In tak je tudi naslov Kar se nam ne dogaja. To pa ni le občutek in odziv vpletenih v literarnem delu, temveč ob branju zaradi pisateljičinega spretnega pristopa nekaj podobnega doživljamo tudi sami. Delo namreč izpodbija nekatere stereotipne predpostavke in mite o posilstvu – posiljevalec v tem primeru ni neznan zloben moški, temveč prijeten in razgledan znanec.

Anna in Jonas se spoznata ob pogovoru o literaturi. Čeprav si sprva nista zares simpatična, ju razgrete debate povežejo. Tudi okolje zgodbe je namreč nestereotipno glede na obravnavano temo: dogajanje je postavljeno v levičarsko, liberalno-akademsko skupnost v Leipzigu. Poletje je in Anna je pravkar končala študij prevajalstva, Jonas pa piše doktorat o ukrajinski pop literaturi. To je tudi ena od tem, ki ju zbližajo, saj se je Annina družina v Nemčijo priselila iz Ukrajine, ko je bila sama še otrok. Jonas se je nedavno razšel z dolgoletnim dekletom, nobeden od njiju si ne želi zveze, a v pogovorih uživata in se bežno zapleteta. Brezskrbna poletna noč, rojstnodnevna zabava Aninega prijatelja pa ostro zareže v lahkotnost študentskega življenja: ona pravi, da jo je Jonas na zabavi posilil, on, da je šlo za sporazumen spolni odnos. Nedvoumnega odgovora na to, kaj se je zgodilo, bralec ne dobi, odločiti se mora sam. Občutek ob branju, ki ga potrdijo tudi intervjuji s pisateljico, pa je, da se je posilstvo v resnici zgodilo.

Bettina Wilpert zgodbo, like, pripoved in slog gradi premišljeno. Ključni sta predvsem dve pisateljski odločitvi. Jonas ni tipičen negativec, temveč šarmanten mlad izobraženec. Prav v tem je moč romana, saj bralec simpatizira z njim, ko se družba obrne proti njemu in ko izgubi službo. Je res lahko storil kaj takega? se sprašuje. S tem, ko sočustvujemo z njim, pisateljica pokaže, da gre za strukturno vprašanje patriarhalne družbe. Čeprav Anni verjamemo, nehote začnemo razmišljati, ali je bila morda preveč pijana, da bi izrazila svoje nestrinjanje s spolnim odnosom, in da je šlo morda zgolj za nesporazum. Se nam zato, ker sta pred tem imela sporazumen spolni odnos, posilstvo morda zazdi manj verjetno?

K temu, da nam pisateljica približa Jonasa, pripomore tudi specifična zasnova romana Kar se nam ne dogaja. Neznani tretjeosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka je tako okleščen, da ga zgolj slutimo. Beremo to, kar so tej neznani osebi povedali vpleteni. V posrednem govoru ne spregovorita le Jonas in Anna, temveč tudi njuni prijatelji in bližnji. Zdi se, da med bližnjimi Anni zares verjame le njena sestra Daria, prijatelj Hannes v precepu ne zna prav dobro odreagirati, njena sostanovalka Verena pa se na primer sprašuje, ali bi nekdo, ki je preživel posilstvo, po tem res spal s toliko moškimi? Pisateljica pravzaprav bralca prestavi v aktivno vlogo, podobno recimo Hannesovi, ki se je moral odločiti, komu verjeti. S tem se znajdemo v srčiki problema, v zagati, ko tudi sami podvomimo o Annini resnici. Nelagodje, ki ga začutimo ob tej vlogi, je po mojem mnenju ena izmed odlik romana, saj kompleksnost družbene problematike spolnega nasilja ne le predstavi, temveč nas vanjo vpne.

Naši odzivi in sodbe niso brez posledic in teže – z Annino prijavo, birokracijo in posledičnim odzivom širše okolice se vse še poslabša. Družba in sistem se s (tovrstnim) nasiljem pač ne znata uspešno spopasti. So obsodbe in izključitev Jonnasa pravilne ali pretirane? Je prav, da izgubi službo? Je ustanovitev podporne skupine za Anno dobrodošla ali poseg v njeno intimo? Lahkih in enoznačnih odgovorov na ta in podobna vprašanja bržkone ni, podobno kot ni lahko rešljiv v družbeno tkivo vkopan problem spolnega nasilja.

Jezik romana Kar se nam ne dogaja je preprost in tekoč, slog berljiv in razumljiv, občutek pri branju je nemara res podoben, kot če bi nam o posilstvu v našem krogu pripovedovali znanci. Drugačen slog ali način pisanja res nista potrebna – avtorica Bettina Wilpert nas namreč z enostavnimi besedami učinkovito sooči s kompleksnim vprašanjem: kako bi v takšnem primeru ravnali sami?

Iz oddaje S knjižnega trga.