Hkrati spremljamo odnos do gileadske patriarhalne sheme tako znotraj družbe kot od zunaj.

Vznik sistema osvetljuje pretresljiva pripoved o razčlovečenju žensk ob političnem udaru, ki jo v svojih spominih zapiše teta Lydia, lik, ki se pozneje uveljavi kot strah in trepet novega sistema. Lydia je bila pred političnim prevratom sodnica, na vidno mesto pa se povzpne tudi v novem sistemu, pri čemer si priseže, da ga bo spodjedla od znotraj. Vzpostavi povezavo z odporniškim gibanjem in zbira pričevanja, ki naposled zrušijo sistem. Lydia sprejme nase tisto, kar bi bilo tudi brez nje neizogibno, in skuša vzpostaviti vsaj minimalen prostor varnosti. Zavestno deluje okrutno, saj se zaveda, da ima okrutnost, ki je ne bi bilo mogoče zaobiti, pod nadzorom. Zaveda se, da bi njene sodelavke Elizabeth, Vidala in Helena vsaka po svoje prav verjetno še zožile prostor svobode in varnosti za mlade ženske, pri tem pa je tudi edina, ki deluje kot dvojna agentka, v želji po uničenju sistema.

Znotrajsistemski odnos do gileadske družbe predstavlja Agnes; dekle, rojeno in vzgajano v Gileadu, ki vsaj sprva nekritično sprejema vse odvode totalitarnega sistema. Na začetku deluje kot utelešenje gileadske ideologije in skozi svoje izkustvo izriše tipsko psihologijo popolnoma ideološko pogojenega subjekta. Tudi pozneje, ko se kot pripravnica za "teto", svojevrstno gileadsko izobraženko, nauči brati, le počasi zavzema kritično držo. Ključni trenutki zanjo so spolni napad uglednega zobozdravnika, soočenje z izkrivljanjem krščanskega nauka v Gileadu, ki svojo oblast utrjuje tudi z naslanjanjem na religijo, in seznanitev z lastnim rodovnikom.

Nosilka zunajsistemske kritične drže je Daisy, dekle, ki jo je, ne da bi to vedela, vzgajal par odpornikov proti Gileadu. Zdi se, da je na prvi pogled morda bliže položaju, ki bi ga do gileadske oblasti trenutno gojila povprečna oseba, toda če na gileadsko družbo pogledamo strukturno, moramo o tem vendarle podvomiti.

Branje Testamentov v trenutnem zaostrenem političnem trenutku, ki legitimira tudi skrajne totalitarne pozicije, je tolikanj tesnobnejše, kajti četudi se sprva zdi, da je gileadska družba skorajda komično pretirana in da gre Margaret Atwood pri pisanju predaleč in je premalo subtilna, roman pa preveč predvidljiv in celo podcenjujoče razlagalen, nas pri branju nenehno lovi senca spoznanja, da v Testamentih ni najti ničesar, česar ženskam ni znano tudi v obstoječi družbi: težnje po retradicionalizaciji in kratenju reprodukcijskih pravic, seksizem na delovnem mestu, nesorazmeren delež opravljenega neplačanega dela, spolno nasilje … obstajajo tudi zdaj, hkrati pa se je nemogoče popolnoma izogniti predstavam o ženskah kot manj razumnih, logiško manj sposobnih, ustvarjenih za negovanje in vzgojo otrok ali soodgovornih za posilstva. Gileadska družba je zgrajena na predpostavkah, ki so nam že znane in v neki meri celo ponotranjene. V trenutku, ko denimo nekatere države tudi v Evropi ukinjajo univerzitetne programe študijev spola, je gileadska družba, četudi res pretirano shematizirana, tesnobno bližnja.

Toda čeprav je tovrstno naklonjeno branje idejne podstati mogoče in legitimno, žal ne moremo mimo tega, da je roman, razen prepoznavanja nekih simptomov, idejno precej plosk; na idejni ravni imamo opraviti predvsem z detekcijo simptomov in manj z lucidno analizo ali globljim raziskovanjem strukture odkritega. Ker poleg detekcije same roman ponuja le malo, se zdi, da se v prvih dveh tretjinah zateka k precejšnjemu ponavljanju in razlagam, ki, kot se zdi, delujejo predvsem kot svojevrstno pretirano seznanjanje z gileadskim sistemom. V tem smislu mnogo bolje deluje zadnja tretjina romana, ki ponuja boljši dogajalni ritem, več intrige in manj pojasnjevanja.

Kljub tem pomanjkljivostim so Testamenti Margaret Atwood delo, ki se zdi aktualnejše, kot bi si bilo mogoče želeti, in ki ga lahko, v končni fazi, beremo tudi v opomin ali v opozorilo.

Iz oddaje S knjižnega trga.