Neredke so zgodbe, ki jih je človeštvo bodisi odložilo na smetišče zgodovine bodisi zaprašene in pozabljene ležijo nekje v času in čakajo, da se raziskovalec spotakne obnje, z njih obriše prah ter jih ponovno obudi v življenje. Eno izmed teh srečnih najdenk predstavljamo v naslednjih vrsticah.

Če se boste kdaj sprehodili do starega mestnega jedra Radovljice, boste na Linhartovem trgu 8, kjer je včasih obratovala gostilna, opazili vinotoč, katerega ime tudi danes spominja na hišno ime družine, ki se je tja preselila v 20. letih 19. stoletja. Gostilno Pri Sodarici, ki se je nahajala v Sodarjevi hiši na takratni hišni številki Predmesto 26, sta vodila nekdanji vdovec Matija Mulej (Mulley) in njegova druga žena Marija, rojena Globočnik. Mladoporočencema, ki sta svojo zvezo pred bogom sklenila leta 1822, se je 6. aprila leta 1824 rodil prvi od osmih otrok. Bila je deklica, ki sta jo poimenovala Josipina.

Zgodba o uspehu ‒ kratka zgodovina rodbine Mulley
To pa ni bil Matijev prvi otrok, saj sta jih s prvo ženo, ki mu jo je pri dvaintridesetih letih vzela pljučnica, imela že devet. Matija se je v svojem štiriinštiridesetem letu odločil, da se po šestih letih vdovstva ponovno poroči. V cerkvi sv. Martina v Kranju je zatorej 10. februarja 1822 vzel 23 let mlajšo Marijo Globočnik iz Stražišča pri Kranju. Marija je izhajala iz bogate družine trgovca z žimo (žima je odrezana dolga dlaka zlasti iz konjskega repa, konjske grive. Iz tega izhaja tudi izraz žimnica, ki se danes sicer uporablja tudi za druge vrste ležišč, včasih pa je označeval z žimo napolnjeno blazino za ležanje, op. a.), Antona Globočnika in njegove žene Jožefe (Josipine), rojene Bajželj.

Čeprav Marija ni poročila mladega moža, pa je Matiji lahko štela v prid solidno premoženje in življenjske izkušnje. Ne samo, da je bil odkritosrčnega značaja in vljudnega vedenja, bil je tudi "prebrisane glave, umen gospodar in podjeten, a previden kupčevalec". Tako je vsaj zapisano v knjigi Krško in Krčani, ki jo je uredil takratni ravnatelj meščanske šole v Krškem, Ivan Lapajne.

Kmalu po poroki z Globočnikovo hčerjo se je Matija odločil, da zapusti svojo domačijo v Bodeščah, jo v upravljanje zapusti najstarejšemu sinu iz prvega zakona in postane Radovljičan. Nad radovljiškim mestnim obrambnim jarkom je tako kupil hišo, hišno ime Pri Sodarju, po katerem je bila družina poznana v Bodeščah, pa je prenesel na novo posest s številko Predmesto 26. Zakonca Mulej sta v stavbi odprla gostinsko dejavnost, podjetni Matija pa kljub začetemu gostilniškemu poslu ni miroval. Lotil se je namreč tudi trgovine, ki jo je uspešno širil prek meja dežele Kranjske.

Tako Jernej Ravnikar v Josipininem življenjepisu o njenih starših poroča, da so bili "premožni gorenjski "patriciji" ter da so imeli lepa posestva v Radovljici, v Lescah in Vodežiču pri Bledu (leta 1900 iz nem. poimenovanja Wodeschitz, slovensko Bodešice, danes Bodešče pri Bledu, op. a.). "V Radovljici so imeli gostilno, kuhali so milo, dalje so imeli kupčijo s specerijskim blagom in tovarno za suknó. Osobito s suknom so imeli lepo kupčijo in dober zaslužek, izdelovali so neke zimske suknje ali halje gotovega kroja, katere so obilo spečevali v Belokrajino, na Hrvatsko in v Trst."

Josipini in njenim sorojencem usoda torej ni namenila boja z revščino, kar se je odražalo tudi v dobri vzgoji in šolanju Mulejevih otrok. Ne nazadnje jim je stabilen ekonomski položaj kasneje omogočil tudi izbiro temu primernih zakonskih partnerjev, saj so hčere iz drugega Matijevega zakona vse omožile uspešne podjetnike in visoke uradnike.

Josipinina mladost – "obilo dela, žalosti in skrbi"
Vrnimo se za trenutek nazaj k otroštvu prvorojene hčere zakoncev Mulej. Josipina prva leta svojega življenja ni odraščala ob svojih starših. Breme vzgoje in izobraževanja sta na lastno pobudo prevzela stara starša iz Stražišča, zaradi česar je Jospina "ostala tam s kratkimi presledki do svojega 12. leta in se pozneje še večkrat in za dlje časa tja vračala. Stari stariši, osobito pa oče Anton, ljubili so jo kot lastno dete, jo skrbno čuvali in vzgojevali, jo varovali slabe družbe in jo navajali k resnicoljubnosti, usmiljenju in delu."

Tri leta, kolikor je trajala ljudska šola, je vsak dan pešačila v Kranj ter hkrati doma pomagala pri različnih opravilih. Ob dopolnjenem 12. letu sta jo Globočnikova za dve leti poslala v nunsko šolo v Škofji Loki, kjer je veljala za odlično učenko in ljubljenko učiteljice Benedikte pl. Renaldy, poznejše matere prednice. Z njo je Josipina ohranjala prijateljstvo vse do predničine smrti, vezi s samostanom pa so pozneje nedvomno okrepile tudi velikodušne Josipinine geste, ki so uršulinkam omogočile nakup Loškega gradu.

Potem ko je zapustila nune, se je Josipina za kratek čas vrnila v Radovljico, kjer je staršema pomagala pri vodenju poslov in gospodinjstva. Ni trajalo dolgo, ko so jo iz rodne Radovljice ponovno poslali v uk, tokrat v glavno mesto Kranjske. Tam naj bi se izučila v šivanju in kuhanju, čeprav je veliko znanja prinesla že od doma. Šolanje v Ljubljani ni trajalo niti leto dni, saj ga prekinila očetova bolezen. Josipina je prevzela skrb za starega Matijo, ki se ni dolgo upiral bolezni in je, tako kot njegova prva žena, naposled le podlegel usodni pljučnici. Josipina je takrat štela 15 let, in ker je bila najstarejša izmed otrok, nanjo ni padla le obveza pomoči pri negovanju bolnika, temveč je bila primorana voditi tudi vso kupčijsko korespondenco, pri kateri se mati ni najbolje znašla. Vendar pa je bilo na koncu breme poslov, ki jih je vodil pokojni oče, vseeno preveliko. Družina je postopoma opustila trgovino in tovarno ter nadaljevala le z gostinsko dejavnostjo.

Leto, ki je sledilo očetovi smrti, ni bilo za Josipino nič lažje in nič kaj bolj veselo. Zbolela je namreč stara mati v Stražišču. Na njeno prošnjo se je vnukinja znova preselila nazaj v Stražišče, kjer je sama vodila veliko gospodinjstvo ter oskrbovala bolehno babico. Vseprisotna bolezen je dajala ritem Josipininemu življenju še naslednji dve leti. Pisalo se je 1842, Josipina pa je štela 18 let.

Zakonca Hočevar in "osodepolno leto 1842"
V tistem času je imel v okolici Kranja s posli opraviti tudi Martin Hočevar iz Velikih Lašč. 7. novembra 1810 rojeni sin trgovca s konji, ki jih je družina Hočevarjevih preprodajala v Italijo, še zlasti v Videm, se je šolal na ljubljanski normalki. Kot nam v knjigi Krško in Krčani pripoveduje Ravnikar, pa se je "bil sam dobro izuril v rabi nemškega jezika ustno in pismeno". Izobrazbo, ki jo je pridobil, je nedvomno dobro izkoristil, saj mu je pomagala na začetku kariere pri dacarskih poslih, v nadaljevanju pa pri sklepanju donosnih kupčij. Martin je bil namreč "/…/ zakupnik užitninskega davka (užitnina je krajevni davek od prodaje tržnega blaga, op. a.), podjetnik stavb pri Savi, podjetnik železniških stavb, udeležene pri denarnih zavodih itd. Njega in njegovega starejšega brata Ivana nahajamo prvotno (nekako v letih 1836 – 1840) v službi prvega zakupnika užitninskega davka na Kranjskem, Viranta v Ljubljani. Začetkoma bil je torej M. Hočevar samo dacar. Kmalu na to sta oba brata užitninski davek jela na svojo roko in po večih krajih jemati v zakup (najem)."

Ravno dacarstvo (dac je bil v stari Avstriji davščina na prodajanje tržnega blaga, zlasti živil, op. a.) ga je pripeljalo v okolico Stražišča, kjer pa davčni posel kmalu ni bil več edini predmet zanimanja, ki je vznemirjal za poroko godnega moža. Slišal je namreč za mlado Globočnikovo vnukinjo, o kateri se je širil dober glas, njuno prvo srečanje pa je, verjetno po Josipininem pripovedovanju, Ravnikar opisal takole:

"Takrat po leti jo je spoznal namreč nje ranjki mož Martin Hočevar, ki je imel v Kranji in okolici opravila radi zakupa daca. Čul je o njej že prej, a ko jo je osebno po nekolikih obiskih v Stražiščah spoznal, dopala mu je tako, da jo je takoj snubil. On je bil takrat 32 let star, ona je imela stoprav 18 let; zato se je sprva še branila, zapustiti stare stariše in tako mlada stopiti že v zakonski stan. Slednjič so jo le pregovorili, in tako je bila torej poroka dné 9. oktobra 1842."

Naj takoj kot "neizpodbitno dejstvo" ovržemo enega izmed podatkov, ki so navedeni v zgornjem citatu. Zgodovinarji namreč oporekajo pravilnosti datuma poroke, saj naj bi se pisec biografije (ali pa mogoče celo Josipina, ki je po vsej verjetnosti posredovala podatke) v svoji knjigi zmotil za en mesec. Mladoporočenca sta torej (s pritrditvijo zgodovinske stroke) zvezo sklenila 9. novembra v nevestinem rojstnem mestu, v cerkvi sv. Petra. Pri tem je Josipina v zakon stopila z zavidljivo doto, o kateri priča tudi poročna pogodba, 15. oktobra uradno sklejena v Radovljici.

Delo obrodi bogastvo …
Od poroke so minili štirje dnevi, mlad zakonski par pa sta do vrat njunega novega doma v Krškem pospremila hladno novembrsko vreme in močan dež. Stavbo s številko 111, ki jo je že najedal zob časa in so ji pripadali še majhen hlev, vrt in njiva, je Martin kupil tik pred poroko. Dotrajana hiša mladoporočencev je zahtevala številna popravila, preden je zares postala dom. Čeprav Hočevarjeva nista bila revna, si kot mlada zakonca več kot skromnega življenja nista mogla privoščiti. Vendar jima je, kot tudi kasneje v življenju, na njuni poti pomagala prirojena varčnost, vztrajnost in dejstvo, da nista nikoli vihala nosu nad delom. Martin je namreč po poroki "v zakup vzel dac od Thurnamhartskega okraja, – prvi okraj kojega je on samostojno prevzel, – in se bavil s kmetijstvom po le najetih njivah in travnikih." Josipina "pa je skrbela za gostilno, katero sta otvorila s 1. majem 1843. in jo imela do junija 1847. Starejši ljudje še vsi vedó, kako dobra postrežba je tam bila, in kako so vsled tega vedno polno imeli brodarjev in gospode."

Kot je sklepati iz Ravnikarjevih besed, je bilo Krško v četrtem desetletju 19. stoletja živahno mesto ob savski rečni prometnici, vendar pa je vzdušje nekoliko "zamoril" prihod železnice, ki je imela svojo postajo v sosednjem Vidmu. Beremo lahko, da "dokler še ni bilo železnice onstran Save, je bilo v Krškem vedno dosti tujih ljudi, in sploh radi tega vse bolj veselo in živahno gibanje nego zdaj (t. j. okoli leta 1894, op. a.). Domačini so si lahko kaj zaslužili in premoženja nabrali".

Med omenjene podjetneže sta nedvomno spadala tudi mladoporočena Hočevarja. V majhnem mestu, kot je Krško, sta znala najti nove poslovne priložnosti, in medtem ko sta zlagoma popravljala hišo, sta kupovala tudi sosednja zemljišča. Ugibamo lahko, da je zaprtju njunega gostišča po letu 1847 botrovalo pomanjkanje časa zaradi novih obveznosti, ki pa so očitno prinašale tudi dovolj dohodka. Dela in skrbi je bilo menda na Hočevarjevi domačiji v izobilju, časa, ki sta ga zahtevala dom in služba, pa vedno premalo.

Martin je posel zastavil ambiciozno in z današnjim izrazom bi ga lahko označili za deloholika. Med drugim je kasneje s svojim podjetjem sodeloval tudi pri izgradnji železnice, ki je 1. oktobra 1862 v Videm pripeljala prve potnike. Vendar pa v Lapajnetovi knjigi beremo, da to nista bila njegova edina projekta. Poleg tega se je bavil "z vinsko trgovino, z vinogradi, s kmetijo; vzel je v najem tudi posestvo Straža (Stražahof) pri Čatežu (nekdaj so imeli to posestvo kostanjeviški menihi) za celih 18 let radi tamošnjih vinogradov, popravljal doma gospodarska poslopja in še poleg tega se čem dalje bolj poprijemal dačnega zakupa. Dalje je še prevzel veliko delo, katero mu je doneslo lep dobiček, namreč zidanje pri regulaciji Save, in slednjič dobili so še pošto v hišo. Prvo pošto v Krškem je dobil baš ranjki gospod Martin Hočevar okolu leta 1846 – 1848. Pošto je imel do leta 1871 – 1872.; oskrboval jo je gospod Janc, ki je že okolu leta 1849 – 1850. prišel k g Hočevarju v Krško, najprvo kot dacar, potem pa je bil poštni upravitelj. Preskrbovali so s tem osobni, denarni in pismeni promet od Zidanega mostu do Novega mesta, oziroma do Samobora."

… in posli se sklepajo za mizo
In ker je Martin urejal posle, je Josipina skrbela za gospodinjstvo. Vendar pa je bil pojem gospodinjenja precej širok, saj je njuna hiša gostila poštni urad, zatorej je bilo v njej vedno živahno, poleg tega pa so se na obisku radi mudili tudi Martinovi poslovni partnerji. Hočevarjeva sta bila znana kot "omikana, uljudna in prijazna" gostitelja, pri čemer je imela veliko opraviti tudi njuna izobrazba, ki sta jo nenehno izpopolnjevala. Tak vtis bralec seveda dobi, ko bere besede pohvale na račun gospodarice hiše s številko 111. In to kje drugje, kot v knjigi, ki je bila izdana s posvetilom omenjeni gospe:

"Kljub ogromnemu delu in kljub večkratnim boleznim našla je gospa še vedno časa dovolj, če drugače ne, pa ponoči, da je čitala in se izobraževala. Čitala pa je razne gospodarske, gospodinjske in vrtnarske knjige, prečitala je skoro vse nemške klasike in se posebno rada bavila s prirodoznanskimi in filozofičnimi spisi. (Amersin, Zschokke, Hellwald itd.). Gospa je pa zato tudi jako izobražena, govori in piše lepo in pravilno nemški jezik, pa tudi slovenščina teče jej gladko. Njeno kretanje je sploh tako, kakoršno vidimo le pri gospeh najboljših stanov."

Zaradi veščin, ki so jima omogočale spretno gibanje v družbi in prilagajanje gostom, sta zakonca lahko svoje gostoljubje izkazovala "tako meščanom kot uradnikom". Sila raznovrstna pa je bila tudi druščina, preko katere sta nedvomno uspešno lahko uveljavljala tudi svoje poslovne interese in svetovni nazor. Nekaj besed je temu vidiku njunega družabnega življenja namenil tudi Ravnikar:

"Zahajali so tja raznovrstni ljudje, povabljeni so bili v hišo na zabavne večere večkrat v letu in takrat so se vedno dobro imeli in zabavali ter še plesali do ranega jutra. Prav posebnih ljudi izmed uradništva takrat ni bilo v Krškem. Le toliko mi je znano, da so se z okrajnimi predstojniki dobro razumeli in sploh z vsemi uradniki. Iz poznejših let so pač najbolj v hišo zahajali glavar Schönwetter, marki Gozani, grof Chorynsky, dalje tudi Jeuniker (poznejši predsednik okrožnega sodišča v Rudolfovem (Novem mestu, op. a. )) in drugi. Po letu 1870. dalje pak so hodili tjakaj članovi nemške stranke kranjske (Vesteneck, Dežman, dr. Schrey, dr. Schaffer itd.). Posebno zabavni so bili dnovi trgatve. Takrat sta povabila uradnike in meščane na trgatev v Stražo, kjer so dobro pili in jedli, janca pekli, popevali in plesali pozno v noč. Gospa je imela namreč dober glas in rada kako gorenjsko zapela. /…/ Socijalne razmere so bile takrat v Krškem še jako prijetne, in živeli so sporazumno. Takrat so celó bližnji aristokrati radi zahajali v Krško med uradnike in osobito v Hočevarjevo hišo (razni grofi Turjačani itd.)."

Iskanje svetovljanstva znotraj lastne države
Josipina in Martin sta počasi, a vztrajno gradila družbeni ugled in utrjevala finančni položaj, kot kaže, pa Krško ni uspelo slediti njunim ambicijam. Leta 1860 sta se namreč odločila, da se preselita v Gradec in izkoristita novo poslovno priložnost v glavnem mestu Štajerske.

V Gradcu, na mestu, kjer danes na trgu Jakominiplatz stoji sodoben nakupovalni center Steirerhof, je nekdaj stal hotel Hotel zur Stadt Triest. Ko ga je Martin leta 1860 kupil, je bila stavba že precej dotrajana in zanemarjena. Hočevarjeva sta jo kupila z namenom, da hotel obnovita in prodata naslednjemu kupcu. Njun čas bivanja na avstrijskem Štajerskem je trajal dve leti, prav toliko, kot je to zahteval posel. V tem času sta zakonca na Harrachgasse št. 8 kupila hišo, ki jo je Martin dal prezidati ter urediti po željah svoje žene in čeprav je bilo bivanje Hočevarjevih v Gradcu relativno kratkega daha, je Josipini hiša močno prirasla k srcu, kar je izrazila tudi v svoji oporoki. K temu je nedvomno pripomogla tudi bližina njene sestre Antonije, ki je z možem, cesarsko-kraljevim okrajnim sodnikom Alojzom Schullerjem, stanovala le nekaj hiš stran, na Glacisstrasse št. 27.

Josipina tudi v tem času ni mirovala. Zadolžena je bila namreč za to, "da se je hotél (gostilna) ves prenovil, očistil in da je v vsakem oziru zadobil prejšnji dobri glas." Po koncu prenove in prodaji hotela, sta se zakonca leta 1862 vrnila nazaj v Krško, o nadaljnjem življenju hotela pa naj kot zanimivost omenimo še to, da se je hotel leta 1905 preimenoval v Grand-Hotel Steirerhof in je bil dolga leta eden izmed najimenitnejših hotelov v Gradcu. Njegova življenjska zgodba pa ni imela srečnega konca, saj so ga leta 1989 zaprli, nato pa podrli in leta 1993 na njegovem mestu zgradili nakupovalni center.

Vendar pa vrnitev v domače Krško ni pomenila nadaljnjega zapečkarstva, saj si je premožni par širil obzorja tudi na številih potovanjih po državi in izven nje. Hočevarjeva sta se "za razvedrilo in zabavo /…/ večkrat na tuje podala, na Avstrijsko ali na Solnograško, in tudi v Švico. Leta 1889. pa je (Josipina, op. a.) potovala po Laškem in se z veseljem poklonila sv. očetu Leonu XIII." Poleg tega je znano tudi, da se je Josipina večji del življenja borila z zdravstvenimi težavami, zaradi česar sta z Martinom pogosto gostovala v "okoliških" zdraviliščih. Tako sta se leta 1847 mudila v Rimskih Termah, pozneje večkrat v Rogaški Slatini, po letu 1880 pa sta obiskala tudi Karlove vare (v avstrijskem delu monarhije, današnja Češka), Pistyan na takratnem Ogrskem (današnja Slovaška), Baden pri Dunaju in Bad Ischl na Solnograškem. Razlog za številne obiske zdraviliških centrov bi bil morebiti lahko povezan tudi z dejstvom, da par ni mogel imeti otrok, nedvomno pa je slednje vplivalo na njuno odločitev, da denar, ki bi ga sicer podedovali njuni otroci, podarita ljudem in ustanovam v svojem okolju.

V naslednjem prispevku se bomo zato pomudili prav pri obsežnem seznamu njunih donacij in sponzorstev, ki niso samo pomembno zaznamovala tistega časa, temveč se njihov obstoj v materialni in duhovni kulturi Slovencev odraža še danes.

^{Petra Iskra je dokumentalistka-raziskovalka iz TV arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. petra.iskra@rtvslo.si}