57-letna Olga Tokarczuk, ki jo je novica o nagradi doletela na literarni turneji po Nemčiji, je nagrajena za pripoved, polno domišljije, ki z enciklopedično strastjo slika prestopanje meja kot obliko življenja. 76-letni Peter Handke pa je, kot so zapisali v utemeljitvi, nagrajen za vplivno delo, ki z jezikovno iznajdljivostjo raziskuje obrobje in specifičnost človeške izkušnje.
Osrednje ime sodobne poljske literature
Olga Tokarczuk se je rodila leta 1962 v poljskem kraju Sulechów. Diplomirala je iz psihologije na univerzi v Varšavi in nekaj časa delala kot psihoterapevtka, kmalu pa se posvetila pisanju.
Leta 1979 so v reviji Na przelaj izšle njene kratke zgodbe, romaneskni prvenec Potovanje ljudi knjige pa je izšel leta 1993 – zanj je prejela nagrado Zveze poljskih založnikov. Pravi prodor je doživela tri leta pozneje s tretjim romanom Pravek in drugi časi. Vse odtlej se Olga Tokarczuk uvršča v sam vrh moderne poljske proze.
Podpisala je devet romanov, dve zbirki kratkih zgodb in dve esejistični knjigi, dejavna pa je tudi kot scenaristka. Obliko romana, ki ji je blizu, imenuje konstelacijski roman.
Lavreatka za leto 2018 v svojih stvaritvah veliko pozornosti namenja sanjam in mitom, pri čemer obravnava psihološke resničnosti. Črpa iz lokalnega življenja, obenem pa opazuje človeka s premišljujočo distanco. "Olgo Tokarczuk navdihuje pogled od zgoraj, zaradi česar je njen mikrokozmos ogledalo makrokozmosa," so zapisali podeljevalci nagrade. Pogosto se loteva tabuiziranih tem, kot sta smrt in umiranje, nagovarjajo pa jo tudi feministične vsebine, pri čemer izhaja iz prepričanja, da gre pri spolih za vloge, ki jih lahko presežemo.
V Sloveniji nazadnje marca letos
Slovenski bralci jo dobro poznajo – dvakrat, leta 1997 in 2006, je bila gostja festivala Vilenica, leta 2013 pa je tam dobila veliko vileniško nagrado. Lani se je v Sloveniji ustavila na vabilo festivala Mesto knjige in založbe KUD Pólice Dubove, pri kateri je izšel njen zadnji roman v slovenščini – zgodovinski roman Jakobove bukve, ki so ga podeljevalci Nobelove nagrade označili za njen "magnum opus". "Impresivno je, kako nas pisateljica v tej 1000 strani dolgi knjigi spusti v misli več oseb, da nam poda portret glavnega junaka, ki je opisan zgolj z zunanje perspektive," so zapisali. Še letos je bila pisateljica gostja predfestivalskega dogodka Mesta knjige v SNG Nova Gorica.
V slovenskem jeziku lahko beremo še njene romane Pravek in drugi časi , Dnevna hiša, nočna hiša, Beguni in Pelji svoj plug čez kosti mrtvi.
Je strastna borka za pravice živali, kar se kaže v njenem romanu Pelji svoj plug čez kosti mrtvih. V domovini je dvignila precej prahu z odpiranjem temačnih poglavij poljske zgodovine, ki ne ustrezajo narativi vladajoče poljske stranke PiS.
Prejela je številne nagrade tako doma kot na mednarodnem prizorišču - poleg mednarodnega bookerja in vilenice tudi dvakrat prestižno poljsko nagrado nike in petkrat nike po izboru bralcev, nemško nagrado mostovi, švedsko kulturhuset in švicarsko Jana Michalskega.
Iskalec novega izraza kot vezi med notranjim in zunanjim svetom
Peter Handke se je rodil leta 1942 v Grebinju na avstrijskem Koroškem. Od leta 1944 do 1948 je živel v Vzhodnem Berlinu, med letoma 1961 in 1965 pa se vrnil v Avstrijo, kjer je v Gradcu študiral pravo. Študij je opustil po izidu romanesknega prvenca Sršeni. Sklenil je , da bo pisatelj.
Njegova mati, koroška Slovenka, je leta 1971 naredila samomor, njeno življenje je Handke opisal v svojem delu Žalost onkraj sanj.
Eden najpomembnejših piscev te generacije je leta 1966 izjavil, da je sodobna književnost "opisno impotentna" in v slogu, polnem nenavadnih obratov in razbijanja jezikovnih konvencij, začel v zgodnejših delih raziskovati možnosti novega izraza kot vezi med človekovim notranjim svetom in svetom, ki ga obdaja. Kot so zapisali pri Švedski akademiji, je književno sceno istega leta dodobra zaznamoval tudi z igro Zmerjanje občinstva, katere glavni koncept je, da igralci užalijo občinstvo zgolj zaradi udeležbe.
"Poskrbel je, da se je oddaljil od prevladujočih zahtev po skupnostno usmerjenih in političnih stališčih in namesto tega našel svoj literarni navdih znotraj gibanja novi roman v francoski literaturi," so še zapisali.
Handkejeva dela prežema močna želja po odkrivanju in po ubeseditvi teh odkritij z novimi literarnimi izrazi. "Sam pisatelj je dejal: 'Biti sprejemljiv, je vse.' S tem ciljem mu uspe tudi najmanjše podrobnosti v vsakodnevnem obstoju napolniti z eksplozivnim pomenom. Za njegova dela so značilna tako močan pustolovski duh kot tudi nagnjenje k nostalgiji, kar je prvič opaziti v začetku 80. let v drami Preko vasi in predvsem v romanu Ponovitev, v katerem se protagonist Georg Kobal vrne k pisateljevim slovenskim koreninam po materini strani."
Kot še pišejo, je Handke izgnanstvo izbral za produktivno življenjsko pot, kjer nastopijo izkušnje prestopanja pragov in geografskih meja. "Če ga lahko opišemo kot pisca kraja, njegove pozornosti ne pritegnejo predvsem metropole, temveč predmestja in pokrajina. Ponovno ujame nevidno in nas naredi del tega." To je še zlasti vidno v nekaterih njegovih najmočnejših pripovedih, kot je roman Moje leto v nikogaršnjem zalivu. "Handke podre naše ideje o centralno vodeni državi in nam daje vedeti, da je središče povsod," še beremo v utemeljitvi.
Handke, ki se je po drugi svetovni vojni uveljavil kot eden najvplivnejših pisateljev v Evropi, podpisuje obsežen opus del v različnih žanrih. Njegova bibliografija vsebuje romane, eseje, dramska dela in scenarije. Napisal je tudi več filmskih scenarijev, skupaj z Wimom Wendersom denimo za kultni film Nebo nad Berlinom. Piše pa tudi aktualnopolitične literarne refleksije in se ukvarja s prevajanjem. Handkeju gre zasluga tudi, da lahko dela nekaterih slovenskih pisateljev beremo v nemščini. Za svoje pisanje je prejel več nagrad. Od leta 1990 živi v Franciji v Chavillu pri Parizu.
Med njegova glavna dela spadajo še romani Vratarjev strah pri enajstmetrovki, Kratko pismo, dolgo slovo, Moje leto v nikogaršnjem zalivu ter drame Zmerjanje občinstva, Kaspar in Še vedno vihar.
Po letu premora dobimo dva nagrajenca
Švedska akademija se je lani odločila za preložitev nagrade, potem ko so njen ugled zamajali spolni škandal in domnevne kršitve pravil o navzkrižju interesov, ki so povzročili globok razkol v tej ugledni instituciji. Po škandalu je akademija doživela prevetritev.
Vrzel v podelitvi najuglednejše med literarnimi priznanji na svetu, ki lavreatu prinese tudi devet milijonov švedskih kron, je lani zapolnila podelitev alternativne Nobelove nagrade. Namenili so jo francoski avtorici Maryse Conde z otoka Guadeloupe v Karibskem morju.
Maryse Conde je bila tudi ena od pisateljic, ki so visoko kotirale na spletnih stavnicah ob letošnji podelitvi nagrad, ob njej pa še kanadska pesnica in pisateljica Anne Carson in njena rojakinja Margaret Atwood, Kitajka Can Šue, ruska pisateljica Ljudmila Ulicko, omenjala pa se je tudi Olga Tokarczuk. Med kandidati za nagrado so se omenjali Kenijec Ngugiha wa Thiong'oja, Japonec Haruki Murakami, madžarski pisatelj Peter Nadas in sirski pesnik Adonis.
Vodstvo odbora za nagrado želi, da bi se po lanskem letu premoru Nobelova nagrada za književnost vrnila z novim zagonom. Zdajšnji predsednik odbora Anders Olsson je pred podelitvijo omenil, da v iskanju nagrajenca širijo perspektivo. "Na književnost smo gledali z bolj evropocentrične perspektive, zdaj se oziramo po svetu," je dejal. Pritrdil je tudi, da je bila nagrada v preteklosti usmerjena bolj k pisateljem, in opomnil, da v današnjem času vendarle delujejo tudi številne velike pisateljice. Medtem ko je akademija prisluhnila navijanjem, da bi šla vsaj ena od obeh nagrad v ženske roke, pa se se ni uresničilo napovedana neevropocentrična usmerjenost.
Nagradi bodo podelili v Stockholmu in Oslu 10. decembra, na obletnico smrti izumitelja dinamita Alfreda Nobela (1833‒1896).
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje