Igralka je umrla za posledicami okužbe z virusom Zahodnega Nila, ki ga je dobila s pikom okuženega komarja, so njeni družinski člani potrdili za časopis Večernji list.

Na njenih profilih na družbenih omrežjih je vest o smrti pospremilo igralkino razmišljanje: "Pogledam v zvezde. Noč je jasna in Rimska cesta se zdi tako blizu. Tja bom kmalu namenjena. 'Vsi smo zvezdni prah,' – naenkrat se spomnim, kaj je Delenn rekla v Joejevem scenariju. Ni slab obet. Ne bojim se. Do takrat bom zaprla oči in čutila lepoto okrog sebe. In globoko vdahnila pod temnim nebom, polnim zvezd. Vdih. Izdih. To je vse."

Mira Furlan se je rodila 7. septembra 1955 v Zagrebu. Njen dedek po materini strani, Janez, je bil Slovenec. "Čeprav je živel na hrvaški strani Kolpe, je bil celo življenje naročen na časopis Slovenec," se je igralka "moža s sijajnimi brki" pred petimi leti spominjala v oddaji Zgoraj brez.

Leta 1978 je diplomirala na Akademiji za dramsko umetnost in se še istega leta pridružila ansamblu Hrvaškega narodnega gledališča (HNK), kjer je ustvarila celo vrsto odmevnih vlog in dobila več stanovskih nagrad. Rada jo je imela tudi kamera: njen prvi filmski nastop je bil v Kiklopu (1982) Antuna Vrdoljaka in kmalu si je priborila status ene od vodilnih hrvaških igralk. Poleg gledaliških in televizijskih vlog je vsako leto nastopila še vsaj v treh ali štirih filmih. Njene najmarkantnejše vloge so tiste v filmih V žrelu življenja (R. Grlić, 1984), Oče na službeni poti (E. Kusturica, 1985) in Za srečo so potrebni trije (R. Grlić, 1985) ter v televizijskih dramah in serijah (Putovanje u Vučjak, Tuđinac, ...) Med njenimi zgodnji filmi sta tudi Lepota greha Živka Nikolića in Za zdaj brez dobrega naslova Srđana Karanovića.

Leta 1987 je v slovenskem filmu Ljubezni Blanke Kolak (r. Boris Jurjaševič) igrala naslovno vlogo, ženo političnega veljaka, ki je pristal na Golem otoku.

Do konca osemdesetih je največ delala v Beogradu, leta 1991 pa se je zaradi vojne z možem – režiserjem Goranom Gajićem – preselila v Združene države Amerike. V novi domovini je nastopala v losangeleškem gledališču The Hudson Guild; leta 1995 so jo nagradili za vlogi v v Sofoklejevi Antigoni in Lorcovi Yermi.

Od leta 1996 naprej se je pojavljala tudi na televiziji. Ameriško občinstvo si jo bo najbolj zapomnilo po vlogah vesoljske ambasadorke Delenn v znanstvenofantastični seriji Babylon 5 ter vlogi francoske znanstvenice in brodolomke Danielle Rousseau v svojčas neverjetno priljubljeni nadaljevanki Skrivnostni otok.

Leta 2012 je v italijanski vojni drami Venuto al mondo režiserja Sergia Castellitta nastopila ob Penélope Cruz, Emilu Hirschu in Branku Djuriću.

"Umetnost ne bi smela imeti meja"
Avtor serije Babylon 5 J. Michael Straczynski se je kolegičinemu spominu poklonil z daljšim zapisom na Twitterju. "Ko je Mira Furlan prišla na avdicijo za Babylon 5, je bila njena domovina Jugoslavija v vojni vihri. Na prvem sestanku sva se pogovarjala o njenem življenju in delu in izvedel sem, da je bila članica gledališkega ansambla, ki je prečkal meje razpadajoče države, pa čeprav so prejemali grožnje s smrtjo z obeh strani vojne. Izrazil sem občudovanje do njenega poguma, a je samo odmahnila z roko. 'Kaj je najhujše, kar bi se mi lahko zgodilo? Ja, lahko bi me ubili. In kaj potem? Umetnost ne bi smela imeti meja.'"

Na hrvaške igralske odre se je znova vrnila leta 2002, ko je nastopila v predstavil Medeja gledališča Ulysses na Brionih. Leta 2010 je imela eno od glavnih vlog v romantični drami Danisa Tanovića Cirkus Columbia, dve leti prej v Turneji Gorana Markovića. Med drugim je pisala kolumne za nekdanji splitski političnosatirični tednik Feral Tribune, pela pa je tudi na albumu Nevino srce slovenske skupine Buldožer iz leta 1983. Ena njenih zadnjih vlog je bila lani v prvi sezoni znanstvenofantastične serije Space Command, ki še ni bila predvajana.