Tudi v sedmi pesniški zbirki Pogovori z nikomer je ostal zvest svoji pesniški govorici, ki si še vedno dovoli biti lirična, tiha, nepretenciozna in je v več pogledih bravurozna. Čeprav so pesmi skorajda kot tihe rapsodije, skupni vzgibi najrazličnejših poetik ali drobni lirični utrinki s sprehodov, v izbranem jeziku in izraznosti podob še dolgo odmevajo.

Predvsem je atribut zbirke ostal isti, to je natančna in dosledna izpeljava podob, ki pa jim avtor dodaja še posebno živost in občutenje. Podobe so vzete iz narave, so listanje po koledarju, so slike, odmevi skladb in so tudi izpeljava eruditovih misli. Pesmi tako delujejo prek čutov in občutenj, kot na primer v pesmi Zimski dan (s slike Nike Zupančič, Listje): "Dan, tišine sivi slavolok, / pod tabo jate vran in jate let, / in ulice, nevidne reke usod, / in ranjen veter in življenja sled. // Pred tabo po križiščih vseh tesnob / vsak v svoj nikamor hodijo ljudje, / in plahe sreče gledajo iz sob / in golo drevje moli te molče."

Še posebej izrazit je učinek datiranja, že značilnega za poezijo Braneta Senegačnika. Pesem 27. 4. 2016 (poznoaprilski sneg) vsebuje tudi idejo okoljevarstvene kritike: "Z aprilskim zrakom zraščena brezimna zloba: / prestrašeno zelenje in grozdi cvetja / počasi bodo spet postali oltar, // saj dolg je dan in blizu rob poletja. / Tako nastaja jutri, čudežna svetloba / iz zlomljenih kosti in utvar."

Pesniška zbirka Pogovori z nikomer je razdeljena na enajst ciklov, in sicer so to Galerija 'Zmeraj', Notranjost pesmi, Daljna slika, Sprehodi, Rapsodije, Spregatev smisla: fragmenti, Dvakrat vse, Okna, Miti in ekfraze, Koledar in Paralipomena: tu in zdaj. Kot uvod pa Senegačnikovo poezijo s svojo idejo odpira pesem z naslovom Uvertura: "Bakreni gozd, poletno gola ura, / milijardno razmnožena življenja brez neba – / vse je le mnogoglasna uvertura / v tišino, ki nikdar se ne konča." Svojevrstna negacija in tako imenovana tišina, ki ju nakazuje že naslov zbirke, postavljata subjekt v novo dimenzijo razmišljanja, lahko bi se celo reklo, tudi domišljije.

Pesmi so pisane v klasični obliki in zgrajene iz raznovrstnih stopic, dvozložnih in trizložnih, kot sta anapest in amfibrah. Še posebej je zaznati pomembnost zvočnosti, a ne na škodo pomena. Pesmi so pretehtane od besede do besede, od vsakega tropa in iz verza v verz. Zbirka zato deluje premišljeno, a kljub vsej pesniški tehniki izraža posebno milino in občutenje raznoterega sveta. V tem svetu se znajde človek, posameznik, ki mu je mar za življenje in umetnost, saj kot pravi subjekt v pesmi Barve: "Zdaj se življenje širi, širi v vse smeri. / Le zdaj. Morda samo ta zdaj je vedno."

Pesmi iz zbirke Pogovori z nikomer Braneta Senegačnika precizno sijejo v vsej svetlobi in tudi zvočnosti, odlikujejo jih pretanjen jezik, jasne podobe in samosvoja milozvočnost. Skratka liričnost in spevnost, ki sta dandanes redki in še redkeje kakovostni in premišljeni.

Iz oddaje S knjižnega trga.