Če smo se iz kariere Toma Bradyja kaj naučili, je najbrž glavna lekcija, da se o njem ne dvomi. Težko je opazovati legende največjega formata, ki so zaradi takšnega ali drugačnega razloga ob koncu kariere potisnjene iz kluba, ki so ga pomagale preporoditi in ustvariti zlato obdobje.

Sorodna novica Dober, boljši, najboljši, Tom Brady!

Joe Montana se je moral po dolgotrajni poškodbi preseliti iz San Francisca v Kansas City, Peyton Manning se je od Indianapolisa poslovil s solzami in novo okolje našel v Denverju, s katerim je tudi osvojil naslov. Tom Brady je v New Englandu preživel res dolgo in uspešno kariero, v kateri je Patriote devetkrat popeljal na Super Bowl in jim pomagal dobiti šest naslovov. A zadnja leta, ko roka ni bila več tako dominantna, se je vse pogosteje iskrilo v odnosu z glavnim trenerjem Billom Belichickom, ki si je večkrat hladno in preračunljivo želel zamenjati podajalca. Na koncu mu je to tudi uspelo, marsikomu je ostal cmok v grlu, da Brady v organizaciji ni dobil dovolj spoštovanja.

Zato sta selitev v Tampo in naslov številka sedem zanj in njegovo zapuščino toliko pomembnejša. Ne zaradi njegovega zgodovinskega statusa med podajalci (že prej je bilo jasno, da je na zgodovinskih lestvicah nesporna številka 1), s tem razpletom si je ta status le poglobil z novim karatom zlatega odtenka. A ta naslov je še najbolj klofuta za Belichicka in (neizrečeni) argument, da je bil on glavno gibalo preporoda New Englanda. Da je on tisti mag, ki je vse omogočil. Ta razplet zdaj bolj poudari dokaze, ki so namigovali drugačno interpretacijo (v petih sezonah v vlogi glavnega trenerja Clevelanda je imel le enkrat pozitivno razmerje zmag in porazov; nikoli se ni izkazal z nabori) in glavni vzrok rojstva dinastije Patriotov vrne suvereno v Bradyjeve roke.

Ta nenasitna motivacija pri 43 letih. Med 0 in 1 je celotno vesolje, se pravi, eno je biti tekmovalec, udeleženec, ki nikoli ne osvoji naslova, drugo pa je biti prvak. Ko ti uspe najti pot do konca. Večna zapuščina. Človek bi si mislil, da med 6 in 7 ni več nobene razlike, oziroma je vsaj v primerjavi s preskokom 0 in 1 minimalna. A za Bradyja je to velika razlika. Kljub življenjepisu, ki mu ni para, se vsak dan postavi v vlogo, potrebno dokazovanja. Spet je tisti zmedeni začetnik, ki je bil na naboru izbran šele 199., ki mu je namenjeno zgolj gretje klopi. V tej vlogi se je spet prepoznal, ko so mu Patrioti tako ali drugače odrekli zasluge in spoštovanje. In tako motivacijo bo spet našel med številkama 7 in 8. In tudi to ga dela največjega.

Bradyjeva veličastna pot je nehote malce preveč zakrila še eno izjemno zgodbo, ki sliši na ime Bruce Arians, ki je z 68 leti tretji najstarejši glavni trener v Ligi NFL. Še bolj je impresivno, da je glavni trener v najmočnejši ligi ameriškega nogometa postal šele pri 60 letih, ko je prevzel Arizono, in še to po spletu naključij. Že leta 1989 je v tej ligi začel opravljati prvo trenersko vlogo, a nikoli ni dobil tiste najodgovornejše naloge. Vse dokler leta 2012 glavni trener Indianapolisa Chuck Pagano ni resneje zbolel (rak), sam pa je kot koordinator napada dobil pooblastila za začasno opravljanje nalog glavnega trenerja. Priložnost je izkoristil tako popolno, da je kot edini začasni trener prejel nagrado trenerja leta, s čimer so se mu leta 2013 končno odprla vrata glavnega trenerja v Arizoni. Tudi na klopi Cardinalov je prejel nagrado trenerja leta.

Po sezoni 2017 se je upokojil, a se že naslednje leto odzval na vabilo Tampe, pri kateri je sestavil izjemni trenerski mozaik. V sezoni, ko je v ospredje spet stopilo rasno vprašanje, ne gre spregledati dejstva, da so vsi njegovi trije glavni pomočniki (koordinatorji) temnopolti, v skoraj 30-članski trenerski ekipi pa sta tudi dve ženski. Ne zaradi večje pestrosti, ampak zaradi kakovosti.

In kakovost dolgoročno vedno prevlada. Le poglejte Bradyjeve obtežene prste.