Tokrat na portalu Športni SOS odgovarjamo na vaše vprašanje o navdihujočih zgodbah. Še vedno ste vabljeni k postavljanju vprašanj (ne glede na šport; lahko so tudi zgodovinska vprašanja).

Sorodna novica V eksploziji komaj preživel, nato postal inspiracija

1.516. Prebrala sem vaš članek o Glennu Cunninghamu. Ali lahko v teh časih postrežete še s kakšno takšno optimistično zgodbo?
Andreja Zupan

(Vrhunski) šport predstavlja oder, na katerem se pišejo lahko res najbolj neverjetne zgodbe, za katere se zdi, da so nastale v glavah scenaristov z najbolj bujno domišljijo. Taka je, denimo, prej omenjena zgodba večkratnega svetovnega rekorderja Glenna Cunninghama, ki je bil mnogim navdih ne le s dosežki na atletskih stezah, ampak tudi z življenjem po športu, ko je pomagal številnim deprivilegiranim otrokom.

A šport je precej več kot le vrhunski šport, kjer običajno večina najbolj opazi zmage, rekorde in medalje. Šport je način življenja, šport je upanje in šport neverjetne zgodbe piše tudi daleč od televizijskih kamer. Ena bolj navdihujočih zgodb se je zgodila sredi prejšnjega stoletja, njen glavni junak pa je Jason McElwain.

Rojen je bil leta 1987 v Rochestru, v ameriški zvezdni državi New York. Pri dveh letih so zdravniki potrdili, da ima avtizem, spregovoril je šele pri petih letih. Zaradi motnje, ki prizadene predvsem socialno vedenje, je obiskoval šole po posebnem programu. Starejši brat Josh ga je navdušil za košarko, ki mu je dala velik smisel in oporo.

Leta 2003 se je zaman trudil priti v ekipo srednje šole Greece Athena, saj je bil premajhen in premalo spreten. A trener Jim Johnson je bil navdušen nad njegovo predanostjo in ljubeznijo do igre, zato je lahko treniral, uradno pa mu je namenil vlogo pomočnika, tako je nosil brisače, napitke in druge manjše logistične zadolžitve.

Greece Athena je februarja 2006 igrala zadnjo tekmo sezone, za regijski naslov je igrala proti srednji šoli Spencerport. To je bila Jasona sploh zadnja tekma v srednji šoli, zato mu je trener dan pred tekmo obljubil, da bo v primeru visoke prednosti ob koncu tekme morda lahko zaigral. Novica se je hitro razširila po šoli, tako je imel del navijačev pripravljene posebne napise J-Mac, kar je fantov vzdevek.

Jason se je tako prvič v času srednje šole znašel na klopi svoje ekipe v dresu. Njegova ekipa si je nabrala visoko prednost, trener Johnson je štiri minute in 19 sekund pred koncem tekme pomahal mladeniču, ki je od težkega pričakovanja kar stekel na igrišče. Soigralci so mu takoj dali žogo, saj so vsi želeli, da bi v danem času dosegel vsaj en koš. Jason je poskusil z metom za tri točke. Žoga je zgrešila cilj. V naslednjem napadu je zgrešil polaganje. Vsi so si želeli vsaj enega uspešnega meta.

Nato se je zgodilo.

J-Mac je zadel trojko! Gledalci so ponoreli in skakali od navdušenja. Mladenič je izpolnil svoj cilj. A nihče ni pričakoval razpleta, ki se je v resnici zgodil. Jason je začel igrati kot v transu, ob vsaki priložnosti se je odločil za trojko in te se podale v seriji: 2, 3, 4, 5, 6, ob še eni dvojki je na koncu v dobrih štirih minutah igre dosegel neverjetnih 20 točk! Gledalci so ob zadnji sireni ponoreli in navdušeno stekli na igrišče.

Nekaj dni pozneje se je zgodba hitro prebila v večino ameriških medijev. Jason se je kmalu zatem srečal celo s tedanjim predsednikom Georgeem Bushem. Potezo trenerja Johnsona so v naslednjih letih prevzele tudi nekatere druge srednje šole, ki so na zadnjih tekmah leta v primeru prednosti priložnost ponudile šolarjem z drugimi omejitvami, zaradi katerih sicer ne bi nikoli dobili priložnosti za nastop.

Jason je tudi zaradi te izkušnje in pozornosti medijev pridobil sposobnost socialnih spretnosti, postal je motivacijski govorec, preizkusil se je tudi v drugih športih. Leta 2014 je nastopil na bostonskem maratonu, kjer je progo pretekel v dveh urah in 57 minutah.