Ena od peščice neznank letošnjega FSF-ja je bil igrano-dokumentarni film Antigona – kako si upamo!, ki je nastal v režiji vsestranskega Janija Severja, v produkciji njegove hiše Sever & Sever ter v koprodukciji RTV Slovenija. Magnetična prezenca v jedru filma pa je seveda "superzvezdnik filozofije" Slavoj Žižek: ne samo, da je bila njegova drama Trojno življenje Antigone predloga za scenarij, v filmu se tudi pojavlja z obširnimi komentarji in interpretacijami svoje misli.

Ideja za film se je rodila pred približno dvema letoma in pol, v času, ko so v novomeškem Anton Podbevšek Teatru uprizarjali Trojno življenje Antigone v režiji Matjaža Bergerja."S Stojanom Pelkom sva se domislila, da bi zgodbo lahko izkoristila za razmislek o političnih vzporednicah, ki jih v uvodu v svojo različico Antigone ponuja Žižek sam," je dan po premieri pojasnil scenarist in režiser Jani Sever.

Nastal je politični filmski esej o današnjem stanju evropske demokracije, ki skozi prizmo druženopolitičnega dogajanja osvetli ključne poante Žižkove drame. Slavni filozof je namreč na provokativen način problematiziral paradigmatični lik antične tragedije, Sofoklovo Antigono: v drami razvija tezo, da Antigona v svojem boju za časten pogreb mrtvega brata niti slučajno ne uteleša glasu zatiranih in da Kreon veliko bolj avtentično zastopa voljo večine – tiste večine, ki si na tihem želi drastičnih potez, a si z njimi noče mazati rok. V njegovih očeh je današnji Kreon bruseljska birokracija ("kapitalizem s človeškim obrazom"), Antigona pa bi stala na strani skrajnežev s protipriseljensko retoriko (vsa njena dejanja so namreč sad specifične, ozke identitete.) Po tej logiki osrednji tragični lik ni Antigona ("Hotela je častno umreti in je to tudi dobila"), ampak Kreon ("Mislil je, da rešuje državo, na koncu pa je izgubil sina.")

Spotoma Žižek ponudi tudi dva alternativna obrata dogodkov, ki pripeljeta do različnih razpletov oz. različnih družbenih ureditev. Največji cilj Severjeve kompleksne ekranizacije je bil, pravi režiser, "vzpostavitev smiselne razlike med državljanskim kaosom na eni ter uporom in revolucijo na drugi strani". "Mnogi bralci imajo težavo ravno z razlikovanjem med tem dvojim: kako najti smisel v uporu in kakšen naj ta upor bo."

Greta kot novodobna Antigona?
V duhu upora je Sever v naslovu filma, Kako si upamo!, parafraziral delček danes antologijskega govora Grete Thunberg. To sicer ne pomeni, da skuša mlado aktivistko razglasiti za novodobno Antigono: "Na podlagi Žižkove analize lahko Antigonine poteze razberemo v različnih likih, od Marine Le Pen do Grete Thunberg; Kreon ima skupne lastnosti tako z Jean-Claudom Junckerjem kot Angelo Merkel. Bistvo je ravno v odprtosti interpretacij."

Če je ideja, kako s pomočjo trenutne družbenopolitičnega položaja komentirati Žižkovo različico Antigone, ves čas ostala temeljna zasnova filma, pa so bliskovite družbene spremembe terjale prilagajanje. "Scenarij se je korenito spreminjal; nespremenjen je ostal samo igrani del, ki predstavlja približno tretjino filma, in pa Žižkovi komentarji," je pojasnil Sever. Dokumentarna razsežnost filma se je preoblikovala v skladu z možnostmi, ki so bile ekipi dostopne: "Na začetku sem iskal neposreden stik s političnimi akterji, kar se je izkazalo za nemogoč cilj. Želel sem si, denimo, priti do Juliana Assanga; Žižek ga je v tem obdobju enkrat obiskal, a seveda brez kamere."

Igrani segmenti filma so dramatizacije posameznih odlomkov iz Trojnega življenja Antigone, v katerih Antigono upodobi Anja Novak, Kreona Primož Bezjak, zbor pa Doroteja Nadrah, Jure Henigman in Matej Zemljič. Glavno vodilo direktorja fotografije Mitje Lična je bila poenostavitev, krčenje vizualnih informacij, k čemur pripomore tudi črno-bela fotografija.

Ves svet je oder
Zanimiva ustvarjalna odločitev je bila vključitev kratkih utrinkov vaj ter pobliski mikrofonov in druge tehnične opreme ob robu kadra. "Hoteli smo poudariti idejo, da je na neki način vse skupaj samo igra. Ko odgrnemo tančico, se razkrije, da je bilo vse samo golo pretvarjanje," je pojasnil Ličen. "Enako je s politiko. Za nas uprizarjajo neko igro, resnični premiki pa se dogajajo v ozadju." Prav tako ni naključje, da se Žižek v filmu pojavlja pred črnim ozadjem, posnet iz ene same perspektive, z nespremenjeno osvetljavo. "Hotela sva ga prikazati kot nepremičen kip grškega filozofa, bel marmor pred temnim ozadjem," je pojasnil Sever.

Redek prizor katalonske razglasitve neodvisnosti
Arhivski posnetki, uporabljeni v fimu, na subtilen način utrjujejo Žižkovo tezo, da so fundamentalizmi vseh vrst predvsem odzivi na kapitalizem in njegove ekscese. Gre za tako raznovrstne utrinke, kot so prizori protestov okoljevarstvenikov, begunskih ladij in balkanske migracijske poti, pa tudi Svetovnega gospodarskega foruma, predvolilne kampanje Marine Le Pen in pobrexitovskega zmagoslavja Nigla Faragea: Sever je vse gradivo poiskal na spletu. "Konceptualno se mi je utrnilo, da hočemo videti predvsem to, kar je vsakomur dostopno v vsakem trenutku." Sledil je seveda včasih zapleten postopek pridobivanja avtorskih pravic za uporabo.

V končni različici filma boste našli celo dva prizora, ki danes javnosti nista več nikjer dostopna: posnetek švedskih neonacistov (video so sami umaknili z YouTuba) in posnetek razglasitve katalonske neodvisnosti v parlamentu; za izginotje tega so poskrbele španske oblasti.

In filmska kritika Žižka samega?
Po premieri se je občinstvu v Kinu Komuna s svojo posneto reakcijo "pridružil" sam Slavoj Žižek. Priznal je, da "mu je film dal misliti" (kar je, tako Sever, "največji kompliment"), nato pa priznal, da ga mika, da bi sam režiral postavitev svoje Antigone, češ da so bile vse dosedanje uprizoritve (in, domnevamo, pričujoči film?) "bolj vizije posameznih režiserjev kot pa moja lastna vizija". Ideje, ki jih naniza, vključno z minimalistično brechtovsko postavitvijo in odsotnostjo barv, pa so v resnici zelo blizu igranim segmentom Severjevega filma.

"To niso več samo nasprotniki slovenskega filma – sovražniki so"
Po torkovi projekciji filma Sever, ki je tudi filmski producent, ni izpustil priložnosti za oster nagovor "oblasti, za katero se zdi, da sovraži slovenski film in ga skuša uničiti". Znano je namreč, da poleg univerzalne ovire koronavirusa, ki je ustavil filmske produkcije po vsem svetu, slovenski film pesti zelo specifična težava birokratske ovire: sredstva, ki bi jih SFC moral izplačati filmskim delavcem, so odvisna od potrditve na vladi, kar pred rebalansom ni bilo mogoče, po njem pa se tudi (še) ni zgodilo.

Severjeva kritika sicer ni posledica osebne izkušnje. "Tako kot večina produkcijskih hiš, se tudi Sever & Sever ne ukvarja samo s snemanjem filmov, ampak na trgu opravljamo tudi druge storitve; videoprodukcija je širok pojem. v tem času je nastalo ogromno projektov, ki jih sicer morda ne bi bilo. Celo poletje smo se, denimo, ukvarjali s snemanjem kratkih predstavitvenih filmov za festival Vilenica." Ne gre za težave ene produkcijske hiše, je bil dan po premieri v pogovoru za MMC jasen Sever, gre za strukturni problem. "Če se bo stanje, kakršno je ta hip v filmski umetnosti v Sloveniji, nadaljevalo, ne bodo oškodovane samo produkcijske hiše, ki trenutno niso dobile denarja, ki jim pripada, ampak bo kriza dolgotrajna. Težave so strukturne, in ta vlada jih po mojem mnenju naslavlja grozljivo narobe. Edini na svetu smo, ki se tako vedemo do filma. To pomeni, da v naslednjih letih ne moremo računati na sodelovanje pri koprodukcijah, da ne bo denarja iz fonda Eurimages itd. Moj stavek o sovraštvu je bil oster: mislim, da ne gre več za nasprotnike, ampak za sovražnike. In vemo, kaj se počne s sovražniki."

Človek, ki se nikoli ni bal zamenjati kariere
Sever sicer z določeno mero ironije sprejema življenjsko dejstvo, da se je po dolgoletni novinarski in uredniški karieri v svet videoprodukcije spustil na predvečer tektonskih premikov. "Celo življenje sem bil spremljevalec sprememb. V mladih letih sem bil zelo aktiven v pankovskem gibanju, pozneje kot novinar. Bil sem med ustanovitelji prvega multimedijskega portala, ki je bil za tiste čase revolucionaren. Prehod v produkcijo in filme je bil zame logična nadgradnja. Vesel sem, da sem to naredil – občasno pa tudi preplašen, da bom moral poiskati še peti smisel svoje kariere."

Že novembra v tekmovalnem programu Liffa
Kdor je gostovanje Antigone na Festivalu slovenskega filma zamudil, jo bo lahko ujel novembra na festivalu Liffe, kjer bo vključena tudi v tekmovalni program. Produkcijska hiše se sicer pogovarja za odkup s televizijo Arte in v trenutnih razmerah upa na čim daljše festivalsko življenje filma.

Antigona – kako si upamo! je bil tako ena od maloštevilnih premier letošnjega FSF-ja. "Producenti, ki se letos niso odločili za sodelovanje na tem festivalu, so tako ravnali zato, ker ne vedo, kdaj bodo svoje filme lahko poslali v kinematografe. Kot odskočno desko za kinematografsko distribucijo pa potrebujejo neko festivalsko premiero," meni Sever. Kljub letošnjim okoliščinam se mu zdi več kot smiselno, da je FSF vztrajal: "To je priložnost, da se glas ustvarjalcev slovenskega filma vsaj en teden sliši glasneje kot sicer."