Gre za notranje prepustno ambientalno zbirko s simpatično neprepirljivim karakterjem in poenoteno pomensko strukturo, skozi katero avtorica brez kroničnega olepšavanja ali sitnega moraliziranja nastavlja ogledalo sodobnim slovenskim razmeram. Priča smo mnogim napetim in razgibanim peripetijam premočrtno mimoidočih oseb, ki se iz nekega neodložljivega razloga znajdejo na svojski poti, točneje povedano – na vožnji iz enega v drug kraj. Poleg njihove plastovite psihološke prtljage, prepojene z nemajhnimi kapricami, predsodki in problemi ima pomembno povezovalno vlogo spletni portal Prevozi. Ta splošno razširjena in med osrednjimi protagonisti priljubljena aplikacija galantno konotira slovensko finančno in infrastrukturno krizo, kot tudi do kraja vprašljivo, nepredvidljivo in izmuzljivo prihodnost sodobnih slovenskih mladih. Sredi brezmejno pozelenele majhne podalpske krajine, v kateri so neusmiljene gospodarice internetizacija, informatizacija in intersubjektivna digitalizacija poselile praviloma vse srčnejše pore vsakdana, med drugim najdemo nejevoljnega protagonista, ki ima v rokah doktorat z dekanovim odlikovanjem, in vendar ne zasluži dovolj denarja, da bi si morda omislil lastno vozilo. Enako kot ostali osebki iz Dobre družbe je obsojen na sprva morda enostavna, a v sebi sredobežna, adrenalinsko navdahnjena potovanja s prevozi, ki marsikdaj dobivajo pretresljive koloracije in konce. Premo generirani prevozi iz večine omenjenih pripovedi so neposreden izraz sodobne mladostne mobilnosti ali nomadstva in hkrati katalizator nezajezljivih srečanj, pri čemer naključni in priložnostni sopotniki, strpani pod pločevinasto streho avtomobila, niso samo enodnevni znanci, ampak nezadržljivo postajajo medsebojni simpatizerji, debaterji, nasprotniki ali celo sovražniki.

Liki, ki se v nenasilno komunikativni Dobri družbi družijo ali skupaj peljejo na neko končno lokacijo, so večinoma radoživi in radovedni mladi odrasli, vendar z vidika karakterizacije povsem sprejemljivo, organsko in merodajno prikazani. Zdi se, da skozi vsebinsko verodostojno sklenjene in sproščeno grajene zgodbe nekoliko intenzivneje prihaja do izraza pisateljičina sposobnost lovljenja in izbiranja detajlov, okrepljena s preciznim opazovanjem in neverjetno plodnimi psihološkimi poudarki. Tu imamo ne nazadnje opraviti s prodorno in senzibilno držo, ki se že skraja obnavlja in oplaja v recipročni povezavi s popisovano snovjo: ni nepopisno presenečenje, da sodobna samozadostna doba in skrajno potrošniška družba mladim nista naklonjeni. Nesamostojne, parcialne in prekarne oblike dela, denarne ali socialne stiske in nemajhni stanovanjski problemi pripomorejo, da sta naglo puhteča čas in denar izredno dobra kamerada. Ko nadobudni mladi lovci na eno ali obe slavni vrednoti nebogljeno obtičijo v majhnem premikajočem se prostoru s popackanimi okni in petimi pomečkanimi sedeži, so med drugim običajno prisiljeni preglasiti neposlušno tišino, nenadkriljivo glasnico sporazumevalnih blokad, medsebojne tujosti ali strašnega dolgočasja. A ker – kot že naši bližnji in daljni predniki – dobro vedo, da se ostrim lovkam osamljenosti, letargije in odtujevanja nesporno izogneš s pripovedovanjem privlačnih zgodb, priložnostnim sopotnikom povedo in razkrijejo marsikaj. V soparen in neprodušen avtomobilski zrak koketneje kapljajo ne le z vato ovita žela, odstrte skrivnosti, mesnate in mrakobne laži ter nenadejano izgubljene priložnosti, ampak tudi iskrena veselja, sanjarije in upi. Liki iz Dobre družbe so večinoma nešablonsko oblikovani in v splošnem prijetno mnogoteri – nekateri bolj, drugi manj spretno in voljno vstopajo v strukturno stvarne in neobremenjene pogovore, eni radi molčijo in neutolažljivo brskajo po spletnih omrežjih, drugi rajši neustavljivo pleteničijo; njihove impozantne kretnje in sugestibilni besedni boji pa nepopustljivo objemajo pestro paleto osebnih usod, mahinacij, nagnjenj in prepričanj.

Avtoričine komično obkrožene zamisli, dostojno odmaknjena perspektiva in posredna pikareskna intonacija poskrbijo, da se Dobra družba Ane Svetel obdrži nad breznom neobetavnega in enopólnega pripovedovanja; sporazumno namigujoče pripovedi praktično ne skrenejo v območje splošnega opravljanja, ostrega stereotipiziranja ali mlatenja puhle slame, a se rade odvijajo jedrnato in pretirano parcialno ali napovedljivo. Zdi se, da zbirko beremo kot kratkotrajno, miroljubno in skrajno odprto knjigo, kar že zaradi morebitne bralne monotonije ni vselej prednost; pripovedovanje na prvo opaženo žogo, kakršnemu smo na večji površini priča in mu mimogrede prilezemo pod pretenko kožo, je ponavadi prikrajšano za pretanjene ali nerazstavljene podmene in intuitivno krotenje pomena. Pa četudi je morda od znotraj videti kot omikan in prikupen pripovedni paketek.

Iz oddaje S knjižnega trga