V senci pandemije novega koronavirusa, ki v Sloveniji glede na število potrjenih okužb doživlja že drugi val, se je v letu 2020 v primerjavi z lanskim letom močno povečalo tudi število obolelih za klopnimi boleznimi. Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je do 9. avgusta prejel 5332 prijav obolenja z lymsko boreliozo in 133 s klopnim meningoencefalitisom, kar je več primerov kot v celotnem lanskem letu.

Lani je namreč NIJZ prejel 3938 prijav obolenja z lymsko boreliozo in 112 s klopnim meningoencefalitisom. Število obolenj pa se bo najbrž še povečalo, saj so klopi v Sloveniji aktivni od zgodnje pomladi in ob ustreznih pogojih vse do pozne jeseni. Največ ljudi pa se okuži sicer od pozne pomladi do zgodnje jeseni.

Prekuženost klopov z lymsko boreliozo in s klopnim meningoencefalitisom je močno povezana s povečanjem populacije malih sesalcev. Ličinke klopov se z omenjenima boleznima okužijo pri malih sesalcih. "Naslednje leto se razvijejo v nimfe in začno iskati gostitelje, na katere prenašajo okužbe iz prejšnje sezone," pojasnjuje Tomi Trilar, vodja Kustodiata za nevretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.

Slovenija je glede na verjetnost obolelosti z boleznimi klopov npr. klopnim meningoencefalitisom v evropskem vrhu. Zakaj, je pri nas več klopov, so bolj okuženi z boleznimi?

V Evropi obstajajo posamezna žarišča, kjer je večji odstotek prekuženosti z boleznimi, ki se iz klopov prenašajo na človeka. Ravno tako je v Sloveniji. Obstajajo območja, kjer je več klopnega meningoencefalitisa in območja, kjer je večja prekuženost z borelijo. Območje, kjer zaznavamo več borelije, so Gorjanci, kar pa se tiče klopnega meningoencefalitisa pa sta takšni območji Udin boršt in Kamniška Bistrica.

Klopi se z borelijo okužijo pri miših. Ali so na bolj prekuženih območjih večje populacije teh glodalcev?

Klopi so prenašalci, rezervarji bolezni pa so drugje, recimo mali sesalci (tehnični termin za sesalce manjših velikost iz redov žužkojedov (Insectivora) in glodalcev (Rodentia)). Študije, zakaj naj bi bili povzročitelji bolezni tako distribuirani na teh območjih, nisem bral. Verjetno pa je na teh območjih večja populacija malih sesalcev. Prav tako je tudi nekoliko večja populacija klopov na območjih, kjer je prekuženost večja, kot drugje po Sloveniji. Številčnost malih sesalcev tako ali tako niha v naravi. Rumenogrla miš, ki je eden najpogostejših malih sesalcev v gozdovih, je odvisna od cikla obroda dreves. V Sloveniji je najpogostejša združba jelovo-bukov gozd, in ko bukev obrodi, je populacija rumenogrle miši večja. Takrat vdira iz nižin v habitate, kjer je običajno ni. Podobna nihanja opažamo pri polhih in drugih semenojedih vrstah, ki so odvisne od obroda žira npr.

Kjer je večja populacija malih sesalcev, je potem večja tudi populacija klopov?

Klop ima tri stadije: ličinka, nimfa in odrasla žival. V naših podnebnih pogojih vzdržuje velikost njihove populacije nivo jelenjadi in srnjadi, ki sta glavna gostitelja za odrasle klope. Če želimo znižati populacijo klopov, moramo znižati populacijo jelenjadi in srnjadi.

Ali je v slovenskih gozdovih torej prevelika populacija jelenjadi in srnjadi?

To je težko reči. S stališča gozda je ponekod prevelika, ker divjad požre ves drevesni pomladek. Nekatere površine pa se tako ali tako zaraščajo z gozdom. Če bi tam znižali stalež jelenjadi in srnjadi, bi se še hitreje zaraščale. Zmeraj je treba najti neko ravnovesje.

Obstaja več vrst klopov. Koliko je vrst v Sloveniji, ki prenašajo bolezni na človeka? Primarni prenašalec bolezni je gozdni klop.

Če pogledamo s stališča človeka, na njem praktično ne najdemo druge vrste kot gozdnega klopa. V kroženje v naravi pa je vključenih vseh naših 16 vrst. V veterinarski medicini psov pa sta pomembna še pasji klop in obe vrsti ornamentiranega klopa.

Ali je človek klopu kot gostitelj še posebej privlačen?

Ne, to izhaja iz njegove biologije. Gozdni klop čaka gostitelja v vegetaciji. Ličinka ga čaka v listnem upadu, nimfa do višine kolen, odrasli klopi pa nekako do višine pasu. Gostitelja iščejo tako, da zlezejo na bilko. Klop sodi med pajkovce, zato ima štiri pare nog. Z zadnjima dvema paroma nog se oprime bilke, s sprednjima dvema paroma pa maha po zraku. V sprednjih stopalcih ima čutnice, ki zaznavajo spremembe v zraku, koncentracije CO2, amoniaka in verjetno še kakšne kemikalije. Ko zazna gostitelja, se postavi v položaj pripravljenosti. Ko se ga gostitelj dotakne, se preprime s sprednjima paroma nog, z zadnjimi nogami spusti bilko in je na gostitelju. To izkoriščamo tudi za vzorčenje. Preprosto vlečemo belo krpo in jih na ta način pobiramo iz vegetacije.

Ali se lahko na človeka prisesajo že ličinke?

Redko, ker živijo v listnem opadu in človek jih tam težko pobere. Statistično gledano je med prisesanim klopi na človeku zelo malo ličink. Njihov glavni gostitelj so manjše ptice, ki brskajo po listnem opadu, kot so kosi, taščice ... in mali sesalci, ki živijo v listnem opadu. Najpogosteje najdemo na človeku nimfe, ki so tudi najpogostejši stadij, ki ga srečamo.

Vsi trije stadiji pa lahko prenašajo povzročitelje bolezni na človeka?

Zelo majhen odstotek ali celo manj kot odstotek bolezni se prenaša transovarialno. Kar pomeni, da se bolezni prenašajo z odrasle samice prek jajčec. Na ta način se povzročitelj bolezni vzdržuje v populaciji. Če bi šlo povzročitelju bolezni nekaj zelo narobe, bi se na ta način na novo vzpostavil v populaciji klopov. Večina klopov pa se okuži tako, da eden od stadijev sesa na malem sesalcu (rezervoarju). Večinoma ličinke, lahko pa tudi nimfe. Če sesa ličinka, je potem, ko se razvije v naslednji stadij, okužena nimfa in lahko bolezen prenese na človeka. Če sesa nimfa, lahko bolezen prenese šele odrasel klop. Preobrazba iz enega stadija v drugega je velik stres, tudi za povzročitelja bolezni. Takrat v telesu klopa ni hrane in se ne more razmnoževati. Zato se denimo nekateri povzročitelji borelije zapakirajo v povrhnjico prebavil. Površina te povrhnjice je pri členonožcih zelo majhna, saj sta sprednji in zadnji del prebavil hitinizirana in se levita istočasno z zunanjim skeletom (kožo), ko se klopi preobrazijo v naslednji stadij. Ostane samo srednje črevo, ki je sicer razvejano in v tem delu ostanejo povzročitelji bolezni. Šele ko dobijo hrano od naslednjega sesanja, se aktivirajo. Ko se toliko namnožijo, da preplavijo celo telo in pridejo tudi v žleze slinavke, lahko okužijo človeka. To je dobro vedeti, ko pridemo s sprehoda iz gozda. Imamo praktično osem do 12 ur časa, da odstranimo klopa, potem ko je začel sesati. To je dovolj dolgo časovno okno, da se oprhamo, pregledamo in odstranimo klope, ki smo jih pobrali v naravi. To sicer velja za borelijo. Drugače je pri klopnem meningoencefalitisu, kjer so virusi že v žlezah slinavkah. Takoj, ko klop ubode in izbrizga slino, lahko okuži gostitelja.

Kdo sicer okuži klope z meningoencefalitisom?

Ravno tako mali sesalci.

Opažete še kakšne druge bolezni, ki jih prenašajo klopi v Sloveniji?

Obstajajo še babezije, to so enoceličarji, anaplazmoze, erlihioze ipd. Vendar niso tako pogoste.

So prav tako nevarne človeku?

Babezije so nevarne za pse, anaplazmoze pa tudi za ljudi.

Na družbenih omrežjih obstajajo namigi, da naj bi celo komarji prenašali borelijo. Imunologi v to dvomijo.

Bral sem članke, da naj bi v komarjih in nekaterih drugih s krvjo prehranjujočih se žuželkah našli borelije, vendar pa niso ponudili prepričljivega dokaza, da jih niso zaznali samo v zaužiti neprebavljeni krvi, in so se res razmnoževale v njih, kar je pogoj, da prodrejo v žleze slinavke in tako s slino okužijo gostitelja. Tudi če ta prenos obstaja, pa ne pomeni ne za borelijo ne za človeka nekega pomembnega dejavnika.

Ali imajo klopi kakšne gostitelje še posebej radi?

Gozdni klop nima veliko možnosti izbire. Ko gostitelj pride mimo, se ga prime. Če je gostitelj ustrezen, ostane na njem, drugače ga zapusti. Izbor gostiteljev je od malih sesalcev, majhnih ptičev, večjih ptičev, ki brskajo po tleh, do vseh toplokrvnih živali, ki hodijo okrog. Gredo tudi na plazilce, čeprav njihov razvoj traja dlje in je manj uspešen. Če pogledamo osebek gozdnega klopa, ki mora trikrat v svojem življenju poiskati gostitelja, da zaključi svoj razvoj in izpolni svoje biološko poslanstvo, nima veliko možnosti. Prisesa se na naključnega gostitelja.

Življenjska doba klopa je sicer nekaj let.

Malo je osebkov, ki končajo razvoj v enem letu in imajo to srečo, da trikrat najdejo gostitelja. Klopi so poleg tega zelo odvisni od vlage. Če predolgo čakajo na izpostavljeni bilki, se izsušijo in se morajo vrniti v spodnjo plast podrasti, da se rehidrirajo in nato lahko znova iščejo gostitelja. Ekstremni razvoj traja do šest let. V Sloveniji najbrž ne, na severu pa lahko.

Kako vplivajo podnebne spremembe na klopa, denimo več nalivov, višje temperature, suhe in toplejše zime?

Na gozdnega klopa verjetno ne bistveno. Vprašanje pa je, koliko severneje se bodo razširile sredozemske vrste klopov.

Kakšne so te vrste klopov? So enako nevarne za prenašanje bolezni na ljudi?

Z intenzivnejšo pašo na Krasu in v slovenski Istri bi bil potencialno lahko nevaren dvogostiteljski klop, ki prenaša krimsko-kongoško hemoragično mrzlico. Enega od izbruhov so zabeležili tudi med ameriškimi vojaki na Kosovu (leta 2001). Najprej sta zbolela dva ameriška vojaka, nato pa še nekaj lokalnih prebivalcev. To je
vročinska virusna bolezen, ki jo prenašajo dvogostiteljski klopi. Te bolezni v Sloveniji ni, vendar pa zaradi opustitve goveje paše pod kraškim robom tudi pogojev za razvoj te vrste klopa v Sloveniji ni bilo.

Kaj je razlika med dvogostiteljskim klopom in klopi, ki prebivajo na območju Slovenije?

Razvoj vseh naših klopov poteka tako, da se iz jajčeca izležejo ličinke, ki poiščejo gostitelja v gozdnem opadu in sesajo približno en teden. Nato padejo z gostitelja nazaj v listni opad, prebavijo kri in se preobrazijo oz. prelevijo v naslednji stadij. Ta levitev je pomembna, saj imajo samo zunanji skelet. Zato slečejo zunanji skelet (kožo) in se napihnejo. Ko se pri nimfi utrdi nov zunanji skelet iščejo novega gostitelja. To ponovijo ob preobrazbi iz nimfe v odrasli stadij. Zato potrebujejo tri različne gostitelje. Ni nujno, da gre za tri različne vrste, temveč za tri različne osebke. Pri dvogostiteljskem klopu ličinka in nimfa živita na ptiču in ostaneta na istem osebku. Ko se ličinka nasesa, ne zapusti gostitelja in ostane v perju. Tam se preobrazi v nimfo, se znova nasesa krvi in nato pade v listni opad. Ostale vrste klopov pasivno v zasedi čakajo gostitelja, dvogostiteljski klopi pa ga aktivno lovijo. Gostitelji odraslih dvogostiteljskih klopov so sodoprsti kopitarji, ki jih je v savanah Afrike v izobilju, pri nas pa je to samo govedo. Dvogostiteljski klop brez težav najde kravo na pašniku ali na poti na njega, tako da teče za njo in jo ujame, spleza nanjo ter se prisesa.

Ti klopi trenutno poseljujejo Sredozemlje?

Na območju med Zadrom in Splitom so v predelu med obalo in prvimi gorskimi grebeni zelo pogosto, kjer se pase govedo. V Sloveniji so obstajali, dokler je bila govedoreja v sredozemskem območju pod Kraškim robom. Nato je v nekem obdobju na prelomu stoletja živinoreja tam izginila. Zdaj se znova uvaja denimo na pašnike pod Ospom in v slovensko Istro. Vračajo se krave in boškarini in opažamo, da se vrača Hyalomma marginatum (dvogostiteljski klop). Po naravni poti jih sicer prenašajo ptice selivke iz Sredozemlja in severne Afrike. Na ptičih jih najdemo tudi na Ljubljanskem barju, vendar jih na živini, ki se pase na prostem, tam še nismo našli.

Kako lahko ogrozi človeka krimsko-kongoška hemoragična mrzlica?

Bolezen se začne nenadoma z visoko vročino, bolečinami v mišicah na raznih delih telesa in občutljivost na svetlobo (fotofobija). Ob pregledu se zazna povečanje jeter. Sledijo lahko resnejši znaki, in sicer droben pikčast izpuščaj (petehije), modrice ter krvavitve po koži in iz dlesni ali telesnih odprtin. V hujših primerih se lahko razvije odpoved delovanja jeter, ledvic in pljuč ter motnje zavesti. Smrtnost je 10‒40-odstotna.

Ali opažate kakšne posebnosti pri populaciji klopov v zadnjih letih, ali se je kaj spremenilo?

Pri populaciji opažamo nihanja. Na nekaterih območjih, kjer jih včasih praktično ni bilo, jih je zdaj več. Prekuženost je ponekod padla, nekje se je povečala. V nekem stabilnem gozdu pri nas je cikel malih sesalcev tri leta. Kadar je populacija malih sesalcev velika, imamo veliko bolnikov z mišjo mrzlico, ki se prenaša s suhim aerosolom. Miš urinira, posušen urin in s tem viruse dvignemo pri valjanju po listju, spravilu sena ali pri pospravljanju podstrešij in se okužimo. Naslednje leto sledi porast borelije in klopnega meningoencefalitisa, ker se ličinke klopov okužijo pri tej veliki populaciji miši, ki je sicer normalno prekužena. Nato se naslednje leto razvijejo v nimfe in začno iskati gostitelje, na katere prenašajo okužbe iz prejšnje sezone. Takrat populacija malih sesalcev že upade, ker jim zmanjka hrane ali pa so se preveč namnožile, da se je populacija zlomila po naravni poti.

Obstajajo miti, da je število komarjev in klopov večje tudi zaradi toplih zim v zadnjih letih, saj naj bi lažje preživeli zimo oz. jih mraz ne pokonča.

Pri klopih to ni pomembno. Problem ni samo mraz, temveč tudi sneg. Debela odeja snega ob daljšem mrazu poskrbi za izolacijo. Mile zime brez snega pa jih tudi ne pobijejo.

Katere so najučinkovitejše zadeve, ki odganjajo klope?

Najučinkovitejša sredstva so tista, ki so registrirana kot repelenti in vsebujejo DEET (N,N-diethyl-meta-toluamide). Delujejo tudi nekatera naravna sredstva, kot je ekstrakt bolhača (Chrysanthemum cinerariifolium).

Kako se sicer najučinkoviteje zaščitimo pred klopi, kadar se odpravimo v naravo oz. kako jih najučinkoviteje hitro odstranimo?

Najbolje se zaščitimo z oblačili, ki pokrijejo čim več kože npr. dolge hlače, ki so zaprte na gležnjih oz. čez hlače potegnemo nogavice. Oblačila naj bodo svetla, da klope lažje opazimo in odstranimo. Kadar gremo na območje, kjer pričakujemo večje število klopov, uporabimo repelente. Vendar čim več na obleko, čim manj na kožo. Prisesanega klopa pa primemo s pinceto čim bližje koži in ga z enakomernim gibom izvlečemo in ne nasedamo ljudskim vražam o namakanju, vrtenju, segrevanju ali zamrzovanju klopov, saj jih na ta način samo vznemirimo, da izločijo slino in nas tako lahko okužijo.