"Ugotovili smo višino zidu, a glede na dejstvo, da višina ni bila ustrezna, bi moral glede na določbe drugega odstavka 81. člena zakona o javnem naročanju zahtevati zamenjavo podizvajalca, česar ni storil!"

S temi besedami je predsednik državne revizijske komisije Samo Červek utemeljil, zakaj neresnična in zavajajoča referenca, s katero je nastopal konzorcij podjetij z Markomark Nivalom na čelu, ni glavni problem za izbiro izvajalca za gradnjo viadukta čez Glinščico. Izkazalo se je, da je 2TDK, ki je lani zaradi nepoštene kandidature enega izmed interesentov razveljavil razpis za Glinščico, upravičeno dvomil o resničnosti reference, ki jo je konzorcij z Markomark Nivalom navajalo v prijavi na razpis. Toda ta manipulacija, s katero je konzorcij skušal pridobiti posel v največjem slovenskem infrastrukturnem projektu, danes ne šteje nič. Državna revizijska komisija namreč po pol leta odločanja ugotavlja, da je podjetje 2TDK kršilo postopek, ker ni izvajalca, ki jih je hotel zavesti s ponarejeno referenco, pozvalo k zamenjavi podizvajalca.

Od septembra lani je državna revizijska komisija merila cesarjeva nova oblačila, a je bilo na poti polno ovir. Sprva sploh ni bilo mogoče preveriti, ali je referenčni zid v Pesnici dovolj visok, da bi ta podatek kot referenca zadostil zahtevam iz razpisne dokumentacije za gradnjo viadukta Glinščica. Na poti je stal lastnik zemljišča, ki ni dovolil meritev, pa tudi občina, ki ni dovolila uporabe invazivnih metod za izvedbo meritev – vse dokler naposled nista meritve izvedla izvedenca z georadarjem. Ugotovitev je bila jasna: zid, ki naj bi dokazoval, da je konzorcij podjetij sposoben zahtevnih gradenj, ni višji od šestih metrov. Ampak zakaj vendar ves ta nepotrebni cirkus? Ali ne bi bilo ceneje in vsem laže pri srcu, če bi državna revizijska komisija kar na začetku povedala, da ni pomemben zid, ampak postopek: da torej podjetje 2TDK ne bi smelo razpisa razveljaviti, ampak pozvati konzorcij Markomark Nival, naj podizvajalca, ki v svoji gradbeni karieri še ni zgradil višjega zidu od šestih metrov, zamenja z bolj izkušenim podizvajalcem!

In kako je zdaj s to obrnjen logiko, da se lahko postavljaš na razpisih z referencami, za katere ti sploh ni treba jamčiti? Če se bo zdaj 2TDK odločil, da objavi nov razpis, smo ponovno na začetku – tam, kjer smo bili lani poleti. In sploh ni nujno, da je to zadnjič, kajti po izbiri izvajalca je mogoče izbiri oporekati tudi s pravnimi mnenji namesto z mnenji gradbene stroke. Je bilo treba izgubiti ves ta dragoceni čas pri gradnji drugega tira? Očitno da, in ne pozabimo, da so tudi v boju za Karavanke padale pritožbe zaradi formalnih razlogov. V bitke gradbene posle torej pošiljamo predvsem pravnike, ne več strokovnjakov!

Zato na koncu sploh ni nič narobe s tem, da je bila ponarejena referenca, ki naj bi potrdila, da je izvajalec sposoben zgraditi viadukt čez Glinščico. Ravno nasprotno, četudi smo ves čas vedeli, da je cesar gol, je državni revizijski komisiji uspelo dokazati, da to, kar vsi vidimo, sploh ni pomembno. In kje je tu 2TDK, ki je bil ustanovljen zgolj zato, da pravilno in strokovno pripelje gradnjo 28 kilometrov drugega tira, da torej pozna tudi vse nerazumljive čeri zakonodaje?