Biden, veteranski demokratski politik, ki se je najvišje zavihtel pod prvim temnopoltim ameriškim predsednikom Barackom Obamo, ko je bil podpredsednik ZDA, ima odprto pot do naskoka na najmočnejši politični položaj na svetu. Po odstopu Bernieja Sandersa od kandidature za demokratsko predsedniško nominacijo v sredo je namreč ostal edini demokratski tekmec republikanskega predsednika Donalda Trumpa.

Sogovornik, novozelandski novinar in avtor, ki živi v Torontu, opozarja na nevarnost morebitnega Bidnovega predsednikovanja, pri čemer poudarja njegovo zgodovino desničarskih politik, ki bi lahko po njegovem mnenju povzročile, da bi bil njegov naslednik še skrajnejši in nevarnejši kot Trump. Kot poudarja Marcetic, je bil Biden močnejši kandidat proti demokratu Sandersu, kot bo proti republikancu Trumpu. Medtem ko republikanski volivci v glavnem trdno podpirajo trenutnega predsednika, so demokratski do Bidna zelo hladni.

To ne preseneča, saj je Biden, zgodovinsko gledano, skorajda bolj republikanec kot demokrat. Marcetic pravi, da je njegov premik na desno star več kot 40 let, tudi danes nasprotuje močno priljubljenim idejam na levici, kot je splošno zdravstveno zavarovanje. Marcetic njegov uspeh v tekmi za predsedniško nominacijo pripisuje predvsem favoriziranju liberalnih korporativnih medijev in vodstva Demokratske stranke, ki so bili do Sandersa in njegovih idej zelo sovražni. Povejmo, da smo pogovor opravili nekaj dni pred Sandersovo odločitvijo o prekinitvi kandidature za nominacijo, torej v času, ko še ni bilo popolnoma jasno, kdo bo demokratski predsedniški kandidat.

Preden začneva pogovor o Bidnu, bi vas rad vprašal, ali je tekma za demokratsko predsedniško nominacijo že praktično končana glede na javnozdravstveno krizo v državi in dejstvo, da je demokratski establišment očitno izbral svojega favorita?
Ni popolnoma jasno. Bidnova prednost je sicer zelo velika, okoli 300 delegatov, tako da je matematično skoraj nemogoče, da bi se Sanders vrnil v tekmo. A nekaj dejavnikov spreminja njeno dinamiko. Največji je pandemija koronavirusa, ne le zaradi gospodarske krize, ki jo povzroča. V zadnjem tednu je več kot šest milijonov ljudi zaprosilo za nadomestilo za brezposelnost, predtem pa tri milijone. V dveh tednih je tako brezposelnih postalo deset milijonov več ljudi, kar je nezaslišano. Ob tem se strankarske volitve prelagajo, razen v Wisconsinu, kar je popolnoma neodgovorno glede na zdravstveno krizo, a številne druge so preložene. Zagon, ki ga je Biden imel, je do zdaj do neke mere izhlapel, čeprav ga imajo ljudje še vedno za vodilnega kandidata. A to daje Sandersovi kampanji na voljo več časa, da razmislijo o strategiji za naprej. Tretji dejavnik pa je ta, da so razmere potencialno ugodne za sporočilo, ki ga širi Sanders, še posebej v povezavi z zdravstvom. Veliko ljudi je izgubilo svoje zdravstveno zavarovanje, ki je bilo vezano na njihovega delodajalca, Sanders pa je leta problematiziral ravno to, in sicer da je zavarovanje, ki je odvisno od delodajalca, v redu, dokler ne izgubiš dela, kar številni ljudje zdaj spoznavajo. Ideja splošnega zdravstvenega zavarovanja (Medicare for all), ki jo Sanders zagovarja, Biden pa ji nasprotuje, je v tej krizi dosegla rekordno priljubljenost. Ob tem se je Biden zelo medlo odzval na krizo in Trumpovo ukrepanje. Za teden dni je praktično izginil, pojavlja se pred kamero z vnaprej pripravljenimi govori, pred nekaj dnevi pa se je pojavila tudi obtožba zoper njega o spolnem napadu, o kateri večina medijev niti ne poroča. Zdaj torej ni jasno, kaj se bo zgodilo. Biden bo sicer verjetno vseeno kandidat Demokratske stranke, a zaradi vsega, kar sem naštel, je položaj zelo nejasen.

Biden je bil na začetku kampanje favorit, nato se je popolnoma izgubil v morju drugih kandidatov, zdaj je spet v ospredju. Čemu pripisujete njegovo vzdržnost v boju za nominacijo, glede na to, da je bil še na začetku marca popolnoma odpisan? Je razlog dejstvo, da gre za tako izkušenega politika, morda strategija njegove kampanje, ali pa obstajajo drugi dejavniki?
Ne bi rekel, da je to povezano s samim Bidnom. Biden je zaradi spleta okoliščin, nekako slučajno, postal orodje demokratskega establišmenta, ki je sovražno do Sandersa. V igri je bilo veliko različnih kandidatov, in lahko smo videli, kako so volivci in tudi donatorji ter mediji, kot je MSNBC, ki močno nasprotuje Sandersu, skakali od enega k drugemu, ko so iskali najboljšega, ki bi preprečil, da postane Sanders kandidat. Bidnu je šlo na prvih strankarskih volitvah precej slabo, ko pa so prišle na vrsto bolj raznolike države, kot je Južna Karolina s precejšnjim številom temnopoltih prebivalcev, se je izkazalo, da je imel Biden med vsemi kandidati, ki niso Sanders, edini precejšnjo podporo Afroameričanov, ki so zelo pomembno volilno telo. Zato je demokratski establišment ugotovil, da gre lahko le Biden do konca in da nima smisla imeti toliko kandidatov, saj bi to pomagalo Sandersu. Tako sta Pete Buttigieg in Amy Klobuchar odstopila in podprla Bidna ter mu dala zagon. Ker je bil podpredsednik v času predsednikovanja prvega temnopoltega predsednika Baracka Obame, ima na jugu podporo temnopoltih volivcev, ključna je bila tudi podpora Jima Clyburna, zelo vplivnega kongresnika iz Južne Karoline, tik pred volitvami v tej državi. Biden je morda dober kandidat za zmago nad Sandersom, je pa zelo slab kandidat za boj proti Donaldu Trumpu. Prejšnji teden je anketa pokazala, da je okoli 55 odstotkov republikanskih volivcev močno navdušenih glede Trumpove kandidature, med demokratskimi volivci pa je zelo navdušenih nad Bidnom le okoli 24 odstotkov. To je najnižji takšen odstotek glede katerega koli demokratskega kandidata, vsaj predvidenega kandidata, v sodobni zgodovini. To je nižji odstotek tudi v primerjavi v Hillary Clinton septembra 2016 (dva meseca pred volitvami tisto leto, op. a.), kar bi moral biti velik opozorilni znak. Do volitev je namreč še sedem mesecev, v katerih bo Trumpova kampanja napadala Bidna in opozarjala na njegova pretekla dejanja, ki se jim bodo mediji šele posvetili. Vse to kaže, da je Biden zelo šibek kandidat proti Trumpu. A glede na krizo, ki poteka, se lahko vse spremeni.

Kako vplivne so bile podpore nekdanjih kandidatov za demokratsko nominacijo Bidnu z vidika volivcev?
Težko je reči. Mislim, da je bila podpora Jima Clyburna zelo vplivna in naj bi glede na CNN-ovo anketo prepričala polovico volivcev v Južni Karolini, da podprejo Bidna. Clyburnova podpora je popolnoma spremenila Bidnov položaj, pred tem je namreč zaostajal za Sandersom. Glede podpore Buttigiega in Amy Klobuchar ni jasno, kako pomembna je bila. Bidna so tudi pred tem podprli znani ljudje, pa mu to ni veliko pomagalo. Bolj pomembno je bilo, da sta oba odstopila od potegovanja za nominacijo. Tako je veliko glasov, ki bi se razdelili med kandidate, ki niso Sanders, šlo Bidnu. Druga stvar pa je bila vloga Elizabeth Warren, ki ni imela več možnosti za osvojitev nominacije. Tudi sam sem mislil, da se je strinjala s Sandersovimi cilji, a se je izkazalo, da to ni res. Ostala je v tekmi in celo precej neusmiljeno napadala Sandersa, medtem ko Bidna ni. Na t. i. supertorek (3. marca, op. a.) je osvojila okoli 10 odstotkov glasov v Teksasu, Sanders pa je osvojil okoli tri odstotke manj glasov od Bidna. Če bi odstopila pred volitvami, bi Sanders zelo verjetno zmagal v tej državi ali pa bil vsaj izenačen z Bidnom.

Sanders je gradil svojo podporo na bolj ali manj doslednih politikah glede delavskih pravic, pravičnejši porazdelitvi bogastva na splošno in seveda zagovarjanju splošnega zdravstvenega zavarovanja. Zaradi česa pa je Biden privlačen demokratskim volivcem?
To gotovo niso njegove politike. Kot sem rekel, celo ljudje, ki ga volijo, nad njim niso navdušeni. Glede na ankete ima tudi v državah, kjer je Biden močno premagal Sandersa, splošno zdravstveno zavarovanje večinsko podporo. Na prvi pogled je čudno, da ljudje, ki podpirajo "Medicare for all", glasujejo za nekoga, ki tej ideji ves čas nasprotuje. A odkar je bil izvoljen Trump, ki se ga predstavlja kot simbol zla, čeprav pravzaprav nadaljuje obupne politike predhodnih republikanskih administracij, je – tudi zaradi poročanja medijev, kot je MSNBC – glavno merilo za izbiro na demokratskih strankarskih volitvah zmožnost premagati Trumpa. Vseeno jim je, kdo ga bo nasledil, samo da se ga znebijo. MSNBC je vztrajno poročal, da je Sanders preveč levičarski, preveč radikalen in da na volitvah ne bi premagal Trumpa, čeprav ankete kažejo, da to ni res, Biden pa da je zmeren, sredinski, ne preveč ambiciozen in da je najvarnejša izbira, treba pa je priznati, da ankete tudi njemu kažejo dobro v tekmi s Trumpom. A ankete kažejo tudi jasen prepad. Med mlajšimi volivci, pod 50 in 40 let, ima Sanders skoraj 70-odstotno podporo, med starejšimi volivci pa je ravno nasprotno, Biden preprosto dominira. Starejši ljudje pa predstavljajo večji del demokratske volilne baze. Če bi mlajši ljudje prišli na volitve, bi bila slika verjetno drugačna, a dejstvo je, da na volitve v večjem številu prihajajo starejši.

Omenili ste, da bi lahko trenutna pandemija predstavljala priložnost za Sandersa. Biden je nedavno dejal, da bi preprečil sprejetje splošnega zdravstvenega zavarovanja, tudi če bi dobilo potrebno kongresno podporo, kar je samo po sebi malo verjetno. Je takšno priznanje nekaj, kar bi lahko Bidnu onemogočilo postati predsednik, glede na javnozdravstveno krizo, s katero se spopada celotna država? Bi lahko zaradi pandemije poskočila podpora Sandersu?
Jasno je, da raste podpora ideji splošnega zavarovanja, ki jo Sanders zagovarja, Biden pa ji trmasto nasprotuje. A glavno merilo ostaja vprašanje, kdo bo premagal Trumpa. In če bi republikanci sprejeli idejo splošnega zavarovanja – kar se sicer po mojem mnenju ne bo zgodilo, saj je Trump preveč na desni – demokrati pa bi temu nasprotovali, bi to prevesilo tehtnico. Vse več ljudi izgublja službe in zavarovanje in dojemajo, da zdravstveni sistem, kot obstaja danes, ne deluje. Če bi torej republikanci prevzeli to idejo, bi bilo to zelo nevarno za demokrate. Katera koli stranka, ki bi ji zdaj uspelo uveljaviti nekakšno obliko splošnega zavarovanja, bi ostala na oblasti zelo dolgo. Volivci bi ji bili zelo hvaležni.

Sorodna novica "Sandersovi predlogi so pozitivni, a nobeden izmed njih ne ogroža kapitalizma"

Mar to, da demokratski establišment in vodilni demokratski politiki nasprotujejo splošnemu zavarovanju, kot ga zastopa Sanders, ne kaže, da njihova prioriteta ni premagati Trumpa?
Trenutno Nancy Pelosi, demokratka na visokem položaju (predsednica predstavniškega doma kongresa, op. a.), kot ukrep proti koronavirusu zagovarja nižanje davkov za premožnejše, pripadnike višjega srednjega razreda. Namesto da bi demokrati iskali podporo v delavskem razredu, med ljudmi, ki so manj premožni, ki so jih tradicionalno volili, raje nagovarjajo višji srednji razred, ljudi, ki so prej podpirali republikance, a jih Trump odbija in iščejo alternativo. Obstaja tveganje, da gredo volivci iz delavskega razreda, vsaj beli, k republikanski stranki, premožnejši volivci pa k demokratski, saj si ne želijo prevelikih sprememb ekonomskega sistema, ki jim koristi. Ta kriza vpliva na vse, predvsem sicer na revnejše, obenem pa tudi na pripadnike srednjega in višjega srednjega razreda, ki so bili morda zadovoljni s svojim zasebnim zdravstvenim zavarovanjem, a bodo ugotovili, da se jim bodo premije močno povišale, celo za 40 odstotkov, morda pa bodo zavarovanje tudi izgubili. V tem primeru se jim ideja splošnega zavarovanja ne bo več zdela tako slaba. Videli bomo, koliko bo v prihodnjih tednih narasla brezposelnost in kako huda bo zdravstvena kriza, a odziv demokratske stranke je zelo neustrezen.

Poudarjate, da je Biden ves čas skušal zadovoljevati desnico, prizadeval si je za njeno podporo. Razložite, zakaj in kako se je Bidnov premik na desno odražal v njegovih politikah in konkretnih glasovanjih v senatu, kjer je služboval 35 let.
Mislim, da se je njegov premik na desno začel v času njegove kampanje za ponovno izvolitev v senat leta 1978. Morda je razlog tudi ta, da je prvič sam nepričakovano premagal aktualnega senatorja, zaradi česar je imel vedno v mislih, da se lahko to zgodi tudi njemu. Takrat pa je bila cela ameriška politika že bolj konservativna. Ko se je Biden potegoval za ponovno izvolitev, se je pojavil t. i. upor davkoplačevalcev. Šlo je za konservativne volivce iz predmestij, ki so bili siti desetletja gospodarske krize in inflacije. Bili so jezni zaradi plačevanja visokih davkov. Začelo se je v Kaliforniji, nato pa so številne druge države po ZDA sprejemale vrsto ukrepov, s katerimi so pravzaprav omejevale, koliko se lahko ljudi največ obdavči. Razpoloženje je bilo proti tolikšni vlogi države in je pripeljalo do izvolitve Ronalda Reagana nekaj let pozneje. Biden si je mislil, da se lahko obdrži na položaju, le če tudi sam prevzame ta odnos proti vlogi države, te politike proti javni porabi. Tako je naslednje desetletje zagovarjal, da se celotna stranka premakne v smer, v katero se je sam, da postane precej bolj desničarska, zadržana do državnih programov, do državne porabe, do davkov. Biden je tako leta zagovarjal krčenje programov socialne zdravstvene pomoči Medicare in Medicaid, večkrat je zagovarjal dvig upokojitvene dobe, v devetdesetih letih je podprl reformo socialnih pomoči, ki je pravzaprav omogočila njihovo uničenje po vsej državi, trikrat je glasoval za ustavno dopolnilo o uravnoteženju proračuna, po katerem bi ustava določala, da mora država vsako leto uravnotežiti proračun, sicer bi morala za tretjino zmanjšati porabo. To je bil dolgoletni radikalni desničarski, republikanski cilj, in če bi bil sprejet, si lahko predstavljate, kako bi vladi zvezal roke v odzivu na trenutno krizo. Biden je tudi podprl zakon o razglasitvi stečaja, ki je močno otežil gospodinjstvu srednjega razreda, ki se je utapljalo v dolgovih, da je razglasilo stečaj. Primerov je še več. Glasoval je za odpravo zakona Glass-Steagall iz časa depresije (v tridesetih letih 20. stoletja, op. a.), ki je ločilo komercialno in naložbeno bančništvo, kar je prispevalo h krizi iz leta 2008. Kot podpredsednik se je redno pogajal z vodjo republikancev v kongresu Mitchom McConnellom o krčenju porabe in vedno je bil pripravljen sprejeti ogromne reze v celo vrsto državnih programov, kot sta Medicare in Medicaid. Zanj je bilo vedno pomembneje krčiti porabo in zmanjšati dolg, kot pa skrbeti za ranljive ljudi.

Ob tem je glasoval v podporo napadu na Irak leta 2003, dolgo časa je tudi nasprotoval enakopravnosti pripadnikov LGBT-skupnosti. Zaradi vsega tega je favorit Demokratske stranke skorajda republikanec.
Seveda. Številni poudarjajo, da je Bidnu uspelo doseči sprejetje zakonov v kongresu, kar je res, a če pogledate, kaj mu je uspelo, so bili to vedno cilji republikancev. Ni pretirano reči, da je bil Biden na napačni strani zgodovine v skoraj vseh vprašanjih. Trumpova izvolitev leta 2016 in posledično medijsko poročanje sta ustvarila okoliščine, v katerih je najverjetnejši demokratski predsedniški kandidat nekdo, ki je nasprotoval vsemu, kar danes demokratski volivci v veliki večini zagovarjajo, bodisi splošno zdravstveno zavarovanje bodisi enakopravnost LGBT-ja in pravico do splava, zaščito socialne varnosti in nasprotovanje napadu na Irak. Položaj je tako zelo nadrealističen.

Dejali ste, da lahko Biden računa na podporo afroameriške skupnosti, ki je sicer zelo heterogena. Eden od razlogov je gotovo, da je bil podpredsednik v času prvega temnopoltega predsednika, vendar ali obstajajo tudi drugi? Kot ste sami poudarili, je Biden pogosto glasoval v nasprotju z interesi Afroameričanov. Zakaj ga potemtakem podpirajo? Gre za nekakšno inercijo na strani volivcev?
Mislim, da je razlogov več. Afroameriški volivci so že dolgo navajeni glasovati za ljudi, za katere vedo, da ne skrbijo za njihove interese, a so morali vedno sprejeti pragmatično odločitev. A tudi v primeru Afroameričanov je podpora Bidnu generacijsko razdeljena. Med mlajšimi Afroameričani sicer ima nekoliko višjo podporo kot med mlajšimi ljudmi nasploh, a še vedno ga med temnopoltimi volivci podpirajo predvsem starejši, tudi zaradi poročanja medijev, kot sta MSNBC in CNN, ki so bili do zdaj naklonjeni Bidnu.

Znano je, da je Biden večkrat lagal ali v najboljšem primeru napačno opisal svojo vpletenost v gibanje za državljanske pravice temnopoltih Američanov ter boj proti apartheidu v Južni Afriki. Kako to, da mu Afroameričani tega bolj ne zamerijo? Zaradi premalo poročanja v osrednjih medijih?
Tega mediji niso povsem zanemarili, a poročanje o tem ni niti približno tako obsežno kot poročanje o Trumpovih lažeh. Biden si je izmislil, da je bil aretiran, ko je hotel obiskati Nelsona Mandelo, kar bi ob drugih priložnostih novinarji poudarili na televizijskih soočenjih. Govoril sem z volivci in številni nimajo pojma, da Biden laže o svoji vlogi v gibanju za državljanske pravice. Dejal je tudi, da je bil profesor na univerzi v Pensilvaniji, kar ni res. Biden laže ves čas, a njegove laži niso deležne tolikšne pozornosti kot Trumpove.

Biden se spopada z dvema težavama, ki sta povezani neposredno z njim in bi lahko imeli oziroma bi morali imeti nekakšne posledice. Vedno več je govora o slabšanju njegovih kognitivnih sposobnosti, kar je sicer občutljiva tema, a to slabšanje je očitno v praktično vsakem njegovem pojavljanju v javnosti. Druga stvar pa je obtožba spolnega napada. Kako ti vprašanji obravnavajo mediji in njegovi podporniki?
Mediji se s tem sploh ne ukvarjajo. Ko so že poročali o Bidnovih težavah v zadnjem letu, so jih skušali odpraviti, kot da gre za jecljanje iz otroštva. To sicer lahko pojasni njegovo zapletanje besed v intervjujih, ne more pa pojasniti, zakaj se ne more spomniti uvodnega stavka Deklaracije o neodvisnosti, zakaj ima težave z Obamovim imenom, zakaj Thereso May kliče Margaret Thatcher, zakaj je dejal, da se je o podnebnem sporazumu pogajal z Dengom Šjaopingom, ki je mrtev že več kot 20 let. O tem se sploh ne govori. Njegovi intervjuji, ki sem jih gledal v zadnjem tednu, kažejo, da se njegovo stanje še poslabšuje. Tudi, ko pred kamero govori, bere, se izgublja. To je bizarno gledati. In obstaja velika razlika med tem, kako se o tem poroča na spletu, še posebej na desničarskih portalih, in v preostanku medijev. Mediji pa ignorirajo tudi obtožbo spolnega napada. Ko je bil v preteklih letih vpliven moški obtožen neprimernega spolnega vedenja, mediji sicer niso poročali, da so obtožbe resnične, a so o njih poročali. Zdaj se niti to ni zgodilo. Veliko ljudi verjetno sploh ne ve, da je Biden česa obtožen. Več žensk ga je že prej obtožilo neprimernega ravnanja, da se jih neprimerno dotaknil in da jim je bilo zaradi tega neprijetno, tokrat pa je drugače. Tara Reade, ki ga obtožuje in je zanj delala, pravi, da jo je pritisnil ob zid, jo otipaval in s prsti penetriral vanjo, kar da je storil popolnoma nepričakovano. Ta obtožba je tako veliko hujša kot prejšnje. Ko je Christine Blasey Ford leta 2018 obtožila Bretta Kavanaugha (ki ga je takrat Trump predlagal za vrhovnega sodnika, op. a.), so mediji o tem takrat veliko poročali, medtem ko zdaj ne, čeprav gre za podobne, še hujše obtožbe. Na eni strani mediji torej to zgodbo popolnoma ignorirajo, na drugi pa je, recimo, Jezebel, liberalni feministični portal, namesto da bi poročal o dejanski obtožbi, kot je to počel v prejšnjih letih, poročal, kako so jo mediji slabo obravnavali. Ne moreš se izogniti občutku, da se mediji, ker je Biden demokratski kandidat in ker se hočejo znebiti Trumpa, pretvarjajo, da omenjene obtožbe sploh ni bilo. Kar je smešno, saj izbira demokratskega kandidata še ni končana, še vedno je na voljo primeren kandidat, ki ni nikogar spolno napadel (spomnimo, intervju je bil posnet, preden je Sanders odstopil od kandidature, op. a.).

Omenil bi še, da je po letu 2017 v okviru gibanja "Jaz tudi" nastala organizacija Time’s up, ki ima svoj sklad za pravno pomoč ženskam, ki so vložile obtožbe o spolnem nadlegovanju zoper vplivne moške, a nimajo denarja, da bi bile slišane. Namen organizacije je ne samo finančno podpreti te ženske, ampak tudi spraviti njihove zgodbe v medije. Ko jih je za pomoč zaprosila Tara Reade, pa so ji dejali, da ne morejo sprejeti njenega primera, češ da je Biden predsedniški kandidat, njihova vpletenost pa da bi lahko ogrozila njihov status neprofitne organizacije. Izkazalo se je, da njihove stike z javnostjo vodi podjetje SKDKnickerbocker, ki jo vodi Anita Dunn, svetovalka v Bidnovem taboru.

V naslovu svoje knjige ste Bidna označili za "včerajšnjega človeka", zato bi vas rad vprašal, kaj bi to, da bi tak človek postal predsedniški kandidat ali celo predsednik, povedalo o današnjem trenutku oziroma trenutnem stanju ameriške družbe.
V tem trenutku bi ne samo v ZDA, ampak po vsem svetu, potrebovali diametralno nasproten pristop do politike, kakršnega je zadnjih 40 let zagovarjal Biden. Kar potrebujemo, so dramatični, drzni državni posegi, ne samo za zmanjšanje moči zasebnih korporacij, ampak tudi za vlaganje v prehod stran od fosilnih goriv in vseh preostalih kriz, povezanih s podnebnimi spremembami, kot je odlaganje plastike v oceanih, uničevanje svetovnih ekosistemov. V ZDA bi moral končati sramoto, ki jo predstavljata smrt in bankrot toliko ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, številni ljudje si celo z zavarovanjem ne morejo zagotoviti ustreznega zdravljenja. Vse to zahteva popoln preobrat ekonomskih vladnih politik iz zadnjih 40 let. Zadnja štiri leta pa so proizvod ljudi, kot je Biden, ki govorijo, da se razvoj doseže s krčenjem države, nižanjem davkom, da lahko bogati dodatno bogatijo, države pa imajo manj denarja za delo v korist javnosti. Razlog za tako slabo stanje v ZDA v trenutni zdravstveni krizi so tudi desetletja pomanjkanja vlaganja v javni zdravstveni sistem in visoka stopnja revščine in neenakosti, zaradi česar pandemija zdaj tako močno prizadeva revnejše skupnosti. Podoben razvoj vidim, recimo, v Braziliji, kjer kriza še ni udarila tako močno, a bo. Skratka, zdaj potrebujemo ravno nasprotno kot zadnjih 40 let.

Številni kritiki krivijo Obamo za Trumpov uspeh, češ da so Obamove ekonomske in militaristične politike tlakovale pot za skrajno desničarskega populističnega voditelja. Če je bil torej Trump rezultat Obamovega predsednikovanja, kot pravijo ti kritiki, kaj bi sledilo Bidnovemu?
To je zdaj povsem nejasno. Mislim, da bi Biden kot predsednik počel to, kar skuša vedno početi. Z republikanci bi krčil sredstva za ključne socialne programe, kar je dolgoletni cilj ameriške desnice, in Biden je bil glede tega vedno na njeni strani, tudi ko je bil Obamov podpredsednik. Če bi Biden res zmanjšal sredstva za socialno podporo, bi prišlo do ogromnega upora med demokratskimi in tudi drugimi volivci. To krčenje bi odprlo pot za novega skrajno desnega voditelja, podobnega Trumpu, morda pa še nevarnejšega, ki bi združeval Trumpove ksenofobne in rasistične politike, obenem pa bi ljudem obljubljal socialno zaščito. Lahko si predstavljate množičen prebeg volivcev iz delavskega in srednjega razreda k takšnemu kandidatu zaradi tega. Če bi šlo za sposobnejšega in ideološko bolj predanega politika, bi bilo to zelo nevarno, lahko bi se odprla pot za resnično strašljivega in nasilnega voditelja. To je ena možnost.

Obstaja tudi druga, recimo, da bi v prihodnosti nastal prostor za nekakšnega radikalnejšega Sandersa?
Mogoče je. A boj proti ameriški desnici ne more biti dobljen, dokler ne bo dobljen boj proti Demokratski stranki. Zdaj vidimo, da je največja ovira za spremembo sama Demokratska stranka, ki je v bistvu prevzela milejšo različico republikanskega pristopa do politike. Zdaj nasprotuje številnim stvarem, ki jih je včasih podpirala. Splošno zdravstveno zavarovanje je bilo dolgo časa strankin cilj, zdaj pa so do tega zelo sovražno nastrojeni. Zato mislim, da mora biti najprej dobljen ta boj. Problem je v tem, da je stranka kot institucija razcepljena. Na eni strani uživa podporo volivcev, ki sicer zagovarjajo precej bolj levo platformo, a kdo ji daje denar? In kje dobijo člani stranke dobro plačane službe, ko zapustijo kongres? V zasebnih podjetjih, kot so zdravstvene zavarovalnice, podjetja, ki poslujejo s fosilnimi gorivi itd. Upalo se je, da bi v primeru Sandersove zmage levica prevzela Demokratsko stranko, a izkazalo se je, da bo ta boj potekal precej dlje kot ena sama predsedniška kandidatura ali celo dve. Generacijsko gledano, so starejši volivci tisti, ki zavirajo spremembe, ki se morajo zgoditi, mlajši volivci pa so glede teh vprašanj veliko radikalnejši in s tem, ko bodo postajali vse večji del volilnega telesa, bo prišlo do premika. A kdaj bo to, ne morem reči.