Zdaj 34-letni Ljubljančan je na svoji športni poti spisal izjemno zgodbo, ki je že dobila knjižno podobo. Prek Ilirije, Slovana, Murcie in Olimpije je prišel do največjega košarkarskega odra – Lige NBA. Na tej poti mu še zdaleč ni bilo postlano z rožicami. Toda s svojim nepopustljivim in borbenim značajem je vztrajal pri trdem delu in uspelo mu je. Tisti, ki niso verjeli vanj, ko so ga (Baskonia, op. a.) vmes dve sezoni posojali, so kmalu lahko dojeli svojo zmoto. Ko je prišel v NBA, si je moral izboriti vsako minuto. Toda znova je vztrajal, in ko je dočakal pravo priložnost, jo je zgrabil z obema rokama.

Prišel je v Phoenix, se nato uveljavil v Houstonu in se zatem znova znašel v Arizoni. Kot prvi Slovenec si je izboril vlogo nosilca v NBA-moštvu, prvi začel pobirati individualne nagrade (igralec, ki je najbolj napredoval, in tretja peterka lige sezone 2013/2014) in prvi zaigral na tekmi zvezd (2018). Ko je nosil dres Sunsov, je leta 2010 zaigral v finalu Zahodne konference, kjer pa so bili premočni Los Angeles Lakersi. Deset let pozneje je Dragić nadgradil ta dosežek, se prebil v veliki finale boja za košarkarski gral – pokal Larryja O'Briena –, nasprotniki pa so znova sloviti Jezerniki. Lakersi 17. šampionski prstan naskakujejo z LeBronom Jamesom, ki je po prva dva prišel v Miami. Zadnjič je Vročica v finalu igrala pred šestimi leti, ko je James še nosil dres floridske franšize.

Riley letos zgradil ekipo, ki se poteguje za naslov

Leto pozneje je v "sončno državo" iz Phoenixa prišel Dragić. Tedaj sta bila v moštvu še vedno dva, ki sta z LeBronom tvorila veliko trojico, Chris Bosh in najboljši košarkar v zgodovini Miamija, Dwyane Wade. Toda namesto da bi se ekipa bojevala za prstan, kar je Gogiju ob prihodu obljubil predsednik kluba Pat Riley, je Wade kmalu zapustil svoj košarkarski dom in se vrnil v rodni Chicago, zdravstvene težave pa so Bosha prisilile v konec kariere.

Toda Riley, za katerega bo letošnji finale nekaj posebnega, saj je z Lakersi prstan osvojil kot igralec in štirikrat kot trener, je držal obljubo. Sicer je trajalo nekaj časa, a pred letošnjo sezono je alfa in omega Miamija s svojim izvrstnim učencem Erikom Spoelstro znova dokazal mojstrstvo in potegnil prave poteze na tržnici, ko je pripeljal Jimmyja Butlerja, idealno okrepitev za Heat, na naboru, ko je izbral neustrašnega mladca Tylerja Heroja, in med sezono, ko je poskrbel za prihod odličnega obrambnega igralca ter ostrostrelca Jaeja Crowderja in zdaj že šestkratnega zaporednega udeleženca finala Andreja Iguodalo. Nekaj kamenčkov – Bam Adebayo in Duncan Robinson – je dodal že leto predtem in mozaik Vročice, ki je posrečena mešanica izkušenih igralcev in zelo obetavnih mladeničev, je znova šampionski.

Prvi strelec Miamija v končnici

S svojim odnosom in prej omenjenim značajem, s katerim brez dvoma definira t. i. Heat culture, miselnost trdega dela, je srca navijačev Miamija osvojil podobno kot tistih, ki so pesti stiskali za slovensko reprezentanco. Leto 2017 je bilo leto slovenskega zmaja. V Helsinkih in Carigradu je dokončno potrdil, da je iz nekoč neugodnega eksplozivnega levičarja postal kompleten organizator igre s širokim repertoarjem košarkarskega orožja. Na evropskem prvenstvu je blestel s sijajnimi predstavami na parketu in zunaj njega v vlogi nespornega vodje kot zrel, premišljen in popolnoma osredotočen na končni cilj – medaljo.

V Orlandu spominja malce na svojo do zdaj najboljšo (carigrajsko) izvedbo. Kot poudarjajo soigralci na čelu s prvim zvezdnikom Butlerjem, je Gogi vodja moštva, poleg te vloge pa je tudi ključni mož na parketu. Potem ko je v rednem delu sezone prihajal s klopi in dosegal dobrih 16 točk na tekmo, je v končnici svoje povprečje popravil skoraj za pet točk in je z 20,9 celo prvi strelec Vročice. Večkrat je v serijah proti Indiani, Milwaukeeju in Bostonu prevzel odgovornost v ključnih trenutkih ali pa zadel, ko ni šlo in je potegnil voz Miamija v pozitivni niz. Ko je bilo treba, je Dragić dosegel točke po iznajdljivem prodoru, natančnem metu za tri, s prefinjenim 'floaterjem' ali pa je mojstrsko izsilil osebno napako.

Lakersi lani resno v igri za Dragića

Medtem ko sta Riley in Spoelstra gradila moštvo, je Dragić ostal na Floridi, čeprav so bila leta vmes tudi precej turbulentna. Toda Goran je vztrajal. V lanski sezoni je zaradi poškodbe kolena odigral le 36 tekem. Poletno obdobje zanj ni bi lahko. Pred sezono, po kateri mu poteče pogodba z Miamijem, se je na tržnici pogosto omenjalo njegovo ime, kot je povedal v pogovoru s slovenskimi mediji pred odhodom v ZDA, pa so bili ob morebitnem odhodu najresnejša destinacija prav Lakersi.

"Nikoli ne odneham in vedno skušam opraviti svoje delo. Vsi smo osredotočeni, stremimo k istemu cilju in komaj čakamo, da se začne. Moramo biti dobri v obrambi in skoku ter igrati kot prava ekipa. Ne smemo popuščati. To bo ključ za naš uspeh. Nismo še končali," je povedal Dragić pred začetkom finala, ko po Rašu Nesteroviću (2005), Benu Udrihu (2005 in 2007) in Saši Vujačiću (2009 in 2010) naskakuje šesti prstan za slovensko košarko. Zdaj ga le vijoličasto-zlata franšiza loči od pike na i nepozabni karieri, ki bi lahko nekoč svoje mesto (zasluženo) dobila tudi v košarkarski Hiši slavnih.