Na drugem programu Televizije Slovenija ste lahko ujeli polurni dokumentarec Korak bliže, del mednarodne koprodukcijske serije Novi sosedje. Različni evropski narodi se v njih lotevajo vprašanj multikulturnosti, integracije in sprejemanja drugačnosti med "novimi" in "starimi" sosedi. Gre za serijo zgodb o ljudeh, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove in si zdaj poskušajo urediti življenje v novem okolju.

Slovensko epizodo je režiral Jernej Kastelec, scenarij zanjo pa je napisala Maja Pavlin. V ospredje sta postavila šestčlansko družino Kalil, ki je bila pred osmimi leti prisiljena zapustiti domači kraj na severu Sirije. Pred vojno sta imela Romat in Ismail lepo življenje; on je bil krojač, ona pa vzgojiteljica. Ko je izbruhnilo nasilje, sta morala zapustiti vse: svojo hišo, razširjeno družino, prijatelje ... Begunska pot ju je vodila prek Iraka, Turčije in Grčije, kjer sta v šotoru životarila še leto in pol. V vsem tem obdobju kalvarije sta se jima rodila še dva otroka. Njihova pot se je zaključila v Sloveniji, kjer se počasi utirjajo v mirno življenje.

Zakonca Kalil se učita slovenskega jezika, ki ga njuni otroci govorijo že tekoče. A slovenska okolica je po naravi zadržana: sirska družina nima nobenih stikov z okoliškimi prebivalci; zdi se, da nobena stran ne čuti pretirane potrebe po novih znanstvih. Korak bliže je tako tudi zgodba Slovenke Zinke, ki bo pokukala čez domačo ograjo in navezala stik s prijazno Sirko Romat, ki jo sama sicer prekrsti v "Romano" ...

O filmu, ki funkcionira kot nekakšen mikrokozmos slovenske družbe, njenih predsodkov in tudi plašnega odpiranja navzven, smo se pogovarjali s scenaristko Majo Pavlin in režiserjem Jernejem Kastelcem. Več pa v spodnjem intervjuju.

Vaš film je del serije Novi sosedje, ki je nastala v koprodukciji devetih evropskih televizijskih hiš. Vsi deli nizajo zgodbe posameznikov, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove in drugje začeti znova. Je delo v okviru tako velikega projekta na kakšen način omejujoče? V kolikšni meri ste imeli pri načinu podajanja zgodbe proste roke?

Maja Pavlin: Nosilci projekta (EBU) imajo seveda svoja pričakovanja, kar je razumljivo, a ob usmerjenosti izključno v zgodbe beguncev se mi je zdela precej obremenjujoča oz. nepotrebna zahteva po dramatičnosti, po konfliktu za vsako ceno med tujim protagonistom in domačim antagonistom. Seveda zapleti v zgodbi vlečejo zanimanje gledalcev, a se mi zdi, da konflikti na prvo žogo pozornost odtegujejo od bistva serije: razumevanje in sprejemanje vseprisotne drugačnosti med nami. Zgodbe družin ali posameznikov, ki so zaradi vojne morali zapustiti varno zavetje svojih domov ter se podati v neznano, so tako zelo boleče in po sebi dramatične, da izpostavljanje konfliktov zaradi kulturnih razlik med lokalnim prebivalstvom in prišleki zbanalizira bistvo.

Jernej Kastelec: V mednarodnih dokumentarnih koprodukcijah pod okriljem EBU (Evrovizije) sodelujem že vrsto let. Za filmskega ustvarjalca je izrednega pomena, da v vseh fazah ustvarjanja filma dobiva dragocene povratne informacije o svojem delu. Če se to dogaja v mednarodni zasedbi, kjer med nami pogosto pridejo na dan tudi kulturne in družbene razlike, je to toliko boljše, saj na takšen način preizkušamo potencial univerzalne govorice posameznih filmskih zgodb in njihove upodobitve. Delo v okviru mednarodnih koprodukcij zato dojemam kot obogatitev lastnega ustvarjalnega procesa in se mi ne zdi omejujoče. Seveda pa je treba prisluhniti utemeljenim pripombam kolegov in koordinatorjev serije, ki imajo pred očmi celoto, ne zgolj tvoj film. Z leti sem se naučil pozitivno sprejemati konstruktivno kritiko ter iz pripomb kolegov izluščiti takšne, ki mojo vizijo filma lahko obogatijo, in tiste, ki bi morda mojo vizijo popačile. To se mi zdi pomembno, saj drugače v poplavi različnih, pogosto celo nasprotujočih si odzivov, kaj hitro izgubiš kompas.

Kako ste izvedeli za zgodbo Romat in Ismaila Kalila? Ju je bilo težko prepričati v sodelovanje? Ste se namenoma osredotočili na eno samo od treh sirskih družin, ki živijo v skupni hiši?

MP: K družini Khalil so me usmerili na Slovenski filantropiji. Na moje veliko presenečenje je bila družina takoj za – odprti, prijetni, komunikativni in predvsem neverjetno pozitivni. Veliko trši oreh je bilo iskanje domačinov, ki bi bili pripravljeni sodelovati in se izpostaviti na občutljivem področju zakoreninjenih predsodkov in njihovega preseganja.

Kakšne zadržke so imeli slovenski sosedje pred obelodanjanjem svojega stališča o tujcih pred kamero?

MP: Nič konkretnega - bi rekla, da predvsem nelagodje pred javnim izpostavljanjem.

JK: Dejansko smo začeli s snemanjem begunske družine, ne da bi imeli protagonista na strani domačinov. Maja je potem potrpežljivo hodila od hiše do hiše v neposredni okolici njihovega novega doma in poizvedovala med sosedi. Vsi so vedeli, da imajo med seboj nove sosede, ki so prišli od daleč, nihče pa z njimi ni navezal nikakršnega stika, čeprav so bili tam že več mesecev.

Glavni problem s strani domačinov, delno pa tudi s strani sirske družine, ki jim je bilo navezovanje stikov oteženo zaradi jezikovnih preprek, je bila prav ta distanca. Takrat nama je postalo jasno, da bo najina filmska zgodba skušala pripovedovati prav o tem, kako težko je včasih narediti prvi korak, prestopiti mejo svojega lastnega udobja in varnosti in se približati drugemu, mu izkazati gostoljubje. K sreči se je potem našla čudovita soseda Zinka, prepričan sem, da nam jo je nekdo od zgoraj postavil na pot, in zgodil se je "Korak bliže".

Na prvi pogled gre za opazovalni dokumentarec, ki poteka brez intervencij in razlag s strani ustvarjalcev. Kljub temu je bilo najbrž snemanje filma povod, da se Zinka naposled odloči stopiti čez "cesto, ki nas ločuje" in spoznati sosede.

MP: Vesela sem, da sva se z Jernejem takoj ujela v želji po tankočutni zgodbi, brez enoznačnega polariziranja – življenje pač ni črno-belo. Želela sem zgodbo, ki bi gledalca pritegnila k posluhu in razmišljanju o kompleksnosti človeških čustev, o ozadjih, ki vplivajo na medsebojne odnose tako z ene kot z druge strani in predvsem k zavedanju vsečloveške potrebe po sprejetosti, varnosti in ljubezni oz. prijateljstvu.

Po nekaj neuspelih poskusih s sosedi se nam je odprla zgodba s sosedo Zinko. Ne le odprla, njena osebna izkušnja je nadgradila osnovno idejo. Zaradi očetovega izključujočega odnosa do Neslovencev se je kot dekle morala raziti s fantom, ki je bil po narodnosti Hrvat. Vsak si je ustvaril svojo družino, a ju je po 40 letih usoda spet združila … Zinkin odnos do sirske družine je rezultat prepričanja, da bi bila oče in njen Ivo danes najboljša prijatelja, če bi se le imela priložnost spoznati. Tudi zato je Zinka odprto sprejela izziv spoznavanja novih sosedov.

JK: Med opazovanjem in interveniranjem je pri ustvarjanju dokumentarcev ves čas tanka meja. Razlagi ustvarjalcev se ni težko odreči, težje je ustvarjati film brez večjih intervencij. Čeprav serija Novi sosedje teži k žanru opazovalnega dokumentarca, pa produkcijski pogoji temeljite potopitve v omenjeni žanr ne omogočajo. Za takšen tip filma bi potrebovali precej več časa za snemanje, format filma pa bi moral biti verjetno daljši.

Glede Zinkine odločitve, da stopi čez cesto in spozna sosede: ta želja je bila v njej že prej močno prisotna in je nismo "umetno" ustvarili za potrebe filma. To se mi zdi bistveno. Seveda pa je snemanje filma spodbudilo, da je Zinka to željo oz. namero udejanjila v času snemanja, pred filmsko kamero; to smo načrtovali. Poglavitno se mi zdi, da je bilo srečanje med Zinko in sirsko družino, ki se odvije v filmu, res njihovo prvo srečanje. V tem smislu ima ta prizor tudi dokumentarno in čustveno vrednost, tega se ne da zaigrati ali "ponoviti".

V filmu slovenska skupnost do tujcev ni odkrito sovražna, ima pa zelo očitno do njih določene zadržke in predsodke. Z radovednostjo špekulirajo o "njihovi" hrani in praznikih ter sklenejo, da "verjetno ne potrebujejo novih znancev, ker se poznajo že med seboj". Zinka po uvodnem prebijanju ledu sklene, da bo novo prijateljico klicala Romana in ne Romat. Kako ste sami dojemali odnos Slovencev v filmu? Se vam je zdela njihova zadržanost na neki način razumljiva ali pa leta 2020 ni več pravih izgovorov za takšno ozkoglednost?

MP: Poleg pregovorne zadržanosti Slovencev se je treba zavedati tudi, da se ljudje kljub intelektu največ naučimo iz izkušenj. Te pa lahko zamajejo osebna prepričanja – četudi lažna in nepreverjena – ki nam vlivajo občutek varnosti v našem malem, znanem okolišu. Predsodki so največkrat rezultat nezavedno zakoreninjenih strahov pred neznanim in drugačnim. Da nam ne bi bilo treba stopati iz območja ugodja, se nepotrebnih izkustev raje ognemo – izpostavljanje situacijam, v katerih smo primorani ozavestiti svoje strahove ali jih celo spoznati za zmotne, ni zaželeno.

JK: Težko je soditi na splošno. Slovenci smo po eni strani že kar pregovorno zadržani, a hkrati znamo biti tudi izjemno gostoljubni. Mogoče je naša karakterna zadržanost ravno v tem, da smo bolj nerodni pri vzpostavljanju prvega stika, prvega koraka. Žal se lahko pri tem tudi ustavi in leta in leta s sosedi živimo na popolni distanci. Kadar pa zmoremo prebiti led, pogosto postanemo zelo gostoljubni in odprti. Žal se znamo s sosedi tudi na smrt skregati, skoraj vsaka ulica (ali nadstropje v večstanovanjski hiši) ima nekoga, ki je v tej obrti še posebej izurjen ...

Druga težava je po mojem ta, da tujcev niti nismo vajeni. Prišleki iz nekoliko bolj oddaljenih kultur zato v nekem mikrokozmosu tipične slovenske soseske še toliko bolj "štrlijo ven" in se je gotovo tudi njim težje vključiti.

V filmu slišimo tudi priljubljeno frazo, da bi se morali prišleki "prilagoditi našemu načinu življenja". Kako Kalilovi doživljajo ta pritisk k asimilaciji?

MP: Nisem dobila občutka, da se družina ne bi bila pripravljena prilagajati okolici. V resnici kakšno strašno prilagajanje tudi ni potrebno, saj se razen v družabnosti in brezmejni potrpežljivosti do razposajenih otrok ne razlikujejo od povprečne evropejske družine. Oba starša sta se pridno učila slovenščine: Romat se spominja, kako velika travma je bila zanjo situacija, ko na urgenci ni razumela niti besedice o sinovem zdravstvenem stanju. Romat uživa v novih poznanstvih, je odlična kuharica tradicionalne sirske hrane, a z radovednostjo in veseljem preizkuša našo slovensko hrano … Skratka, njihove želje in potrebe so zelo podobne našim.

JK: Zanimivo, da izjavo, ki jo je izrekel eden od sosedov, dojemamo zelo različno. Spomnim se, da jo je kolegica iz belgijske televizije ob ogledu filma dojela kot nesprejemljivo, rasistično izjavo, ki bi jo po njenem mnenju morali izpustiti iz filma. Sam omenjene izjave nisem dojel na tako negativen način, ampak bolj v smislu želje, da bi prišleki v novem okolju spoštovali način življenja domačinov.

Seveda pa mora držati tudi obratno, da domačini spoštujejo drugačen način življenja prišlekov. Če omenjeni odnos oboji vzamejo resno, jih lahko privede do večjega medsebojnega poznavanja in razumevanja ter izogibanja konfliktom. Tovrstna vprašanja se od zadnje begunske krize naprej v naših javnih debatah reducira na zelo poenostavljene in enostranske poglede, z namenom utrjevanja neke ideološke oz. politične pozicije. V realnosti je vprašanje uspešnega vključevanja beguncev, migrantov, tujcev … v novo okolje zahtevno vprašanje, ki po mojem ne nudi enoznačnih rešitev, zahteva pa precej truda z obeh strani.

Če se nekoliko provokativno vrnem k izjavi soseda iz vašega vprašanja: po mojem je za resnično spoštovanje med "domačini" in "tujci" potrebna tudi zdrava mera ljubezni do lastne kulture. Če pa le ta postane ovira za spoštovanje in odprtost do drugega, pa je seveda problematična.

V najbolj ganljivem prizoru filma Romat in Ismail v kamero kažeta posnetke konfliktov iz domače Sirije, ki jih iščeta na spletu. Očitno je, da ju skrbi za njune sorodnike in ju boli, kar se dogaja v domovini. Dobila sem občutek, da se o tem nimata zares s kom pogovarjati. Nove okolice stiska, iz katere sta bila prisiljena pobegniti, ne zanima pretirano.

MP: Res je, da smo v skrbi za lastno ugodje kot družba precej neobčutljivi za bolečino drugih. Tudi zato begunci pred tujci ne obujajo radi spominov na vojno. Pretežko je. Že ubesediti, kaj šele deliti z nekom, ki ne more in nikoli ne bo razumel. Romat in Ismail bi rada obrnila list in šla naprej. Še pred otroki nerada govorita o vojni v Siriji, upajoč, da so bili ob begu še premajhni, da bi si zapomnili grozljive prizore ...

Tisti trenutek v filmu je bil težak – snemanje tako občutljive družinske zgodbe zahteva v prvi vrsti human pristop in odgovornost do protagonistov, česar sva se z Jernejem ves čas zavedala. Neskončno sem hvaležna, da naju je družina sprejela medse in nama iskreno zaupala tako veselje kot bolečino. V tistem trenutku sem se vendarle počutila kot mrhovinar, ki kljuva po razmrcvarjeni duši, da nasiti drame željno zahodno družbo, ki ravno v odnosu do migrantov kaže svojo dvoličnost. Na Nizozemskem so denimo ob prizorih vojnega nasilja, ki nam jih Ismail pokaže preko telefona, zahtevali opozorilo pred vznemirjanjem občutljivih gledalcev.

JK: Ne vem, koliko priložnosti sta imela Romat in Ismail, da sta ubesedila in podelila travme zaradi vojne in izkušnje begunstva. Po drugi strani pa mislim, da tudi sami po tolikšnih letih trpljenja ne želijo več neprestano pogrevati teh travm, želijo si predvsem normalizacije življenja. Prizor, kjer kažeta posnetke vojne iz Sirije, se je na snemanju zgodil spontano. Sama sta v nekem trenutku začela kazati posnetke, čutilo se je, da želita to deliti z nami, pritekle so solze. Ob takšnih trenutkih se zaveš, da je človek pred kamero veliko več vreden od tvojega filma, da je njegova zgodba večja od tega, kar snemaš in od tega, kar bo nastalo. Protagonisti našega filma so dom v Siriji zapustili zaradi velike stiske, v strahu za svoje življenje. Lepše bi jim bilo, če bi lahko ostali doma, tam so imeli lepo življenje. Daleč od tega, da bi se na to dolgo pot, ki je trajala kar neverjetnih sedem let, podali s trebuhom za kruhom.

V filmu vidimo tudi prve šolske dni malega Hasana Kalila. Je za otroke integracija veliko lažja kot za njihove starše? Ali pa se na ravni vrstnikov srečujejo z istimi predsodki kot odrasli?

MP: Radi se tolažimo, da so "otroci prilagodljivi". Res je, da se hitreje učijo in v tem pogledu lažje vključijo v novo okolje. A dejstvo je tudi, da so veliko bolj krhki in občutljivi. Mali Hasan ni imel otroštva, ni se igral z vrstniki, rasel je na begu in v grškem begunskem taborišču. V nenehni negotovosti ni razvil socialnih veščin. Mama Romat je zato v skrbeh, kako ga bodo sošolci sprejeli. Otroci so namreč tudi prvinski in neposredni. Izključevanja na podlagi predsodkov sicer ne poznajo, ne razumejo in si ga ne znajo razložiti, odpor pa pokažejo zelo nazorno. A izkušnje starejših dveh otrok v šoli so pozitivne.

JK: Manjši otroci imajo do tujcev manj predsodkov kot odrasli, saj se razlik ne zavedajo na enak način. Znajo pa biti otroci tudi zelo izključujoči in neizprosni. Hasana smo sicer pospremili v šolo prvi teden v septembru, v prvi razred. Se pravi, da se je skupina otrok šele na novo formirala in v tem smislu mu je bilo verjetno nekoliko lažje, čeprav se v filmu vidi, da se mu je bilo težko ločiti od mame.

Zame je najbolj ganljiv prizor v filmu, ko učiteljica sprašuje otroke, zakaj se fantek in punčka na slikici v učbeniku držita za roke. Ostali otroci odgovarjajo, da zato, ker se imata rada, Hasan pa odgovori, da zato, da se ne bi izgubila. V tej ganljivi izjavi se zrcali vsa travma izkušnje begunstva, ki jo je otrok v preteklih letih doživel. Prizor se zaključi tako, da Hasan barva obris svoje roke na papirju in pri tem vsak prst pobarva z drugo barvo. To je zame najmočnejši, čeprav zelo krhek in komaj opazen trenutek v filmu.

Ali Ismail in Romat načrtujeta vrnitev v Sirijo? Bi Slovenijo lahko kdaj sprejela za svoj stalni dom?

MP: Seveda si želijo vrnitve domov – tam imajo babico, dedka, hišo z nasadom oljk in psa, ki ga hčerka zelo pogreša … A Ismail je imel šiviljski obrat s tridesetimi delavci, Romat je bila vzgojiteljica, ki se je ob koncu tedna rada družila s prijateljicami. Tega ni več. Predvsem pa ni varnosti. Romat je presrečna, da se lahko otroci tukaj v miru igrajo. Da gredo lahko v šolo in je ob tem ne skrbi, ali se bodo sploh vrnili domov ...

Film je naslovljen Korak bliže. To aludira na začetek daljše poti, ki jo je treba še opraviti. Kakšni bi morali biti po vašem mnenju naslednji koraki proti pravičnejši, bolj humani družbi?

MP: Predvsem sistemsko usmerjanje družbe v spoštovanje enakih možnosti. Večvrednostni kompleksi elit ubijajo duha tudi znotraj domače družbe. V ponižanih, zaslepljenih in preplašenih množicah se razrašča vodljivo malodušje, ki kima avtoritetam, zavezanim izključno kapitalu. Razloge za svojo bedo pa je seveda lažje iskati v šibkejših in ranljivejših, namesto da bi aktivno stopili skupaj in se uprli dehumanizaciji.

JK: Kar se tiče begunske in migrantske problematike ter multikulturnosti nasploh, se mi zdi, da smo v večini zahodnoevropskih držav na nekakšnem razpotju. Na idejni ravni želimo biti do različnih kultur zelo odprti, v praktičnem vsakdanjem življenju pa je prisotnih veliko predsodkov. Problem poglabljajo tudi getoizirane skupnosti priseljencev v številnih evropskih velemestih, kjer družbeno življenje domačinov in prišlekov pogosto tečeta po dveh vzporednih tirnicah.

Izogibati se moramo dveh skrajnosti. Prva je pretiran nacionalizem, ki v beguncih, migrantih in tujcih vidi grožnjo in povečuje nestrpnost. Druga skrajnost je površna ideološka odprtost do tujcev, ki idealizira multikulturnost in negira zahtevnost sobivanja različnih narodnosti in kultur. Na takšen način lahko produciramo različne paradokse. Eden takšnih je denimo odnos do različnih veroizpovedi. Živimo v prevladujoči ateistični zahodnoevropski realnosti, ki se po eni strani otepa navezav na krščanske korenine, po drugi strani pa, vsaj v prevladujočem političnem in medijskem diskurzu, pogosto favorizira druge veroizpovedi, kot je na primer muslimanska.

Pogosto imam občutek, da predstavnike drugih veroizpovedi sprejemamo s prikritim pričakovanjem, da se bodo slej ko prej tudi oni ateizirali in ponotranjili prevladujoč idejni koncept zahodne miselnosti, ki ji je danes močno versko prepričanje tuje. Če z multikulturnostjo mislimo resno, potem je pravo vprašanje, kako lahko identiteto evropskih držav gradimo na sobivanju prepričanega ateista, kristjana, muslimana ... Po mojem je pot k bolj humani družbi predvsem pot boljšega razumevanja tako razlik kot tudi vsega, kar nas povezuje. Je pot večjega medsebojnega spoštovanja in prizadevanja, da bi se vsakdo lahko čutil sprejetega. Če opazujemo polarizacijo v naši družbi v zadnjih mesecih, se mi zdi, da potrebujemo predvsem več odprtosti za dialog. To je aktivna drža, ki od vsakega posameznika zahteva precej truda.