/.../, da so selitve manjših in večjih skupin ljudi stalnica, ki od pradavnine spremlja človeštvo.

Nekatere so v preteklosti dosegle tolikšne razsežnosti, da se jih je oprijela oznaka selitve narodov. Včasih je šlo za osvajalske in vojaške pohode, ki so hkrati dvignili na noge množice beguncev, še pogosteje pa so se ljudstva z območij, kjer je zmanjkovalo hrane, podala na pot tja, kjer ni bilo lakote ali so bile splošne življenjske razmere obetavnejše.

Aleksej Kalc, Janja Žitnik Serafin in Mirjam Milharčič Hladnik, trojica vidnih raziskovalcev udeležbe in usod Slovencev v migracijskih gibanjih od sredine 19. stoletja do začetka druge svetovne vojne, v monografiji Doba velikih migracij na Slovenskem razkrivajo različne vidike selitev desettisočev "s trebuhom za kruhom" pa tudi zaradi političnih in drugih razlogov na tuje, največ čez Atlantik v ZDA. Aleksij Kalc v najobsežnejšem prvem tematskem sklopu obravnava zgodovinski, socialni, gospodarski in politični vidik migracij na Slovenskem. Med drugim piše o smereh migracijskih gibanj, o migracijskih oblikah, režimih in politiki, o prvi svetovni vojni kot prelomnici in začetku nove dobe po njej ter o institucionalizaciji migracijskega vprašanja.

Janja Žitnik Serafin v drugem razdelku objavlja ugotovitve o organizacijah, kulturnoumetniški dejavnosti in skrbi za jezik pri izseljencih v Severni in Južni Ameriki ter v Evropi, pri čemer kot pomemben vir podatkov izpostavlja izseljensko časopisje. Mirjam Milharčič Hladnik pa je celoto zaokrožila s šestimi življenjskimi zgodbami – med njimi tudi pisatelja Louisa Adamiča –, osebnimi migracijskimi izkušnjami in subjektivnimi interpretacijami, ki skupaj dodajajo verodostojnost statistikam in uradnim poročilom. Ta med drugim opozarjajo, da so bile slovenske dežele v času največjih migracij na prvih mestih po stopnji izseljevanja v Avstro-Ogrski monarhiji in v dobrih dveh desetletjih prve Jugoslavije, kar je ključno zaznamovalo zgodovino slovenskega prostora in njegovih prebivalcev.

V tem obdobju naj bi se z ozemelj, poseljenih s Slovenci, izselilo kar 440.000 ljudi. Natančnejših podatkov ni mogoče podati, saj so bile slovenske dežele v obravnavanem stoletnem obdobju vključene v različne državne enote in statistike. "Avstrija," pojasnjujejo avtorji v skupnem uvodu, "ni razpolagala z neposredno statistiko notranjih migracij, poskusi opazovanja migracij v tujini pa so se izjalovili." Za obdobje do prve svetovne vojne je na voljo le statistika za Kranjsko, nekaj več gradiva pa je nato za čas Kraljevine Jugoslavije, ki je vzpostavila namensko državno izseljensko službo in institucionalno vzdrževanje odnosov z izseljenskimi skupnostmi po svetu. Znano je le, da je imel ta prostor v letu 1941 manj kot poldrugi milijon prebivalcev.

Avtorji izseljevanje in priseljevanje obravnavajo "kot skupno doživljanje in izkušnjo posameznega človeka, ki je vedno oboje hkrati, izseljenec in priseljenec." Urednik Jernej Mlakuž je za izdajo zbral tudi zelo povedno slikovno gradivo, ki ga dopolnjujejo grafikoni in tabele.

Svojevrstna ponazoritev raznovrstnih vsebin, predstavljenih v knjigi, so tudi besede Otona Župančiča, ki so jih avtorji kot moto postavili čisto na začetek: "Spominjam se izza mlada," je pesnik iz Bele krajine zapisal leta 1932, "kako so visele po vseh krčmah poleg svetniških podob na steklo velikanske reklame z ogromnimi parniki in napisi 'Red Star Line', 'Hamburg-Amerika Line', 'Trst-Amerika'. Ljudje so se izseljevali trumoma. Da je bila ne ena hiša brez gospodarja ali sploh brez ljudi. Deca na šolskih klopeh so sanjala o Bremnu in Hamburgu; New York, Chicago, Cleveland, Montana /…/ so jim bila domača imena, tam so bili njihovi očetje, starejši brati, strici po rudnikih, fabrikah, salunih, farmah in 'slali' za odplačevanje dolgov, za popravila, dokupe, davke, za priboljšek."

Iz oddaje S knjižnega trga.