"Potrebovali smo fanta, ki ima bogate izkušnje in močno besedo za slačilnico. To nam je manjkalo. Pomembno je, da imamo igralca, ki je vajen zmagovati, je igral na visoki ravni in ima pod nadzorom garderobo. Roko je velik profesionalec in je dobro pripravljen, o kakovosti pa ni treba izgubljati besed. Prepričan sem, da smo zadeli z njim. V veliko pomoč nam bo tudi zunaj igrišča, kar je zelo pomembno za kemijo in vzdušje v ekipi," je o najizkušenejšem članu svojega moštva dejal Jurica Golemac.

Ukić, ki bo konec leta dopolnil 36 let, ima za sabo več kot 20 let profesionalne kariere. Nekoč je bil največji up hrvaške košarke, ko je že kot najstnik navduševal v rodnem Splitu. V bogati karieri je dolgoletni kapetan hrvaške izbrane vrste, s katero je nastopil že na dvojih olimpijskih igrah, zaigral za največje evropske klube. Med drugim je bil član Barcelone, Baskonie, Panathinaikosa in Fenerbahčeja, preizkusil se je tudi v NBA-ju, dvakrat pa je že oblekel dres Cedevite. Zadnji dve sezoni je bil v Franciji, po neuspešni lanski pa je, kot pravi, zelo zadovoljen, da je v Ljubljani dobil priložnost za vnovično igranje na zelo visoki ravni.

Tretjič ste prišli v Cedevito, prvič, odkar se je iz Zagreba preselila v Ljubljano in združila z Olimpijo. Kako gledate na ta projekt?
Projekt je še povsem nov, tako da je težko podajati sklepe po eni sezoni, ki sploh ni bila dokončana. Dejstvo je, da tisto, kar ima ta klub v primerjavi s Cedevito v Zagrebu, je tradicija Olimpije, ki je zares bogata. Znamka je veliko večja, kot je bila Cedevita v Zagrebu, ki je sicer bila tam zelo uspešen klub. Osvajala je lovorike, igrala Evroligo, Evropski pokal in pogosto tudi finale Lige ABA. Preprosto ni zaživela med ljudmi iz razlogov, ki meni niso poznani. Potem se je vodstvo kluba odločilo za to potezo in je prišlo v Ljubljano. Po prvi oceni ima projekt zagotovo velik potencial. O tem ni dvoma. Za konkretnejšo oceno pa je treba počakati dve ali tri sezone, da se dobi boljši vtis, kako je vse to skupaj boljše, slabše ali pač enako, kot je bilo predtem v Zagrebu oziroma v Ljubljani.

Po končani sezoni se je kot možnost omenjala vaša vrnitev v Split. Govorilo se je tudi o Ciboni. Je bilo glede tega kaj konkretnega?
Da bi odšel v Cibono, ni bilo nobene možnosti. Dejansko o tem sploh nisem razmišljal. Cibona je klub, ki ga spoštujem, saj je eden največjih na Hrvaškem, a me osebno ne zanima. Osebno nimam s tem klubom nobenih vezi in jih nikoli tudi nisem imel. Split je drugačna zgodba. Je moj matični klub, v katerem sem odrasel, ki mi je v mladosti veliko dal in ki sem mu tudi jaz še kot najstnik dal veliko. Toda v tem trenutku vrnitev v Split ni bila realna. Prevelik izziv predstavlja igranje za klub, ki napada vrh Lige ABA in igra v Evropskem pokalu, ki ima ob tem vrhunski štab, ekipo in je vsa organizacija na visoki evropski ravni. Ko imaš priložnost igrati v takem klubu, je to prioriteta. Na mizo postaviš ponudbe, ki jih imaš, in izbereš tisto, ki se ti zdi najboljša zate. Ocenil sem, da je v tem trenutku brez dvoma zame najboljša ta. Dva tedna sem tu in sem zelo vesel, da sem se tako odločil. Prepričan sem, da sem sprejel pravo odločitev.

Kdaj in kako so se začeli pogovori s Cedevito Olimpijo?
Dovolj zgodaj. Neke stike smo imeli že med preteklo sezono, ko je Olimpija menjala organizatorja igre, a sem takrat imel pogodbo z Antibesom, tako da ni bilo izvedljivo. Takoj po koncu sezone so se vzpostavili prvi konkretnejši stiki. Trajalo je malce dlje, ker sem imel veljavno pogodbo. Zelo sem bil zadovoljen, da se je pojavila ta izbira, za katero sem od začetka vedel, da je to nekaj, na kar bom čakal in ji namenil veliko pozornosti.

Trener Jurica Golemac je dejal, da je lani manjkal vodja v slačilnici. Sta govorila o vaši vlogi v moštvu?
Sva govorila. Veste, kako razmišljam … Ko imaš 35 let in še vedno igraš profesionalno košarko na taki ravni, moraš imeti določen karakter, pravo osebnost in neke sposobnosti biti vodja, kar te loči od drugih. Nemogoče je delati razliko samo s košarkarskim znanjem in veščinami. Leta naredijo svoje. Mislim, da nisem veliko slabši košarkar, kot sem bil s 30 ali 28 leti, ampak obenem je treba biti realen in reči, da določene stvari – predvsem fizične – zagotovo ne morejo biti na isti ravni, kar je potem treba nadomestiti na druge načine. Ta sposobnost biti vodja, pravi značaj, kar imaš, pride do izraza pozneje. To prinašajo izkušnje in tega ne moreš imeti z 22 leti. To dobiš skozi kariero. To je nekaj, kar se razume, da dobiš v paketu s starejšim igralcem, ki ima še vedno ambicije in sposobnosti igranja na visoki ravni. Upam, da mi bo v tem pogledu uspelo pomagati ekipi.

V ekipi ste trije različni organizatorji igre. Ena izmed vaših nalog je tudi mentorstvo mlademu Danu Duščaku. Kako ga vidite po teh prvih skupnih treningih?
Dan je čudovit fant, zelo pozitiven, ki daje od sebe vse in posluša vsak nasvet. Rekel bi, da ima vrhunski pristop k športu. To je predpogoj, ki ga mora izpolniti vsak mladi športnik. On to ima. Vsak mladi igralec ima določene pomanjkljivosti. Mora delati, da jih čim prej popravi in postane polnopravni član ekipe, da je vse bolj in bolj prisoten v rotaciji. O tem odloča veliko dejavnikov. Na koncu ni pomembno, ali boš eksplodiral šest mesecev prej ali pozneje. Ko se pozneje ozreš na svojo kariero, to ni ključno, glavno je, da imaš pravi pristop, delaš svoje in da ima klub s tabo neke načrte. Mislim, da je v njegovem primeru vse to izpolnjeno, zato se ni treba bati za njegovo prihodnost.

Glede na nejasnost situacije je težko govoriti o ciljih, kaj pa bi vas osebno zadovoljilo v novi sezoni?
Nemogoče je govoriti o ciljih, saj še ne vemo, kdaj bomo igrali in na kakšen način. Ni isto, ali igramo normalno sezono ali v nekem turnirskem formatu, ko so drugače postavljene tekme in so drugačni tekmeci. Res je nemogoče govoriti, kaj bo. Mislim, da imamo ekipo, ki je sestavljena, da v vseh tekmovanjih – Evropskem pokalu in Ligi ABA – lahko igra z vsemi, je lahko v vrhu in se bori za najvišja mesta. V slovenskem prvenstvu smo po logiki glavni favoriti. Vendar, kot pravim, težko je govoriti, saj niti ne vem, kdaj bo prva tekma in kaj nas čaka, v kakšnem formatu … Edino, kar lahko naredimo, je, da se osredotočimo nase, na napredek ekipe in da smo, ko se prikaže priložnost za neko tekmovanje, pripravljeni pokazati, kaj smo naredili.

Je veliko negotovosti zaradi novega koronavirusa, ko se še ne ve, kako bo sezona potekala?
Nismo v nič slabšem položaju kot ljudje, ki se ukvarjajo s katerim drugim poslom. Preprosto je nor čas po vsem svetu. Kaj hočemo, tako pač je. Na vseh področjih. Moja družina mora zdaj priti iz Hrvaške, kar je zdaj prava filozofija. Nemogoče je. Ne ve se, kdaj se bo začela šola, kako bodo nekateri zaradi finančnih težav preživeli … Športniki se ne smemo pritoževati. Jasno je, da ni normalno, da je psihološko zahteven položaj, a se moramo prilagoditi situaciji, kakršna je, kot se morajo vsi ljudje. Ko pridejo naslednje naloge, jih skušamo reševati.

Imate ogromno izkušenj z igranjem po vsej Evropi in tudi v NBA-ju. Kakšni sta bili zadnji dve leti v Franciji?
Prva sezona je bila na precej visoki ravni. Igral sem za Levallois, ki je klub z vrha lige in bo zdaj igral Evropski pokal. Po statističnih kategorijah sem bil med najboljšimi organizatorji igre in sem igral tudi All Star. Drugo sezono pa se mi je nekako zdelo, da grem proti koncu kariere. Odšel sem v Antibes, po desetih dneh pa sem videl, da je bila poteza napačna, da preprosto še nisem pripravljen končati kariere, niti nisem pripravljen igrati na tako nizki ravni tekmovanja. Vse sezono sem se trudili iti prek nekih svojih zmožnosti in meja, da ostanem fizično čim bolje pripravljen. Mislim, da mi je pandemija pri tem še pomagala. Prestavila je olimpijske igre, ki mi predstavljajo zelo velik motiv, saj ima Hrvaška mesto na kvalifikacijskem turnirju. Poleg tega sem dobil precej časa za treninge in mislim, da sem opravil dobro delo. Kot neka nagrada za vse to je bil poziv ekipe, ki igra tako močna tekmovanja, in sprejel sem to, kot bi rekel, veliko priložnost, da znova zaigram na tej ravni. V glavi imam popolnoma neko drugačno percepcijo sebe kot igralca. Mogoče se sliši to malce naivno, toda govoril sem z veliko starejšimi igralci, ki so šli po podobni poti. Ko dopolniš določeno starost, se iz meseca v mesec precej spreminja, kako sebe vidiš kot igralca. Na trenutke se počutiš, da bi lahko igral še pet let, na trenutke pa se ti zdi, da je konec. Odločitev za Antibes je bila povsem vezana na družino, da se bo dobro počutila, da bosta otroka ostala v ameriški šoli, se naučila jezik … Povsem je bila usmerjena v to smer, in ne v košarkarsko. Vesel sem, da imam zdaj znova priložnosti igrati na tej ravni, zato čutim veliko odgovornost do kluba, da vrnem zaupanje na najboljši mogoči način in pokažem, da še vedno lahko igram. Prepričan sem, da lahko, in to želim pokazati na igrišču.

Po vašem prihodu v Ljubljano je bilo v javnosti kar nekaj negativnih komentarjev.
Ne berem, kaj pravi javnost, a verjetno je to zaradi let in druge lige. Sam bi tudi morda prvi trenutek pomislil, kaj vozite "mrtvega" igralca iz druge lige, ki ne more več nič. Vem, da je Jurica Golemac trener, ki vsakega košarkarja, ki ga pripelje, pogleda iz desetih različnih kotov in o njem pridobi vse mogoče informacije, psihične in fizične. Je trener, ki ve, koga pripeljati. Zares lahko zagotovim, da nisem "mrtev" igralec, imam zelo visoke ambicije, fizično pa sem v res dobrem stanju. Zdaj, kako bom določene tekme odigral, bom dal dve ali 22 točk, nihče ne ve. Nihče ne more jamčiti zate. Vedno razmišljam tako, da moraš imeti pravi pristop in energijo, da daš za ta klub vse, kar se od tebe pričakuje, a ne, da prideš samo za to, da si plačan, čakaš na konec sezone in mahaš z brisačo za deset minut. To mi zares ni v interesu, ni moj cilj in ne bi nikoli česa takega naredil. Dokler sem del ekipe, hočem biti integriran del moštva, "živ" igralec in zdi se mi, da ekipi lahko pomagam.

Vrsto let nosite dres hrvaške reprezentance. So olimpijske igre v Tokiu glavni razlog, da ste se vrnili v izbrano vrsto?
Iskreno bom povedal. Razlog je, da je hrvaška reprezentanca zadnji kvalifikacijski ciklus poskušala odigrati brez starejših igralcev, a ni uspela. Zdaj ko so se začele nove kvalifikacije, je poklicala na pomoč – mene na tem odgovornem položaju, da pomagam z izkušnjami. Nekateri igralci so se vrnili in novi ciklus smo začeli z dvema zmagama v nasprotju s prejšnjim, ko bili sami porazi. Zdaj se je zavrtela tudi neka pozitivnejša zgodba. Če bo prihodnje poletje vse v redu, kar zadeva virus, če bom zdrav in v dobrem stanju, moje ambicije segajo na kvalifikacijski turnir, ki bi moral biti v Splitu, prek katerega bom skušal odigrati tretje olimpijske igre, če bo to mogoče. To bi bila zares neka krona kariere in velik motiv nasploh. To je glavni razlog za vrnitev v reprezentanco.

So še vedno bobni (Rokov oče Zoran je bobnar legendarne splitske skupine Daleka obala, op. a.) vaš glavni konjiček? Slišali smo, da jih imate povsod, kjer koli igrate.
Da, še vedno je. Igram jih od svojega tretjega leta. Zdaj nekateri v prostem času igrajo videoigrice, sam pa bobne. Profesionalno igram košarko, to pa je moj konjiček. Malce več jih igram poleti, ko imam več prostega časa. Ko se začne sezona, tega časa ni več veliko. V Ljubljani jih še nimam, ker moram najprej rešiti stanovanjsko vprašanje, upam pa, da mi tu uspe čim prej.