Besede Mirana Zupaniča so bile ena od misli, ki so jih na okrogli mizi, posvečeni stoletnici rojstva Franceta Štiglica, delili trije režiserji in igralec. Poleg Zupaniča so sodelovali še Varja Močnik, Jasna Hribernik in igralec Andrej Kurent.

Sorodna novica Poklon velikemu klasiku in pionirju slovenskega filma Francetu Štiglicu

Za Zupaniča je Štiglic tudi "magnet, okrog katerega se zavrtijo vedno novi filmi". Velik vtis nanj so naredili prostori, ki jih je v filmih pričaral Štiglic. Like je znal postaviti v različna slovenska okolja, bodisi v Alpe s filmom Balada o trobenti in oblaku, na Primorsko s filmom Ne joči, Peter, na Štajersko s Praznovanjem pomladi. Nasproti depresiji v slovenskem filmu je stopil z igrivostjo, na primer s filmoma Tistega lepega dne in Ne joči, Peter. "Štiglic je bil doma v igri, zato je tudi odličen režiser igralcev in zna dati igralcem priložnost," je še dejal Zupanič.

Čeprav bi nekateri imenovali Štiglica za očeta slovenskega filma, je po Zupaničevem mnenju njegov položaj v produkciji slovenskih filmov zelo nihal. "Bil je ključna figura slovenskega filma, a je film preveliko družbeno podjetje, da bi lahko enega posameznika v takšnem kontekstu, kot je bil ‒ se pravi socialističnem, komunističnem ‒ razglasili za očeta," pravi. Sicer pa meni, da je bil Štiglic osrednja osebnost filma od 40. do sredine 80. let prejšnjega stoletja.
Razmišljanja sogovorcev so med drugim pokazala, kako zelo je slovenska filmografija prepojena s Štigličevim delom. V 40 letih posvečanja filmski umetnosti nam je med drugim zapustil prvi slovenski zvočni celovečerni film Na svoji zemlji (1948), ki je bil vključen v tekmovalni program filmskega festivala v Cannesu, bil pa je tudi prvi slovenski režiser z nominacijo za oskarja.

Vedno je bil miren, moder in predvsem gosposki
Andrej Kurent ima lepe spomine na svoje vloge v Štigličevih filmih. V šoli so mu opravičili izostanke, saj da je bilo "sodelovanje v filmu višja sila". Poudaril je še, da Štiglic nikdar ni povzdignil glasu ali imel dolgega govora. "Vedno je bil miren, moder in predvsem gosposki," se je spominjal. Manj všečno je igralcu označevanje Štiglica za režimskega režiserja. "To je strupena oznaka. Bolje bi bilo reči, da je ustvarjal v težkem režimu. Vse cenzorje je osmešil, ker je ustvarjal kakovostne filme," je dejal. S tem se je strinjala tudi Varja Močnik, ki je Štigličevo ustvarjanje umestila v čas družbene revolucije. Ta je, kot je povedala, ponudila enakost za različne sloje, enakost za moške in ženske, kar je nakazano tudi v Štigličevih filmih.

Ko spremljaš Štigličev film, imaš empatijo, se vživiš v lik
Beseda je večkrat nanesla na režiserjev humanizem. Varja Močnik je denimo spomnila, da je bila v Štiglicu prisotna velika vera v ljudi. Podobno meni tudi Jasna Hribernik, ki mu pripisuje "pretanjen občutek za malega človeka". "Zdajšnji filmi so bolj na formalni ravni, bolj izdelani, a točno tukaj umanjka empatija z malim človekom. Ne verjameš likom. V Štigličevih filmih pa liki živijo, tudi če nimajo razvoja, če ne sledijo profesionalnim zakonitostim. Ko spremljaš Štigličev film, imaš empatijo, se vživiš v lik. Zdi se mi, da se je z napredkom izgubila ta empatija," je menila.

Okrogla miza, ki jo je povezoval dr. Peter Stanković, redni profesor na Katedri za kulturologijo (FDV), je potekala v okviru rednih mesečnih Večerov Društva slovenskih režiserjev, posvetili pa so jo stoletnici rojstva Franceta Štiglica (1919-1993).

Praznovanje obletnice med drugim obsega projekcije restavriranih filmov Ne joči, Peter in Tistega lepega dne, novonastali Slovenski teden filma ter pregledno razstavo o Štigličevem življenju in delu v dvorani Silvana Furlana Slovenske kinoteke.