"Ti telesni sokovi se nabirajo v tebi in nabirajo, dokler ne pride do učinka, ki ga morda še najbolje opiše Douglas Adams v svojem slavnem Štoparskem vodniku po galaksiji, ko govori o Vrtincu totalne perspektive: samega sebe vidiš iz prav vseh perspektiv, natanko takšnega, kot si. In prav to naj bi bilo tisto, zaradi česar toliko ljudi pride prehodit katero od transverzal, tisto, zaradi česar pravijo, da pomagajo pri vseh mogočih težavah," nam je v pogovoru povedal Jakob J. Kenda, ki je po prvencu Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike to jesen izdal še en potopisni roman z naslovom Transverzala.
V Transverzali ne opisujete le domače, 1200 km dolge poti, ampak odpirate širše teme, tudi takšne, ki že dolgo razdvajajo Slovence. Ste morali zelo paziti, kakšne besede izbirate?
Eden temeljnih smislov vsake prave transverzale je, da združuje. To velja že za prvo pravo sodobno transverzalo, za Apalaško pot, odprto leta 1937, po katere vzoru so vedé ali nevedé nastale vse druge: po pogorju Apalačev ob vzhodni obali ZDA so jo vzpostavili tudi kot šiv, ki naj povezuje tradicionalno sprta ameriška pola, jug in sever. Slovenska Transverzala pa je bila v petdesetih predlagana kot krožna, s čimer bi bila njena združevalnost še toliko bolj okrepljena, saj je takšen krog, ki bi zaobjel celotni slovenski planinski svet, združevalen že po svoji formi. Jasno torej, da se našim razdvajajočim temam ni dalo izogniti, saj naj bi jih ravno Transverzala pomagala preseči. In jasno, da je bilo treba še kako paziti, kako se obravnavajo, sicer bi lahko tako knjiga kot pot imeli čisto nasproten učinek.
Tako v Apalaški poti kot v Transverzali večkrat zapišete, da je vsaka prava transverzala odsev svoje dežele in svojih ljudi, da je eden glavnih ciljev takšnih poti torej tudi ta, da te zbližajo s to deželo in njenimi ljudmi. Vi ste na ta način vsekakor spoznali ljudi 'resnične Amerike', kakšni se vam zdijo v primerjavi z nami?
Po nekaj tednih v tistih gozdnatih hribih sem se začel na ves glas smejati: bilo je vendar, kot bi šel čez pol sveta ... da bi prišel domov. Seveda je bilo ameriško rastlinje in živalstvo zanimivo drugačno, a sicer so bili tisti hribi in gozdovi prav takšni kot naše sredogorje in tisti naši vrhovi, ki pokukajo v visokogorje. Sploh znano pa sem se počutil med tamkajšnjimi 'rovtarji'. Resno, prijatelji, ki sem jih našel na poti, so me večkrat vprašali, ali res tod nisem še nikdar hodil. Tako nenavadno se jim je zdelo, da se tako znajdem med ljudmi tistih malih dolin, grap in strmin, ki znajo biti svojski na zelo podobne načine, kot so v naših malih dolinah in grapah.
Transverzalo so, kot pravite, v petdesetih predlagali kot krožno pot, a jim jo je uspelo speljati samo polovico: čez Pohorje do Julijcev in nato čez primorske hribe do Slavnika, od koder pa so jo iz političnih razlogov raje speljali po neplaninskem svetu do morja in jo tam pustili. Vi ste zdaj začrtali po obstoječih planinskih poteh še manjkajočo polovico, ki se s Slavnika vije čez Snežnik, čez prvake Ribniškega in Kočevskega do Bele krajine in še naprej. Sploh ta prvi del manjkajoče polovice, ki gre po gotovo najmanj obiskanem območju slovenskih hribov, napravi na pohodnika močan vtis, kajne?
Poleg določitve poteka manjkajoče polovice je bilo treba na nekaj mestih popraviti tudi traso stare polovice in predvsem ima zdaj Transverzala tudi pristopne poti: skladno s prakso znanih tujih transverzal tudi pri nas te vodijo do naše Transverzale iz večjih urbanih središč, saj so vse takšne dolge poti še najbolj potrebne mestnim srajcam. Celotna trasa je sicer najbolje razvidna z interaktivnega zemljevida na spletni strani Transverzale (www.transverzala.si). Tisti odsek manjkajoče polovice od Ilirske Bistrice prek Snežnika, Petelinjka, ribniških in kočevskih vrhov pa vsekakor napravi močan vtis, res je. Kajti ne le, da je tam marsikdaj kakor v osupljivem razstavnem salonu naravne dediščine. Do tega območja je treba imeti tudi precej spoštovanja in nanj je treba biti pripravljen: sploh v najbolj vročih mesecih, ko je pohodniku voda najbolj potrebna, je je na tem kraškem terenu nevarno malo. Ta del Slovenije je nadalje prav tako redko poseljen kot alpsko visokogorje, še manj pa je v primeru stiske računati na pomoč zaradi šibke pokritosti z mobilnim signalom. In seveda je prav v tistih krajih daleč največja koncentracija velikih zveri in še kakšnih živalc, s katerimi se moraš znati zmeniti. Med divjo svinjo in njen naraščaj si, recimo, nikakor ne želiš zakorakati.
Od doma in nato vse do konca tega divjinskega dela Transverzale ste se odpravili v družbi svojih najstniških otrok, tako da sta skupaj z vami prehodila skoraj 500 kilometrov; je bila pot zaradi takšne družbe kaj drugačna, morda celo bolj zahtevna?
Do določene mere gotovo, saj imaš ob takšnih spremljevalcih pač nekaj več skrbi. Ampak kaj dosti mi moji planinski podlasici nista bili v breme, imata kar nekaj izkušenj in na to pot smo se seveda še posebej pripravili. Tako je bila v njuni družbi predvsem še lepša, gotovo tudi zato, ker smo ves skupni del prehodili v samooskrbnem divjinskem slogu: večerov, ki smo jih skupaj preživeli v taborih, zagotovo ne bomo nikdar pozabili.
Čez Apalače pa ste se odpravili sami, a osamljeni najbrž niste bili?
Res je. Čeprav se Apalaška pot prav programsko izogiba naseljenim krajem, tudi kadar je to že nekoliko absurdno – tako zelo si pač prizadeva biti popolnoma divjinska – je ta pot ena ameriških ikon, ki to deželo držijo skupaj. Vsako leto jo tako obišče med tri in štiri milijone ljudi. Poleg teh izletnikov, ki prehodijo samo kakšen kilometer ali dva, pa od marca do maja nanjo krene nekaj tisoč pohodnikov, ki jo poskušajo prehoditi v celoti. Približno eni petini to tudi uspe, in ker smo ljudje, kot bi bili iz nekega lepljivega materiala, ker enostavno ne moremo drug brez drugega, nas kar nekako potegne skupaj: sploh ne opaziš, kdaj se oblikujejo skupine, ki jim pravijo 'pohodniške družine', in so take v več kot enem pomenu te besede. Res lepa izkušnja.
To je ena izmed tistih izkušenj, ki jih opišete tako živo, da ima bralec občutek, kot bi ga vzeli pod roko in popeljali s sabo. Je to glavni cilj vašega pisanja?
O, hvala! (smeh) In, ja, predstaviti bralcu vso izkušnjo čim bolj živo je gotovo eden glavnih smislov vsakega potopisa. Ni pa edini. Vesel sem, na primer, da sta knjigi že zdaj priklicali nekaj ljudi k eni ali drugi poti. Ravno lani je Apalaško prehodila tudi prva Slovenka, res pogumno, komaj 19-letno dekle, in letos bi se po njej odpravilo za kombi ali dva ljudi iz naših krajev, če ne bi bilo korone. A po drugi strani je to izvrstno za Transverzalo: kar nekaj bralcev se mi je že oglasilo z obljubo, da jo nameravajo naslednje leto prehoditi vsaj večji kos, nekateri bi jo radi prehodili tudi kot pravi transverzalci, naenkrat, samo s kakšnimi krajšimi postanki, med katerimi bi obnovili zaloge hrane.
To vas gotovo veseli tudi zato, ker ste prepričani, da bi vsak človek moral okusiti izkušnjo transverzale?
Absolutno. Malo v šali rad rečem, da bi to moralo biti uzakonjeno: kdor bi hotel imeti slovensko državljanstvo, bi moral prehoditi Transverzalo, pa če je tu živelo že sto rodov njegovih prednikov. Ne samo zaradi povezovalnosti takšne poti, ker te po dveh mesecih hoje brez dvoma mine volja do značilno slovenskih razprtij, in zaradi tega, ker ravno prek takšne poti najbolje spoznaš svojo deželo in njene ljudi, ker te zbliža z njo in z njimi. Hoja je za ljudi tudi nekaj tako osnovnega, a od iznajdbe civilizacije in sploh meščanstva in avtomobila nanjo zmeraj bolj pozabljamo: sedem milijonov let, odkar so se naši davni predniki postavili na zadnje noge, smo menda prehodili v povprečju na dan, prav vsak dan od ponedeljka do nedelje, po petnajst kilometrov. Tako ni čudno, da smo se evolucijsko prilagodili na hojo, da jo telo potrebuje, da ti na vsaki pravi transverzali toliko ljudi pove, da so jo prišli prehodit, ker so slišali, da to pomaga ...
Toda številni bodo rekli, da je tak pohod zanje neizvedljiv, saj človek danes vendar nima toliko časa, da bi vse pustil in šel za dva meseca ali celo pol leta stran od civilizacije ...
Če je volja, se zagotovo najde čas in vse drugo.
Slovenci smo narod planincev, a tiste vrste, ki v veliki večini naredijo nekajkrat v poletju kakšno hribovsko turo. Transverzala, pravite, pa je popolnoma drugačna izkušnja?
O, ja! (smeh) Saj je super tudi polurni sprehod, zagotovo. Že romantiki so, recimo, pisali o tem, kako nujen je tak sprehod prav vsak dan, saj se po pol ure hoda 'tvoja duša dvigne k Bogu'. Ampak ti romantiki seveda niso vedeli, zakaj je tako: telo ima menda svoj sistem nagrajevanja in obrambe, ki temelji na raznoraznih substancah, izmed katerih menda spadajo nekatere tudi med kanabinoide in celo opioide, in po pol ure fizične dejavnosti iztisne vase prve izmed njih.
Nekaj popolnoma drugega je zato enodnevna ali večdnevna tura, kakršne po tradiciji delamo Slovenci: koktajl teh substanc v telesu je takrat precej bogatejši in tudi njihovi odmerki precej višji. A ti tisto 'kritično maso' dosežejo šele na pravi transverzali, ki mora biti prav zato dolga za krepak mesec, raje dva: ti telesni sokovi se nabirajo v tebi in nabirajo, dokler ne pride do učinka, ki ga morda še najbolje opiše Douglas Adams v svojem slavnem Štoparskem vodniku po galaksiji, ko govori o Vrtincu totalne perspektive: samega sebe vidiš iz prav vseh perspektiv, natanko takšnega, kot si. In prav to naj bi bilo tisto, zaradi česar toliko ljudi pride prehodit katero od transverzal, tisto, zaradi česar pravijo, da pomagajo pri vseh mogočih težavah.
Apalaška pot slovi tudi po tem, da ni brez nevarnosti. Se zgodi, da kdo na njej celo umre?
Sem ter tja pa res kdo umre, ja.
Od izčrpanosti, pomanjkanja hrane, zaradi divjih živali?
Teh širjav si ne moreš predstavljati, dokler jih ne vidiš, in seveda se tam nočeš izgubiti, kajti zelo malo verjetno je, da te bodo našli. To je tudi ena bolj mučnih smrti: ko so ravno v času mojega pohoda našli posmrtne ostanke starejše pohodnice, ki so jo pogrešali že vrsto let, je bil med njimi tudi njen dnevnik, iz katerega je bilo zelo nazorno razvidno, kako je tri tedne umirati od lakote. A po drugi strani je zatavati skoraj nemogoče – zaradi odročnosti terena je Apalaška pot kakor gaz prek zasneženega pobočja. Še manj verjetna je smrt zaradi 'konfliktnega stika' s katero od živali. Pač pa je bilo od leta 1974, ko so začeli šteti tovrstne incidente, že 12 pohodnikov umorjenih, in to največkrat zverinsko. Nekemu osebku, ki je bil kakor iz tistega filma Odrešitev, je bil na primer všeč nahrbtnik neke pohodnice, pa se je je lotil s sekiro.
Torej so najbolj ogroženi tisti, ki hodijo sami?
Ne. Varnejši si sam kot v paru. Pari tem morilskim blaznežem očitno še posebej burijo domišljijo, sploh če hodita skupaj dve dekleti.
Kaj pa zavetišča, ki stojijo ob poti: so koristna, v kakšnem stanju so?
Zavetišča, ki jih je ameriška divjinska tradicija pohodništva razvila namesto naših koč, pridejo še kako prav v primeru kakšne ujme. Vsakih deset ali petnajst kilometrov namreč lahko računaš, da boš na varnem, čeprav so zgolj lesen podest s tremi stenami in streho, ki včasih sprejme samo šest ljudi. Pohodniki se ob njih tudi radi zbirajo, ker lahko tam zvečer računajo na družbo ob tabornem ognju – večeri na takšni poti so res ko v nebesih, krasno je! Ampak sicer pa zavetišča sama niso preveč priljubljena. Tudi zato, ker je tam kot na vseh skupinskih ležiščih: vedno se najde kak epski smrčač, kdo mora sredi noči odtočiti, pa ti nevede stopi na glavo in tako dalje. A še manj so zavetišča priljubljena, ker so razni glodavci bistri in vedo, da je tam zmeraj najti kaj hrane, pa znajo biti prav nadležni. In kajpak so bistre tudi kače, ki vedo, da človeška hrana privabi te glodavce, ti pa kajpak teknejo njim ...
Kaj pa zavetišča na slovenski Transverzali? Kje lahko pohodnik prebije noč?
Na stari polovici je najmanj od Robanovega kota do Porezna, torej od Kamniških do konca Julijcev, več kot dovolj koč, ki omogočajo pohod v alpskem slogu. Na tem visokogorskem odseku drugače kot na ta način seveda tudi ne gre. Preostali dve tretjini Transverzale, sploh v družbi otrok, pa je res daleč najlepše prehoditi v divjinskem slogu. A to ima svojo 'ceno': na ramah imaš še kuhinjo, spalnico in najtežje, shrambo. Ne sme ti biti torej pretežko nositi tja do 20 kilogramov. Še nekoliko bolj zapleteno pa je pri nas hoditi v tem slogu, zaradi sicer še kako modrega dogovora, da pri nas lahko taboriš samo z dovoljenjem lastnika zemljišča – tak pohod torej zahteva nekaj več dogovarjanja kot na Apalaški poti, ki gre ves čas po zemljišču, ki je v lasti države in zato lahko taboriš skoraj kjer koli.
Kako se stari pohodniki največkrat odločajo za transverzale?
Še na vseh poteh po svetu sem med transverzalci naštel največ mladih. Na Apalaški poti, kjer gojijo osupljivo strast do statistike, se dobi podatek, da je več kot 50 odstotkov transverzalcev starih od 18 do 25 let. Druga najmočnejša skupina so pohodniki srednjih let, tretja tisti tik pred upokojitvijo ali tik po njej. A seveda srečaš vse mogoče ljudi. Tako sem, recimo, spoznal mlado družino, katere najmlajši član je bil še v plenicah. Nobena redkost pa tudi niso kaveljci pri sedemdesetih ali celo osemdesetih, ki takole na en zamah pospravijo nekaj tisoč kilometrov.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje