Svetlana Makarovič je v Konzorciju predstavila svojo prvo biografijo Luciferka, ki je v sodelovanju z novinarjem Matejem Šurcem lani izšla pri založbi Beletrina. Ob tem se je spominjala svoje življenjske poti, tudi globokih osebnih izkušenj. V satiričnem tonu pa sta omenila tudi javni spor okrog avtorstva, ki je izbruhnil po izidu glede sodelavcev knjige.

Biografijo uvede pesem Borisa A. Novaka, pesniškega brata, sentimentalnega humanista in enega redkih pravih prijateljev, kot ga je označila umetnica. Po njenih besedah gre za eno najlepših daril, kar jih je dobila, ker je zelo iskreno. Zaradi takih ji je "lažje živeti v tem prekletem svetu", ker jo zares razumejo, je ne obrekujejo ter ne pljuvajo po njenem imenu in njenih vrednotah.

Šurc jo je na predstavitvi izzval, da je povedala marsikaj, kar se spominja iz svojega življenja, od osvoboditve izpod okupatorja, ko je bila še otrok, "špricanja" šole že v tretjem razredu, ker je vedela, da jih bo brez domače naloge dobila za ušesa, obiskovanja verouka in hude bolezni, ki jo je preživela v puberteti. Nato študija na AGRFT-ju, velike ljubezni do Gregorja Strniše, ki se zaradi drugih ljudi ni izšla, ter sobivanja z bratoma, klerikalno mamo in očetom, ki jo je vzgajal v ruskem duhu in mu je, čeprav je bila dekle, postajala vse bolj podobna.

Sorodna novica "Že od vsega začetka sem bila nezainteresirana za to knjigo"

"Pravi pomen rdeče zvezde"
Zaznamovala jo je tudi učiteljica v vzgojiteljski šoli, ki je bila po njenih besedah zgled prave komunistične vzgoje: brez poniževanja, ampak z zavedanjem, da so vsi enaki. "To je pravi pomen rdeče zvezde," je dejala Svetlana Makarovič, ki "do zadnjega" ni vedela, da se istoveti z idejo komunizma, čeprav se je, tako kot vsaka lepa ideja, na koncu izrodil. Kljub temu verjame, da se bo svet, ko se bo po vesoljni katastrofi začel znova, začel prav z njim.

Kot je povedala, je bila Jugoslavija ena prvih držav, ki je ženskam dala volilno pravico, poleg tega je nacionalizirala cerkveno premoženje. Cerkev je bila takrat vredna spoštovanja, ni imela možnosti posegati v politiko, v njenih običajih pa je bilo "nekaj lepega, skromnega, duhovnega". Danes je "bogata, razkošna in agresivna", je "leglo zla in pedofilije". Po njenem mnenju je hipokrit, saj če se "proglaša za moralnega arbitra, bi morala biti zgled".

Spomnila je tudi na zavrnitev Prešernove nagrade, ker jo je zmotil sonagrajenec, duhovnik in mozaičar Marko Ivan Rupnik, ki po njeni oceni ni umetnik. "Ni lahko stopiti na oder, a če je treba, je treba," je povedala glede odločitve, da se odreče nagradi. Podobno pa je ravnala tudi v še nekaterih primerih, kjer se je zaradi tega znašla na napačni strani.

Sorodna novica Svetlana Makarovič bo svoj honorar obdržala zase

Vse zamere najbrž še niso pozabljene
V satiričnem dialogu s Šurcem se je Makarovič dotaknila zapletov, ki so se pojavili po izidu glede avtorjev oziroma sodelavcev in njihovih honorarjev. Direktor in glavni urednik Beletrine Mitja Čander in Aleš Šteger se predstavitve v Konzorciju, čeprav sta bila po navedbah obeh avtorjev povabljena, nista udeležila.

"Glede na to, da naj bi bila jaz glavna oseba v knjigi, bi si mislila, da imam kakšno besedo pri tem," je dejala glede njenega nastanka in želje, da bi biografija vsebovala tudi njeno bibliografijo. To je po zapletih nazadnje uredila Petra Koršič. Sicer pa je bila po njenih besedah že na začetku tendenca, da knjige sploh ne bi bilo, predvsem zaradi kritičnih opazk mačka Kotika v njej.

Sledijo nove knjige?
Svetlana Makarovič ima tudi že nekaj idej za naslednjo knjigo, ki bo "prav gotovo žleht". Recept je, kot je dodal Šurc, naslednji: "Najameva dva sužnja, ki pišeta, nato ju utopiva v Sori in midva kasirava."