"Najbolj izrazita ostaja utrujenost, slabša fizična zmogljivost," je opisala Mateja Logar s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana posledice novega koronavirusa pri tistih, ki niso potrebovali bolnišničnega zdravljenja. "Sicer zdravi, tudi športniki, imajo potem še kar kakšen mesec ali dva, ko so se preostali simptomi že umirili, še kar velike težave s to splošno kondicijo. Hitreje se zadihajo, lahko se pojavlja nespečnost." Pri tistih, ki so potrebovali bolnišnično zdravljenje in so starejši, pa so težave še večje. "Ta čas do popolnega okrevanja je pri bolnikih s covidom bistveno daljši kot pri preostalih okužbah dihal, pri večini izzveni po približno treh mesecih," opisuje izkušnje slovenskih zdravnikov Logarjeva.

Posledice blage in težje oblike bolezni

Pri lažjem in težjem poteku bolezni je največja razlika v tem, kolikšen delež ljudi po ozdravitvi še poroča o težavah. "Pri teh, ki so imeli blago obliko bolezni, je takih okoli 30 odstotkov bolnikov. Pri tistih, ki so potrebovali bolnišnično zdravljenje in so imeli srednje težko obliko bolezni, je takih okoli 60 odstotkov. Pri tistih najhuje bolnih, ki so potrebovali zdravljenje v enotah intenzivne terapije, pa je takih med 80 in 90 odstotkov."

Posledice so povezane tako s samo virusno okužbo kot z načinom intenzivnega zdravljenja. Matjaž Jereb, vodja oddelka za intenzivno terapijo na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana, je pojasnil: "Virus neposredno okvari pljuča. To so posledice, povezane s pljučno okvaro zaradi virusne okužbe. Ti bolniki imajo lahko težave z dihanjem, hitreje postanejo zadihani, predvsem pa manj zmorejo različne fizične obremenitve. Ne nazadnje lahko to nekatere omejuje tudi pri vsakodnevnih fizičnih aktivnostih. Na drugi strani pa so lahko posledice povezane z načinom zdravljenja. Te bolnike, ki smo jih zdravili na oddelku za intenzivno terapijo, smo večinoma intubirali, priklopili na naprave za mehansko predihavanje, kar spet lahko dodatno okvari pljuča, pljučno tkivo in pušča posledice."

Čeprav večina teh težav izzveni, so lahko nekatere tudi trajne. "Zelo odvisno je od tega, za kakšnega bolnika gre, mlajši imajo že sicer boljšo prognozo, starejši s številnimi sočasnimi boleznimi imajo slabšo. Posledic je pri starejših več in pri njih tudi pogosto pričakujemo, da posledice ostajajo trajne. Ne nazadnje se pri starejših bolnikih s kroničnimi boleznimi pogosto poslabša njihova kronična bolezen v času akutne bolezni, in to poslabšanje lahko vztraja, lahko je tudi trajno," Jereb strne izkušnje.

Velik upad mišične mase

"Nekateri naši bolniki so imeli kar velik upad mišične mase glede na to, koliko časa so preživeli na ventilatorjih. Pravzaprav pri nekaterih drugih stanjih, denimo sepsi, ki je prav tako, če rečem, metabolno zahtevna bolezen, opažamo manjši upad te mišične mase. Nekako razlagajo, da je izguba tako velika zaradi tega citokinskega viharja, delno pa na račun večje razgradnje mišic zaradi covida," je vzroke za upad mišične mase pojasnila Logarjeva.

"Dejstvo je tudi, da ti bolniki ležijo v postelji po več tednov, zato praviloma pride do mišične oslabelosti, ta mišična nemoč je običajno sicer prehodna, pri nekaterih pa je žal lahko tudi trajna," izkušnje z bolniki, ki so jih zdravili na intenzivni terapiji, opiše Jereb.

Predstojnica Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana Tatjana Lejko Zupanc opozarja, da o dolgoročnih posledicah še ne morejo govoriti. Ob tem dodaja: "Vemo, da težke okužbe, če govorimo o obdobju nekaj mesecev, lahko povzročajo zelo hude posledice. Govorimo o tako imenovani okvari mišic kritično bolnih, ko pravzaprav popolnoma zdravi ljudje po nekaj tednih intenzivne terapije skoraj ohromijo in potrebujejo res dolgo rehabilitacijo, da se spet postavijo na noge in so aktivni. Kar nekaj naših bolnikov je imelo hudo izgubo telesne teže, mišične mase. Imeli so tudi psihološke, kognitivne posledice. Kaj bo to pomenilo dolgoročno, je težko reči, ker je minilo še premalo časa."

Težave s kratkoročnim spominom, glavoboli

Nekateri bolniki imajo po tem, ko so bolezen preboleli, motnje kratkoročnega spomina. "Se pravi, težave s priklicem kakšnih besed, ki jih ne uporabljajo vsakodnevno, ali pa zamenjajo te besede. Kar pogosti so glavoboli. Denimo, ljudje, ki prej niso imeli glavobolov, so imeli v prvih treh mesecih pogosto še vedno glavobole," pojasni Logarjeva in dodaja, da obstajajo tudi hujše nevrološke težave. "Opisujejo nastanek tako imenovanega Guillain-Barréjevega sindroma, pri katerem gre za mišično ohromitev, ki je dokazano povezana s številnimi infekcijskimi boleznimi. Tudi pri bolnikih s covidom so opisani posamezni primeri teh mišičnih ohromitev."

Ker je bolezen še relativno nova in imajo zdravniki podatke o njej šele zadnjega pol leta, negotovost ostaja. Zato Tatjana Lejko Zupanc poudarja, da "ne vemo še, kaj bo z nevrološkimi posledicami. Vemo, da nekatere nalezljive bolezni lahko tudi dolgoročno povzročijo okvaro spomina."

"Skušamo vleči določene povezave z nekaterimi drugimi okužbami. Vemo, da so na primer v letih po pandemiji gripe 1918 imeli pomemben porast nekaterih nevroloških degenerativnih bolezni, konkretno Parkinsonove bolezni," je povedal Matjaž Jereb. Boji se, da bi v povezavi s covidom-19 imeli tovrstne posledice.

Logarjeva je prepričana, da bodo zagotovo ugotovili še kakšne pozne zaplete. "Na primer pri ošpicah se lahko zapleti pojavijo še več kot dve leti po tem, ko je nekdo bolezen že prebolel. "

Dolgoročne posledice na pljučih?

Predvsem pri bolnikih s težjo obliko bolezni, ki so imeli pljučnico covid-19, zdravniki ugotavljajo, da nastajajo vezivne spremembe v pljučih, kar vpliva na pljučno funkcijo. "Ker težke pljučnice zelo rade puščajo posledice v obliki kakšne zatrditve pljučnega tkiva," pove Lejko Zupančeva.

"Ali bodo te posledice trajne ali bodo po določenem času izginile, bo pokazal čas. Ampak pri hudih fibroznih spremembah, pri katerih nastane veliko vezivnega tkiva, bodo zagotovo posledice ostale. To pomeni, da se zmanjša pljučna kapaciteta, spremeni se propustnost za izmenjavo plinov, to pa seveda lahko vpliva na kakovost življenja," dodaja Logarjeva.

Kako zelo se lahko spremeni kakovost življenja, pojasni s primerom: "Če gre za nekoga, ki je zelo aktiven športnik, se lahko zgodi, da bo imel bistveno slabše rezultate. Pri nekom, ki pa je imel že prej omejene sposobnosti, ki je na primer težko hodil po stopnicah, se lahko zgodi, da zdaj tega napora, hoje po stopnicah, ne bo več zmogel."

Psihološke posledice

"Bolniki, ki so v intenzivnih enotah v umetni komi zaradi mehanske ventilacije ali iz drugih razlogov, so že tako nagnjeni k tako imenovanemu deliriju ob zbujanju. Pri bolnikih s covidom-19 pa opisujejo, da je to nekoliko pogosteje, in to povezujejo s tem, da imajo manj stikov s svojci, verjetno pa je povezano tudi s samim časom trajanja umetne kome. Pri bolnikih s covidom vemo, da je zdravljenje v enotah intenzivne terapije relativno dolgo, bistveno daljše, kot je povprečje," vzroke za psihološke posledice opisuje Logarjeva. Hkrati dodaja, da so opazili, da so ti bolniki potrebovali zelo velike odmerke zdravil za vzdrževanje umetne kome. Zato tudi sama koncentracija zdravil, ki ostane v telesu, vpliva na nastanek delirija.

Da je prisotnost svojcev v obdobju, ko se bolniki zbujajo, koristna za bolnika, priznava Matjaž Jereb. A ob tem poudarja, da je treba na tehtnico dati škodo in korist. "Nekako ocenjujemo, da je ta epidemiološki vidik širjenja okužb za družbo zelo pomemben, zato vztrajamo pri tem, da so obiski zelo omejeni ali celo prepovedani. Glede delirija je pa tako, da pri kritično bolnih pogosto prihaja do delirija v obdobju zbujanja, nekako pri vseh bolnikih, to ni vezano samo na bolnike s covidom-19. Opažamo, da pri skoraj polovici bolnikov imamo opraviti s takšno ali drugačno obliko delirija, kar je seveda problem."

Rehabilitacija

Rehabilitacija se začne že v enoti intenzivne terapije, je povedal Jereb. "Mi samo fizioterapijo začnemo že na oddelku za intenzivno zdravljenje, takoj po tistem, ko klinični znaki akutne okužbe izzvenijo, in potem rehabilitacijo nadaljujemo na oddelku, doma oziroma v specializiranih ustanovah. Pri teh najtežjih primerih sama rehabilitacija traja več tednov, pri najtežjih primerih pa tudi več mesecev, preden se ta mišična moč konkretno povrne."

"Potem ko so enkrat popolnoma zbujeni, ko ne potrebujejo več podpore ventilatorja, se najprej začnejo aktivne vaje v postelji, potem posedanje in nato postopno vstajanje. Do tega posedanja in vstajanja še nekako pridemo, potem pa vsi ti prvi koraki zahtevajo kar veliko motiviranosti tako samega bolnika kot osebja. In tukaj gre sorazmerno počasi. Predvsem kadar gre za starejše bolnike napredek merimo bolj v tednih kot v dnevih," je zahtevno okrevanje po bolezni opisala Logarjeva.

Nekateri bolniki so potrebovali še dodatno rehabilitacijo v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu – Soča, nekatere so premestili v negovalno bolnišnico. "Večino mlajših bolnikov pa nam je uspelo toliko rehabilitirati v bolnišnici, da so doma lahko normalno funkcionirali, pri starejših s pridruženimi boleznimi pa je potrebna še dodatna pomoč drugih ustanov," je izjavila Logarjeva.

Nihče ni varen pred okužbo

Čeprav pri večini obolelih bolezen poteka v blažji obliki, Matjaž Jereb opozarja, da bolezni ne gre podcenjevati. "Dnevno se srečujemo s posamezniki, ki podcenjujejo ta problem, ne upoštevajo navodil, navodil za nošenje mask, razkuževanje rok, higiene kašlja, distance in podobno. Seveda to lahko vodi v težave in porast števila okuženih. Več kot bo okuženih, več bo kritično bolnih in ne nazadnje več bo bolnikov z različnimi posledicami in okvarami različnih organov, ki lahko ostanejo trajne. Nihče ni varen pred okužbo, nihče ni varen pred težjim potekom in ne nazadnje pred vsemi temi zapleti. "