsodimo tisto, za kar menimo, da je bilo nezakonito, da se spomnimo žrtev in se skušamo iz tega tudi česa naučiti." V govoru je še dejal, da so leta 1999 mnogi "potrebovali spopad z Jugoslavijo, da bi se pokazala nadvlada Zahoda". "Bombardiranje je pokazalo, da nasilje lahko prinese začasno zmago, ne pa tudi trajnega miru. Prav to se je zgodilo na Kosovu in Metohiji ‒ oblast se je zamenjala, a mir ni prišel. Na Kosovu ima oblast v rokah Nato, ki Albancem omogoča, da upravljajo Kosovo, a to ni resnično sobivanje. Natova agresija je bila velik zločin proti mali državi in ponosnemu narodu. A še danes smo samostojni in verjamem v prihodnost naše države."