Sorodna novica "Južni Korejci so trdo garali, da bi zajezili širjenje. In še vedno garajo"

Z njim smo se pogovarjali konec marca, ko je primerjal svojo izkušnjo epidemije v Seulu in Sloveniji. Po treh mesecih pa se je v začetku tedna vrnil v Seul, a žene še ni videl, saj je moral takoj po vrnitvi na testiranje in potem v obvezno dvotedensko karanteno. Sama vrnitev, prek Zagreba in Frankfurta, je bila pustolovščina, predvsem pa je na lastni koži občutil, kako je pandemija spremenila potovanje.

"Konec aprila mi je prijatelj iz Koreje sporočil, da je zasledil, da so ponovno odprli povezavo z Dunajem. Takrat sem začel bolj podrobno spremljati vsa letališča v soseščini," začne pripoved o vrnitvi, ki je bila zelo drugačna od vseh prejšnjih.

Meje s sosednjimi državami so bile konec aprila zaprte, letališča pri nas so bila zaprta, enako je bilo v številnih drugih evropskih državah. Ni mu ostalo nič drugega, kot da je vsakih nekaj dni preverjal, katere letalske družbe letijo in kam.

Sam nakup karte je bil enak kot pred pandemijo, kot pravi, pa se ga je polastilo veliko nelagodje, saj so se razmere spreminjale iz dneva v dan. "Vozovnico za let Zagreb-Frankfurt-Seul sem kupil le slabih pet dni pred potovanjem, ker do zadnjega nisem vedel, kakšna bo najboljša možna pot. Upal sem, da bo že obstajala kakšna možnost prek Brnika, a na koncu sem se le odločil tvegati in oditi čez mejni prehod."

Prehod meje ni bil ovira, saj se je vračal na stalno bivališče

Ker ima stalno bivališče v Seulu in se je torej vračal domov, meje zanj niso bile zaprte, težava je bilo pomanjkanje varnih in pravočasnih letalskih povezav. "Glede vseh ukrepov in omejitev sem se pozanimal pri slovenskih veleposlaništvih v tujini, predvsem na Dunaju in Zagrebu, ker sta bili v tistem času to najboljši opciji za pot. Prav tako sem se obrnil na avstrijsko in hrvaško veleposlaništvo v Ljubljani, kjer sem preveril, kakšne dokumente bi potreboval za prehod meje (osebno izkaznico s stalnim bivališčem in veljavno letalsko vozovnico). Malo me je sicer skrbelo, ker bi bilo idealno poklicati še na hrvaško upravo za mejne prehode, a sem si pustil dovolj rezervnega časa, da bi to lahko uredil tudi na samem mejnem prehodu. Tudi nujno telefonsko številko slovenskega veleposlaništva v Zagrebu sem si pripravil, če bi potreboval pomoč. Na koncu se je vse izšlo brez težav in sem dejansko imel tri ure in pol za branje knjige na letališču v Zagrebu. Sreča," se spominja prve faze potovanja, od Tolmina do Zagreba.

Skoraj tri mesece po tem, ko je pristal na letališču v Benetkah, je sledila vrnitev v južnokorejsko prestolnico in s tem tudi samodejno podaljšanje vizuma. Če se namreč ne bi pravočasno vrnil, bi mu vizum potekel, to pa bi prineslo kup novih težav.

Srhljivo prazno letališče v Zagrebu

"Pot naj bi trajala 36 ur. Bil sem zelo živčen, če mi bo uspelo. V petek sem bral novice o dolgih vrstah na slovensko-hrvaški meji, potem ko so delno sprostili omejitev za vstop na Hrvaško, v soboto sem ves dan preverjal, ali so vse informacije, ki jih imam, točne. Z mamo sva se pogovarjala dolgo v noč. Kdo ve, kdaj jo bom lahko spet videl, če pride do novega vala ali se razmere kakor koli zaostrijo?" razloži svoje dvome od odhodu. V nedeljo zgodaj zjutraj ga je prijatelj odpeljal na mejo s Hrvaško, kjer je potem vzel taksi, ki ga je odpeljal na letališče v Zagrebu. "Bil je neverjeten prizor. Letališče je bilo prazno. Električna vrata so se odprla in zajela me je tišina. Sploh nisem vedel, kam naj grem, potem sem pa le zagledal dve osebi na informacijah. Tisti dan so bili predvideni trije leti. Ker sem prišel prezgodaj, sem se odpravil na kavo. V oddaljenem kotu terase je bil le še en potnik, ki je strmel v svoj časopis. Sicer pa nikjer nikogar. Slišal si le petje ptic, ki pa je v tistem trenutku prej kot blagodejno zvenelo prav zlovešče," se spominja.

Povsod na pultih dezinfekcijska sredstva. Varnostni pregled so premaknili v manjši hodnik, kjer ga je pričakal spet nov dezinfekcijski postopek. Sledil je pregled dokumentov in spet dezinfekcija, na sedežih v čakalnici so nalepljene oznake, kje se ne sme sedeti. "Pri nas so maske v zaprtih prostorih obvezne, kar pa v Zagrebu ni veljalo. Približno polovica ljudi si je odstranila maske, da so lažje klepetali. Na letih Croatia Airlines je sicer maska obvezna, vsi smo jo morali imeti. Let je bil res drugačen: A319 s po tremi sedeži na vsaki strani, vmesni sedež je bil povsod prost. Zasedenih je bila polovica sedežev, mogoče še manj, ob vstopu na letalo smo dobili dezinfekcijske robčke," se spominja leta.

V Frankfurtu brez mask in razkužil

Čez eno uro so pristali na frankfurtskem letališču. Na veznih hodnikih je bila smrtna tišina, povsod oznake o nujni razdalji 1,5 metra, po zvočnikih enaki opomini. "Presenetilo me je pa, da ni bilo nikjer nobenih mask. Ko smo se premikali skozi dolge trakte letališča, so si številni odstranili maske, tudi številni člani letališkega osebja so bili brez nje. Še večje presenečenje je bilo, da ni bilo nikjer nobenih dezinfekcijskih sredstev, niti pred vhodi v trgovine," pojasnjuje veliko presenečenje in dodaja, da je po njegovem mnenju to eden izmed vzrokov, zakaj imajo v Nemčiji tako veliko število okuženih.

Na letalu za Seul je bila večina potnikov Južnih Korejcev, ki so skoraj vsi nosili maske. "Evropske potnike sem pozval, naj si nadenejo maske, kar so storili brez besede. Zasedena je bila mogoče petina sedežev. Večina nas je imela zase celo vrsto, kar je olajšalo spanje, a vseeno je bilo v zraku čutiti veliko nelagodje." Kar precej časa mu je vzelo izpolnjevanje vseh mogočih dokumentov. "Vsaj petim različnim ustanovam v Koreji sem napisal svoje ime, naslov in telefonsko številko, da bi me lahko ob vrnitvi izsledili," pojasni novo realnost, s katero se bomo morali soočiti pri potovanjih.

Obrazec za obrazcem, z letališča takoj na testiranje

Prihod na letališče Incheon je bil zelo drugačen kot v Frankfurtu. "Več ljudi in več obvestil v različnih jezikih, kaj je treba storiti. Kje stati, kam naprej. Izmerili so mi telesno temperaturo, potem sem moral v vrsto za potnike s tujim potnim listom. Spet novi obrazci z navedbo informacij, kjer bom med obvezno karanteno. Potem pregled potnih listov in po prtljago ter znova do pulta za informacije za potnike," razloži postopek na letališču. Vrst je bilo veliko, v eni tisti, ki gredo v Seul, v drugi tisti, ki gredo drugam. Spet druga vrsta za tiste, ki gredo v Seul s taksijem, in druga za tiste, ki gredo v prestolnico z avtobusom. In tako naprej. "Povedali so mi, da me bo taksist najprej odpeljal na lokalno točko na testiranje, potem pa na naslov, ki sem ga navedel kot kraj, kjer bom v karanteni. Na točki za testiranje sem dobil spet nov sveženj papirjev. Še preden sem jih dobro prebral, so me poklicali, vstopil sem v testirnico, kjer so se potem odprla vrata, vstopili so trije zaposleni v popolni zaščitni opremi. Ženska mi je v brezhibni angleščini pojasnila postopek, odvzem je bil neprijeten, a ni boleč. Izvide naj bi dobil najpozneje v dveh dneh prek SMS-a."

Ko je bilo testiranja konec, ga je taksi odpeljal do doma, žena mu je pustila novo kodo, da je lahko vstopil v stanovanje, sama je za dva tedna odšla k svoji družini. "Zdaj sem že sedmi dan v domači karanteni. Ker imava z ženo tukaj stanovanje, sva tako uredila, da ona biva pri svoji mami, jaz pa sam doma. Stiki so do konca karantene zelo odsvetovani, tako da se v živo še nisva srečala, le po videu se pogovarjava, kot že zadnje mesece. Pustila mi je zaloge hrane in razkužil, jaz pa do nadaljnjega nimam izhoda iz stanovanja," pojasni novo realnost.

Klic ženi, ker se njegov telefon in s tem aplikacija ni premikal

Naloženo ima aplikacijo, prek katere mora dvakrat dnevno sporočiti svoje simptome ali njihovo odsotnost in telesno temperaturo. "S to aplikacijo je malo hecno, ker sledi moji lokaciji in gibanju – jaz pa doma večinoma ne uporabljam telefona, tako da ta pač leži na mizi. Tako je moja žena že dvakrat dobila zaskrbljen klic od uslužbenke, ki spremlja moj primer, ali sem šel kam ven brez telefona. No, obakrat sem spal, ker je trenutno sedem ur razlike med Slovenijo in Korejo in je malo težko veliko premikati telefon med spancem. Sicer, če bi res odšel ven, bi me kaj hitro našli na videoposnetkih iz dvigala oziroma vhoda v blok. Potem bi dobil pa sledilno zapestnico in verjetno kakšen opomin. Če bi pa še ponovil zadevo, bi verjetno prejel kazen in izgon iz države," razloži nepopustljivost oblasti pri nadzoru.

Rečeno mu je bilo, da bo izvide testa prejel v dveh dneh, kar je pripeljalo do malce hecnega zapleta. "Ob začetku karantene sem namreč prejel cel kup sporočil in sem izvid, ki je dejansko prišel že po slabem dnevu, gladko spregledal. Tako sem se nekaj dni spraševal, kje je ta izvid, dokler nisem pogledal starejših sporočil. Bil je negativen, na srečo." Prejel je tudi "karantenski paket" od lokalne uprave, v katerem so dodatne maske, nekaj hrane, termometer in posebne vreče za smeti.

Zdaj si polni dneve s privajanjem na zemljepisno dolžino in preizkuša aplikacije za telovadbo doma ter odšteva dneve do srečanja z ženo. "Pogrešam svež zrak in slovensko naravo. Ni prijetno biti zaprt v stanovanju, ampak bom že potrpel," sklene svojo pripoved.

V 52-milijonski Južni Koreji so doslej potrdili nekaj več kot 11.100 primerov okužb z novim koronavirusom, umrlo je 264 ljudi. V okviru sproščanj ukrepov so ta teden med drugim začeli postopno odpiranje šol, pri čemer veljajo ukrepi socialnega distanciranja in večje higiene, ob vstopu v šole pa dijakom merijo telesno temperaturo.