Še pred kratkim so onkraj luže ameriški športni mediji (pa tudi pri nas) noreli. Golfist Tiger Woods je po dolgih sušnih letih dobil masters v Augusti, enega od štirih svetih gralov v svetu golfa. Izjemen dosežek za 43-letnika, ki so ga tudi zavoljo številnih težav z različnimi odvisnostmi v zasebnem življenju ‒ razumljivo ‒ pospremili sami hvalospevi. In tudi dobra mera pretiravanja.

Novinarji so pod vplivom edinstvenega trenutka njegov dosežek označili za eno največjih vrnitev v športni zgodovini, nekateri kar za največjo. Ob tem pa nehote storili krivico nekdanjemu avstrijskemu dirkaču, ki je 1. avgusta 1976 skoraj živ zgorel v zavoju Bergwerk na kultni stezi Nürburgring‒Nordschleife. Ujet v svojem ferrariju je dobil hude opekline obraza in zaradi vdihavanja strupenih plinov še izdatno poškodbo pljuč.

Za las je ušel smrti in številni so bili prepričani, da je njegove kariere v formuli ena konec. A trmasti Dunajčan je imel drugačne načrte. Dober mesec pozneje je presenetil vse, čudežno se je vrnil in v nepojmljivih bolečinah že dirkal v Monzi, kjer je s četrtim mestom na dirki za VN Italije navdušil vse ljubitelje motošporta, tudi tedaj vselej skeptične navijače Ferrarija.

Tisto sezono se mu je naslov svetovnega prvaka za pičlo točko izmuznil iz rok, a Lauda je v kraljici motošporta vztrajal nadaljnjih sedem let in prvak postal še dvakrat. Ena največjih, morda največja vrnitev v športni zgodovini? Vsekakor.

Iz "kupa dreka" pomagal ustvariti zmagoviti dirkalnik
Če širši, laični množici ljudi omenimo formulo ena, bo večina najprej pomislila na Ferrari. Z njim na Michaela Schumacherja. Resda je legendarni Nemec skupaj z izjemno ekipo inženirjev na prelomu tisočletja ustvaril zlato dobo moštva iz Maranella, vendar ob tem nikakor ne gre prezreti pomembnega vložka Laude, ki je leta 1974 iz BRM-ja prestopil k italijanskemu kolektivu. Ta je že vrsto let nizal nezavidljive rezultate. Do Laudovega prihoda je v prejšnjih dveh sezonah dosegel samo eno zmago, leta 1973 je svetovno prvenstvo s samo 12 osvojenimi točkami končal na skromnem šestem mestu. Odločitev, da bo dirkal za Ferrari, je bila za Laudo logična, a tudi nekoliko tvegana. Ni mu bilo jasno, kako lahko moštvo s tako močnim finančnim zaledjem dosega tako povprečne rezultate. "Ta dirkalnik je en velik kup dreka," je že na prvi dan testiranj v Fiorianu brez dlake na jeziku Enzu Ferrariju opisal dirkalnik, s katerim naj bi dirkal v sezoni 1974. V moštvu so bili šokirani, a prav to so potrebovali, da so zavihali rokave in se dela lotili na drugačen način. Način, ki ga je Lauda zahteval in brez katerega boj za naslov prvaka ne bi bil mogoč.

Prva zmaga v Jarami, prvi naslov leto dni pozneje
Po 30. juliju 1972, ko je dirko za VN Nemčije dobil Belgijec Jacky Ickx, je moral Ferrari na naslednjo zmago v formuli ena čakati kar 22 dirk. Zgodilo se je na 20. dirki za VN Španije v Jarami, kjer sta italijanskemu moštvu dvojno zmago priborila Lauda in njegov švicarski kolega Clay Regazzoni. Oba sta kar letela po stezi, prav vse tekmece, ki so končali dirko, med njimi tudi svetovni prvak tistega leta, Brazilec Emerson Fittipaldi, sta prehitela vsaj za krog. Lauda je bil pripravljen na osvojitev naslova svetovnega prvaka. Imel je talent, zrelost, predvsem pa hitrost! Tistega leta je na 15 kvalifikacijah osvojil kar 9 najboljših štartnih položajev, od katerih pa jih je v zmago zaradi ferrarijeve nezanesljivosti na nedeljskih dirkah pretopil zgolj tri. Za nameček so v moštvu na koncu sezone stavili na Regazzonija, ki je na koncu po katastrofalni predstavi in točkovni ničli v Watkins Glenu na dirki za VN ZDA naslov prvaka izgubil za tri točke.

Tifosi končno zadovoljni
Na uvodu sezone 1975 sta Lauda in Ferrari dosegala rezultate pod pričakovanji. Krivulja se je vendarle začela obračati navzgor na peti dirki sezone v Monte Carlu, ki jo je Avstrijec dobil, nato pa na naslednjih štirih preizkušnjah v Belgiji, na Švedskem, na Nizozemskem in v Franciji še trikrat okusil slast zmage in eno drugo mesto. To je bilo odločilno obdobje v boju za naslov prvaka, Lauda si je priboril zajetno prednost pred najbližjimi zasledovalci, na koncu jo je relativno mirno ubranil, in na predzadnji dirki v Monzi s tretjim mestom osvojil svoj krstni naslov svetovnega prvaka. Končno so na račun prišli tudi tifosi, saj je konstruktorski naslov pobral Ferrari, svojega prvega po letu 1964.

Dobra minuta v gorečem dirkalniku kot cela večnost
V Maranellu so si leta 1976 obetali še boljšo sezono. Izboljšali so ferrari 312T, na uvodnih sedmih dirkah je z njim Dunajčan vselej končal na odru za zmagovalce, na najvišjo stopničko je stopil štirikrat. Dobil je še dirko na Brands Hatchu v Kentu, potem pa je sledil nemški dirkaški konec tedna na zloglasni progi Nürburgring‒Nordschleife, eni najzahtevnejših in nevarnih prog v motošportni zgodovini. Na dirki je Lauda v sili razmer v bokse po nov komplet gum zavil že po uvodnem krogu, nato je z brezkompromisnim dirkanjem želel nadomestiti zaostanek. Dirkal je na meji zmogljivosti dirkalnika, pred zavojem Bergwerk je njegov ferrari zletel v zaščitno ogrado, hip zatem so ga zajeli ognjeni zublji. Dirkači, ki so na tisti del steze zapeljali za njim, so se ustavili in mu priskočili na pomoč. Ujetega Laudo so skušali neuspešno iz gorečega dirkalnika potegniti Brett Lunger, Guy Edwards in Harald Ertl, uspelo je šele Arturu Merzariu, ki je tisti konec tedna prvikrat dirkal za moštvo Kanadčana slovenskih korenin Walterja Wolfa.

Po nesreči je bil Avstrijec še pri zavesti, nato pa je kaj kmalu padel v komo. Poškodbe so bile hude. Dobil je hude opekline po glavi, zlasti na obrazu, izgubil je večji del desnega ušesa, tudi veki. Zaradi vdihavanja strupenih plinov je imel še hude poškodbe pljuč. Hitro so ga prepeljali v bolnišnico v Koblenz, kjer mu zdravniško osebje ni pripisalo veliko možnosti za preživetje.

Fudži 1976 je bila kaplja čez rob
Toda Lauda se je čudežno vrnil, že dober mesec dni po nesreči je dirkal v Monzi in italijansko preizkušnjo v hudih bolečinah sklenil na četrtem mestu. Tisto sezono se je za naslov svetovnega prvaka udaril z britanskim plejbojem Jamesom Huntom. Ta je izkoristil Nikijevo odsotnost, na predzadnji dirki v Watkins Glenu je zaostanek za Avstrijcem v skupnem seštevku za svetovno prvenstvo stopil na vsega tri točke. O prvaku je odločala zadnja dirka sezone v Fudžiju, med katero se je utrgalo nebo in poplavilo stezo. Številni dirkači so izrazili zaskrbljenost nad vremenskimi razmerami, dirkanje je bilo enostavno prenevarno, a japonska preizkušnja se je kljub vsemu začela. Po koncu 2. kroga je Lauda zapeljal v bokse in parkiral svojega ferrarija. Zanj je bilo vse skupaj preveč nevarno (dirko so iz varnostnih razlogov predčasno končali še Fittipaldi, Carlos Pace in Larry Perkins). James je za naslov prvaka potreboval samo tri točke, saj bi ob enakem številu točk zaradi večjega števila zmag v sezoni on osvojil prvo mesto. Na koncu je bil s svojim mclarnom tretji, sezono je končal s točko naskoka na vrhu.

V trenutku, ko je osvojil drugi naslov, zapustil Ferrari
Rivalstvo med Laudo in Huntom velja za enega največjih ali pa najprepoznavnejših v zgodovini kraljice motošporta. V naslednji sezoni, v kateri je Lauda drugič postal svetovni prvak, je največjega tekmeca dobil v Južnoafričanu Jodyju Scheckterju, dirkaču Wolf-Forda. Oba sta si razdelila po tri zmage, a dvomov o končnemu zmagovalcu v drugi polovici sezone pravzaprav ni bilo več. Medtem ko se je Lauda s ferrarijem redno uvrščal na oder za zmagovalce, je Scheckter nanizal kopico točkovnih ničel, naslov prvaka je bil odločen v ZDA, dve dirki pred koncem sezone. V trenutku, ko si je zagotovil naslov, je Lauda urno zapustil Ferrari in zanj ni več dirkal. Sledila je kratka avantura z moštvom Brabham, po koncu leta 1979 se je prvič upokojil.

Najmanjša razlika v zgodovini ‒ pol točke!
Mik hitrosti in adrenalina je bil vseeno prevelik, leta 1982 se je vrnil v karavano formule ena, tokrat kot član McLarna, pri katerem je vztrajal štiri sezone. Vrhunec je dosegel v sezoni 1984, ko je postal še tretjič svetovni prvak, a za ta naslov se je moral potruditi bolj kot kdaj koli prej. Moštveni kolega Alain Prost je bil preprosto boljši, Lauda ga je tistega leta zgolj enkrat ugnal v kvalifikacijah, zato se je odločil, da bo proste treninge in kvalifikacije uporabil predvsem za nastavitve dirkalnika za nedeljsko dirko, kjer je z dirkanjem na vse ali nič skušal streti Francoza. Ta je imel sicer kar nekaj smole, večkrat je odstopil zaradi težav z dirkalnikom, ključna pa je najverjetneje bila dirka za VN Monaka, ki jo je Prost sicer dobil, a je bila zaradi preobilnega deževja predčasno končana, kar je pomenilo, da so podelili le polovično število točk. Čeprav so dirko, ki je sicer poznana kot prvi pravi preboj Ayrtona Senne v elitnem razredu motošporta, predčasno končali na njegovo pobudo, ga je na koncu prav to stalo naslova.

O njem se je odločalo na zadnji dirki v Estorilu, ob Prostovi zmagi je Lauda potreboval drugo mesto. Le-to je po odstopu Nigela Mansella tudi osvojil in poskrbel, da je razlika med prvo- in drugouvrščenim dirkačem ob koncu sezone v skupnem seštevku najmanjša v zgodovini ‒ pol točke (Lauda je osvojil 72 točk, Prost 71,5).

Največ se je naučil iz porazov, ne zmag
V formuli ena je vztrajal le še eno sezono, v kateri je zadnjič okusil slast zmage v Zandvoortu na dirki za VN Nizozemske, v slovo ji je pomahal s končnim 10. mestom v dirkaškem seštevku. Po koncu kariere se je preizkusil v podjetniških vodah in bil zelo uspešen, med drugim je vodil letalske družbo Lauda Air, Niki in Laudamotion, bil je svetovalec Ferrarija, nazadnje neizvršni direktor serijskega zmagovalca v formuli ena, Mercedesa. V ponedeljek se je poslovila velika legenda tega športa, eden izmed dirkačev stare šole, ki mu v karieri nič ni bilo podarjeno. Družina je bila odločno proti njegovim dirkaškim ambicijam, izigral je smrt v Nürburgu leta 1976, vstal kot feniks iz pepela in bogato kariero končal kot trikratni svetovni prvak. Pred tremi leti je prejel prestižnega laureusa za življensko delo. Morda ga še najbolj opiše govor, ki ga je podal ob prejemu: "Nagrado posvečam poražencem. Na podlagi lastnih izkušenj vam povem, da so zmage pomembne, toda še več so me naučili porazi."