Nika, ki je januarja praznovala 30 let, je v Slovenijo prišla zaradi 30. obletnice delovanja Plesne šole Bolero. Zadnja leta živi v Los Angelesu, kjer je iz plesalke zrasla v plesno pedagoginjo, ki je članica prestižne plesne konvencije Jump, in uveljavljeno koreografinjo. Sodelovala je s tako priljubljenimi glasbeniki, kot so Beyonce, Jennifer Lopez, Ne-yo, Pitbull, One Direction, Cher Lloyd, Britney Spears in Justin Bieber, poleg tega je stala na odru najbolj priljubljenih resničnostnih oddaj. Učila je že v več kot 30 državah po svetu, zaradi plesa pa večkrat obkrožila svet.

Kako redko pridete v Slovenijo?

Želim si, da bi prišla pogosteje, a mi časovno ne znese, tako da pridem minimalno dvakrat letno, predvsem zaradi druženja v plesni šoli Bolero, saj sem bila s svojimi učenci zelo povezana. Bolero ima pod okriljem veliko plesalcev hiphopa, ki jih zelo pogrešam. Zato vedno, ko pridem v Slovenijo, z veseljem naredim tudi plesne delavnice odprtega tipa.

Vam mama še vedno vsakič pripravi pire krompir, špinačo, hrenovko in jajce, ko pridete?

Še vedno. A izkazala se je tudi za zelo dobro kuharico še ene jedi ‒ testenin z neko posebno omako, ki jo le ona naredi tako okusno. Vedno jo prosim, da mi pripravi ti dve jedi, ko sem v Sloveniji. Tudi sama se trudim v ZDA pripraviti tako omako, ampak mi za zdaj še ni uspela. Se izgovarjam na to, da zelenjava v Ameriki ni tako sveža in okusna kot tukaj (smeh).

Imate kakšen kotiček ali prijatelja, ki ga vedno obiščete, ko ste v Sloveniji?

Hm ... V center Ljubljane grem na hrenovke in kebab. Vem, da se sliši smešno, a je res. Hotdogi in hrenovke imajo v ZDA popolnoma drugačen okus kot tukaj.

Kako ste se torej navadili na ameriško kuhinjo? Si kuhate sami ali obroke vedno jeste v restavracijah in lokalih?

Človek se težko navadi, tako da si poskusim vsaj zajtrke pripraviti doma. Čedalje bolj gledam na svoje telo, ker res ogromno potujem, zato skušam čim več spati in čim bolj zdravo jesti. Velikokrat zato za hrano raje plačam malo več, da je bistveno boljša ‒ a še vedno ne enaka kot v Sloveniji, daleč od tega.

Leta 2013, ko smo imeli na MMC-ju zadnjič intervju z vami, ste se pošalili, da se počasi vzpenjate do svoje vile v Los Angelesu. Od takrat je vaša kariera poletela v nebo, sodelovali ste že z množico največjih zvezdnikov. Si torej počasi že lahko ogledujete nepremičnine v mestu?

Trenutno živim v severnem Hollywoodu. Za zdaj sem tako zelo zaposlena in to, kar delam, delam s takšno ljubeznijo, da še ne razmišljam veliko o nepremičninah in teh stvareh. Bi pa lahko postavila že temelje za hišo, vendar to ni moja prioriteta.

Kako trd je plesni kruh v tujini? Pravite, da ste noro zasedeni. Kolikokrat ste že obkrožili svet?

Že od najstniških let zbiram letalske vozovnice, imam jih že polne škatle. Zanimivo bi bilo, da bi začela šteti letalske milje. Če jih začnem šteti zdaj, se jih bo ogromno nabralo že samo do decembra. Iz Los Angelesa letim vsak petek po ZDA, Mehiki in Kanadi in se nato vsako nedeljo vračam domov, saj učim v največji ameriški plesni konvenciji, ki se imenuje Jump. Samo z njimi sem odsotna skoraj 35 koncev tedna na leto. Poleg tega rada potujem in spoznavam nove kulture, njihov način plesa in življenja, zato se skušam vseeno, čeprav imam zadnji dve leti pogodbo s to konvencijo, še vedno čim več odzvati tudi na vabila z drugih koncev sveta. A že kar nekaj let moram izbirati dogodke, ki se jih udeležujem. Vesela sem, da je tako, a časa za vse res nimam. Preden sem se pridružila konvenciji Jump, sem bila namreč znana po tem, da sem kot koreografinja in plesna pedagoginja učila po svetu. Konvencija Jump pa je tisto nekaj najbolj prestižnega, pri čemer želi sodelovati vsak koreograf in plesni pedagog. V njej so zbrani vsi svetovno znani koreografi, tudi takšni, ki so dobili televizijske nagrade emmy ali so koreografirali največje glasbene turneje. Minus je pač ta, da vsak teden letim. Sicer pa tudi prej ni bilo meseca, da bi bila ves čas v Los Angelesu ... Poleg tega pridejo še naročila za kakšne koreografije, tako da je res težko uskladiti vse.

Našteli ste res veliko stvari. Imate že kakšno pomoč, da vam pomaga pri organizaciji in urniku?

Že dve leti imam osebnega asistenta, saj sama ne bi zdržala vsega. Poleg vsega plesnega dela sem še influencerka. Stvari objavljam sama, na vsa elektronska sporočila pa odgovarja pomočnik, saj je tega res ogromno. Ponudbe dobivam tudi na družbena omrežja in ni pogojev, da bi na vse odgovarjala sama. Potem bi se vse dneve lahko ukvarjala samo s tem.

Sami ste potarnali, da včasih že kar težko najdete slovenske besede za stvari, ki jih želite povedati. Ali v Los Angelesu sploh kdaj govorite slovensko, vam je morda v to mesto sledil še kakšen slovenski plesalec? Se morda kdaj srečate tudi s hokejistom Anžetom Kopitarjem?

Joj, super bi bilo, če bi se kdaj srečala z Anžetom, a se ne. Je pa za menoj v Los Angeles prišel zelo dober plesalec plesne šole Bolero Jan Ravnik. Pomagala sem mu tudi pri vizumu in vesela sem, da je vse potekalo gladko in da imam zdaj pri sebi tudi nekoga domačega. Trenutno sva sicer oba v Sloveniji, saj sva prišla na praznovanje ob 30. obletnici plesnega kluba Bolero, ki je bilo v torek.

Preden ste se preselili v ZDA, ste večkrat pojamrali, da vas v Sloveniji duši, da je preveč negativizma in nezaupanja vase in v svoje sposobnosti. Vam je selitev v ZDA dala prav to odprtost in mantro, da je vse mogoče, če človek le sledi svojim sanjam?

Mene je Amerika osvobodila. Začetki niso bili lahki, a to sem vedela že vnaprej. Amerika mi je dala nov zagon. V Ameriki ogromno plešem in tudi v Sloveniji bi to počela ter poučevala, a možnosti v Sloveniji so popolnoma drugačne kot v ZDA, enako je z odprtostjo ljudi. Želela bi si, da bi se slovenski plesni svet, torej plesalci in plesni klubi, veliko več povezoval, da bi bilo veliko več spoštovanja. Morda se stanje v zadnjih letih malo izboljšuje. A zame je slovenski prostor na žalost premajhen. Včasih me kakšen slovenski plesalec prosi za kakšen nasvet ali uslugo in vedno z veseljem pomagam. Vedno bom Slovenka in domačim ljudem najraje pomagam.

V rumenih medijih največkrat beremo trače o igralcih in igralkah, pevcih in pevkah, manekenkah, tudi resničnostnih zvezdnikih, plesalci pa ste še vedno nekoliko v ozadju, saj se o vas ne piše toliko kot o Niki Kljun, ampak bolj kot Niki, ki je sodelovala z nekom slavnim. Britney Spears je na primer objavila vašo koreografijo na družbenih omrežjih in vsi so govorili o tem, kot da je vaše delo vredno nekaj samo takrat, ko vas omeni kakšen zvezdnik. Vas to kdaj zmoti?

Ples je moj poklic, moja ljubezen, moje življenje. O tem ne premišljujem, to je moje delo, ki ga opravljam zelo profesionalno. Delam zase, imam svoje cilje in jim sledim. Ni se mi treba nikomur dokazovati. V čast mi je, da lahko delam za ljudi, ki so bili v mojem otroštvu idoli. To so na primer Will Smith, Britney Spears, Miki Miška. To so čustveni in zelo lepi trenutki, a hkrati gre za zelo težko delo. Ko si enkrat v samem vrhu in delaš s top elito, sta delavnik in urnik zelo težka. Ni vse samo bleščeče, kot se na koncu vidi. A to je moje poslanstvo in za to živim.

Po drugi strani pa se ta zadeva z družbenimi omrežji zelo spreminja in dejansko imajo vplivneži na neki način možnost, da v tem svetu postanejo zvezde same zase. Dejstvo, da imam skoraj pol milijona sledilcev na Instagramu, pomeni, da mi ne sledi samo plesni svet, ampak tudi drugi. To pa že nekaj pomeni in tudi zato dobivam povabila na radijske postaje, televizije ... Tako da se lahko skozi družbena omrežja človek precej uveljavi. Časi se spreminjajo.

Kaj pri sebi najbolj cenite?

Najbolj sem ponosna na to, da sem ostala na realnih tleh, da cenim vsako delo, ki mi je ponujeno, pa če ga lahko sprejmem ali ne. Spoštujem ljudi, ki delajo zame in za katere delam jaz. S tem, ko si pristen, resničen, hvaležen za vse, kar se ti v življenju dogaja, pa naj bo kaj pozitivnega ali negativnega, lahko čutiš več čustev in s tem tudi bolj polno živiš. Mislim, da to čutijo tudi vsi učenci, ki prihajajo na moje delavnice, saj ne gre le za plesne ure, ampak tudi za motivacijo ‒ učim jih, kako živeti, kako priti v plesnem svetu do uspeha. Zdi se mi, da če ne bi bila takšna, kakršna sem, se tudi ta povezanost med plesalci, koreografi, zvezdniki ne bi čutila in bi bila moja pot drugačna. To je moja posebnost, ta moja iskrenost. Kar vidiš, to dobiš. V ZDA pa zelo redko naletiš na take ljudi, ker so vsi nadvse prijazni, pazljivi, obračajo besede, da so slišati prijetni. Jaz pa vse povem neposredno, ampak še vedno na lep način.

Sami ste že omenili uspeh na Instagramu, kjer imate skoraj 430.000 sledilcev, kar je za slovenske razmere noro veliko. Tudi na YouTubu imate ogromno naročnikov, vaša koreografija za pesem Tip Toe (izvajata jo Jason Derulo in French Montana) ima več kot 22 milijonov ogledov. Kako vam je to uspelo ‒ spontano ali načrtno?

Pri meni je bilo vse skupaj zelo spontano. Vem, da dandanes ogromno vplivnežev objavlja načrtno, da so objave prav njihovo delo. Sama pa se zavedam, da se v objave na družbenih omrežjih ne poglabljam dovolj, saj niso moja prioriteta, najprej sem koreografinja in plesna pedagoginja. Sem pa zagotovo hvaležna vsem sledilcem, saj ta številka odpira tudi veliko različnih sodelovanj in mi daje večjo prepoznavnost. Resnično se je vse zgodilo zelo spontano, brez kakršnih koli namenov in ciljev. Mogoče se tudi v mojih objavah vidi ta moja pristnost. Kot sem slišala od drugih ljudi, jim je bil na posnetkih všeč žar v očeh, ko plešem, ta moja neposrednost. Sledilce imam po vsem svetu, največ pa v državah Južne Amerike. To pa so strastni ljudje, kot sem jaz.