Tudi v tem primeru gre za izbor zapiskov kratkega metra; po treh kratkih zgodbah, ki so v prevodu Jureta Potokarja pod naslovom Zgodbe izšle leta 2011, je z zbirko To je voda pred nami selekcija sedmih esejev, ki jih je Wallace v različnih publikacijah objavljal od konca osemdesetih let do svoje smrti.

Izbor del iz katerega koli opusa je vedno peklensko delo, Wallace je ob literarnem opusu objavil velikansko število krajših ali daljših esejev, v katerih se je loteval marsičesa, od športnih prireditev do podeželskih sejemskih veselic in predsedniških predvolilnih kampanj. V tem smislu je dokaj blizu Hunterju S. Thompsonu, le da je neobjektivni gonzo žurnalizem pri Wallaceu zamenjala blažja oblika "neverjetnosti" v opisovanju vsakdanjih absurdov. Da se razumemo, najbolj "neverjetni" članki so v Wallaceovi sočni interpretaciji tudi najboljši. Po drugi strani so njegovi literarnozgodovinski eseji zaradi akademske narave malce pusti (tule piše o Borgesu, Kafki in literarni Brat Pack generaciji osemdesetih), sploh bralcu, ki mu komparativistika ne nudi največjega užitka.

Morda se motim, ampak pri antologijah ameriških avtorjev imam občutek, da uredniki oziroma selektorji neradi izbirajo pretirano "ameriške" teme. Jernej Županič se v spremni besedi skoraj opravičuje, ker v izbor ni uvrstil esejev o ameriški pornografski industriji in predsedniški kampanji Johna McCaina leta 2000, čeprav gre – kot poudarja tudi sam – za izjemni besedili. Wallaceov jezik je tako inovativen in sočen, da bralca pritegne tudi ob »nezanimivih« temah. Podobno kot pri vrhunskih dokumentaristih (npr. Fredericku Wisemanu) je popolnoma nepomembno, katere teme se avtor loteva, prepričal te bo njegov pristop k temi in slog. Tako sem po eseju Vprašanje jastoga, v katerem Wallace popisuje festival jastogov v zvezni državi Maine, takoj spet pogledal Wisemanovo klasiko Belfast, Maine (1999), potret malega ribiškega mesteca v Novi Angliji.

Vas ne zanimajo teniški turnirji in luksuzna križarjenja? Nehajte, esej Domnevno zabavna reč, ki je ne nameravam nikoli ponoviti je neznansko duhovita zarotniška histerija, bravurozna v natančnem opazovanju ameriškega potrošništva, vulgarnosti množičnega turizma in ustvarjanja mita o "popolnih počitnicah", ki se Wallaceu – po naročilu Harperja – zgodijo na "prisilnem" križarjenju po Karibih. Ko govori o fenomenu poklicnega nasmeha, "vseameriški pandemiji v storitvenih dejavnostih", govori o vzbujanju obupa. Esej je obenem komedija, triler ("nevidna" čistilka) in slapstick o fizikalnih zakonih na odprtem morju, Wallace nam npr. zgovorno razloži razliko med zibanjem in guganjem ladje, s čimer prikliče Chaplinove neme burleske. In ko govori o motoriki ter prenosu teže v nogah, ne moremo mimo izjemnega besedila o Rogerju Federerju in teniškem turnirju v Wimbledonu leta 2006, v katerem je Wallace - nekoč tudi sam nadarjen tenisač – do potankosti analiziral Federerjevo teniško igro in nujnost ogleda partije v živo. Federer – iz mesa, pa tudi ne, je neponovljiva športna analiza, verjetno ji parira samo še knjiga Shadow Box Georgea Plimptona, ki se je šel zavoljo "participatornega novinarstva" v ring kosati s svetovnim boksarskim prvakom.