Dickens je namreč sam pripravljal punč z ginom, v katerem je bilo precej alkohola, zato se je bal, da bo mešanica za njegove goste premočna. Take in podobne zanimive podrobnosti je mogoče razbrati iz pisateljevih osebnih pisem, ki jih je pred kratkim v last dobil Muzej Charlesa Dickensa v Londonu. Del ogromne zbirke rokopisov, umetnin in osebnih predmetov bodo zdaj tudi razstavili za javnost.

Direktorica muzeja Cindy Sughrue je razkrila, da je imela priložnost prebrskati "ogromno zakladnico" z Dickensom povezanih predmetov, ki so bili del zasebne zbirke v ZDA. "To je bila za muzej dejansko priložnost, kakršna se ne pojavi dvakrat. 150 let po Dickensovi smrti je čudovito, da smo lahko v njegov prvi družinski dom lahko pripeljali tako bogato in pomembno zbirko." Nacionalni sklad za dediščino je muzeju odrinil dober milijon funtov, sami so zbrali še preostanek in iz Amerike za 2,3 milijona dolarjev uvozili več kot tristo predmetov.

Dickensovo sporočilo butlerju, v katerem izpiše navodila za bližajočo se večerjo, je eden izmed teh predmetov. Pod alinejo "vino" Dickens zapiše na primer: "Po vsej dolžini mize mora biti dovolj steklenic penine. Pred večerjo pa nobenega šampanjca in kar se da malo vina." Pa še: "Mitchell ali John (slugi) naj imata punč z ginom ves večer na ledu pod mizo, strežeta pa naj ga samo meni in gospodu Lemonu (Mark Lemon je bil urednik satirične revije Punch, op. n.)."

V drugih pismih se Dickens dotika najrazličnejših tem, od svojega zakona pa do sprejema, na katerega je naletel v ZDA in različnih zabavnih anekdot iz vsakdanjega življenja. Leta 1857 popisuje hribolazniški izlet, na katerega se je podal s pisateljskim kolegom Wilkiejem Collinsom: ta si je zvil gleženj, ker je "steza od njega terjala neverjetne gimnastične napore".

Ponekod sploh ne uporablja viktorijansko spodobnega jezika, pač pa zelo moderne fraze, na primer: "Že od desetih zjutraj pišem kot norec."

V zbirki je tudi prefinjena, a nedokončana risba s kredo in akvareli – pisateljev portret, ki ga je ustvaril Samuel Laurence. Literarni zgodovinarji so vedeli, da je portret obstajal, saj se je ohranila njegova litografija, original pa je do zdaj veljal za izgubljenega. Najverjetneje je nastal leta 1837.