Miro Cerar je člane izvršnega odbora stranke na začetku današnje seje obvestil o svoji odločitvi, da na jesenskem volilnem kongresu ne bo več kandidiral za predsednika stranke, so za STA sporočili iz SMC-ja. Cerar bo sicer še naprej opravljal funkcijo ministra za zunanje zadeve.

Cerar je kmalu po zelo slabem izidu stranke na evropskih volitvah, ki so bile 26. maja, po razpravi s člani kolegija sporočil, da bo stranka začela priprave na volilni in programski kongres, ki bo oktobra. "Zagotovo bo kongres primerna priložnost, da preverim, ali imam še zaupanje stranke," je tedaj dejal Cerar.

Medtem se je očitno odločil, da za predsednika ne bo več kandidiral. Po nekaterih neuradnih informacijah je bilo slišati tudi nekaj takšnih pričakovanj v stranki, čeprav obenem ni jasno, kdo ga bo nasledil in poprijel za krmilo stranke, ki je v nekaj letih strmoglavila na lestvici javnomnenjske podpore.

Kaj to pomeni za usodo SMC-ja?

Kaj umik z vodstva SMC-ja pomeni za Cerarjevo politično pot in usodo SMC-ja, še ni znano. Predsednik LMŠ-ja Marjan Šarec je te dni ocenil, da bo sodelovanje strank iz politične skupine Alde pred naslednjimi volitvami nujno. Generalni sekretar SMC-ja Andrej Klemenc je ob tem ocenil, da gre za poziv k tesnejšemu sodelovanju, ki lahko privede tudi do povezovanj, kar pa še ne pomeni združitve strank. Cerarja so nekateri omenjali tudi kot mogočega kandidata za evropskega komisarja iz Slovenije.

Za Cerarja je SMC prvi politični projekt. Ime pravnika in velikega poznavalca zakonodajnega postopka ter delovanja najvišjih političnih organov se je sicer po političnem parketu vrtelo že bistveno prej, preden je dejansko stopil med politike. Njegovo ime se je pojavljalo večkrat ob padcu preteklih vlad, saj so ga številni videli kot tehničnega mandatarja. Nato je junija 2014, le dober mesec pred predčasnimi državnozborskimi volitvami, ustanovil SMC. Stranka, ki je tedaj nosila njegovo ime – Stranka Mira Cerarja – je s konkurenco pometla in dobila kar 36 poslancev. Glavnina je bila političnih novincev.

A ravno to in kratek čas za ustanavljanje stranke pod pritiskom bližajočih se volitev je kmalu začelo najedati enotnost stranke. Čeprav je prepričljiva zmaga Cerarju odprla pot na vrh vlade, so nekateri kadrovski spodrsljaji in politična nespretnost ob neodločnosti, ki so jo številni očitali Cerarju, odprli vrata nezadovoljstvu tudi nekaterim ožjim sodelavcem in soustanoviteljem stranke.

Vlada obstane skoraj celoten mandat

SMC je zapustilo nekaj vidnih članov, med drugim Bojan Dobovšek in Peter Jamnikar, a Cerarju je kljub številnim političnim polenom, ki so mu pod noge letela ne le iz opozicije, pač pa tudi iz koalicije, vlado uspelo obdržati skoraj celoten mandat. Tik pred zdajci pa je s premierskega mesta odstopil po tistem, ko je sodišče odprlo pot do ponovljenega referenduma o drugem tiru.

V času vlade, ki jo je vodil SMC – ta se je vmes preimenoval v Stranko modernega centra, se je okrepila gospodarska rast, posledično so razvojni kazalniki kazali vedno ugodnejšo sliko. Vlada se je morala spopasti z migrantsko krizo, največji neuspeh pa so jih očitali pri spopadanju z izzivi zdravstva, za kar je bila odgovorna ministrica iz kvote SMC-ja.
Javnost si bo Cerarjev mandat zapomnila tudi po njegovem motu: "Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve."

Na lanskih predčasnih volitvah je SMC dobil le še 10 poslanskih mandatov, je pa vstopil v manjšinsko vlado Marjana Šarca. Čeprav si je Cerar želel mesta predsednika DZ-ja, je na koncu prevzel funkcijo ministra za zunanje zadeve.

Odhod Milana Brgleza

Stranka pa se je soočala z novimi napetostmi. Kmalu po volitvah se je odpovedala še enemu vidnemu članu, Milanu Brglezu, ki ni skrival ambicij, da bi Cerarja na naslednjem kongresu izzval v boju za predsedniško mesto stranke.

Nova priložnost za merjenje moči so bile majske volitve v Evropski parlament. SMC je pozival k sodelovanju strank LMŠ, SAB in SMC s skupno listo, a se to ni zgodilo. Tako je stranka nastopila na volitvah samostojno, s poslancem Gregorjem Peričem na čelu. Četudi so analitiki njegove nastope precej hvalili, je Perič izgubil bitko proti drugim, večinoma izkušenejšim imenom, stranka je dobila zgolj 1,62 odstotka glasov. Prehitela je le Gibanje Zedinjena Slovenija in Dobovškovo Dobro državo, medtem ko je Brglezu preboj v Evropski parlament uspel na listi SD-ja s preferenčnimi glasovi.