V Sloveniji je bila konec januarja umorjena še ena ženska: zabodel jo je moški, s katerim je bila v ločitvenem postopku. Med epidemijo se je nasilje v družinah tako zelo povečalo, da da je Društvo SOS telefon z novim letom vzpostavilo 24-urno telefonsko svetovalno linijo.

Sociologinja Jasna Podreka, avtorica doktorske naloge o značilnostih intimnih partnerskih umorov v Sloveniji, pojasnjuje: "Lani smo bili v Sloveniji priče kar trem trojnim umorom, požigu partnerice, ki je v bolnišnici umrla. Dejstvo je, da ko govorimo o intimnih partnerskih umorih, govorimo o povzročiteljih, ki so bili prej dolga leta nasilni, nekateri zgolj psihično, in v katerih se zaradi sprožilnih dogodkov, kot je na primer prekinitev razmerja, sproži izjemno močna težnja po maščevanju, saj se zamaje ta njihova pozicija moči, ki je bila v razmerju vedno prisotna. In da jo ponovno vzpostavijo, so pripravljeni narediti kar koli. Ne ustavi jih niti to, čemur smo bili priče v Gerečji vasi, da jih gledajo otroci. Sta pa za težnjo, ki jih vodi, značilni neka odločnost in premišljenost. Ne govorimo o neprištevnih storilcih, ki ne bi vedeli, kaj počnejo."

Nasilje za štirimi stenami je epidemija v senci, opozarja tudi visoki komisar Združenih narodov. Vsaka tretja oseba je žrtev nasilja v družini, posebej ranljivi so otroci in mladostniki, ki so zaradi šolanja na daljavo izgubili tudi varno zatočišče, ki ga je predstavljala šola. Nasilje se premika po vseh vertikalah odnosov, tako so narasla nasilje nad starostniki, nasilje mladoletnikov nad starši in nasilje nad otroki. Na Inštitutu za kriminalistiko so naredili raziskavo Kriminaliteta v času covida-19.

"Število kaznivih dejanj, ki jih povezujemo z nasiljem v družini, se je povečalo za 10 odstotkov, medtem ko se je število prekrškov, vezanih na družino, celo zmanjšalo," o rezultatih raziskave pove ena od avtoric, Mojca M. Plesničar. "Rast prijav nasilja je manjša, kot smo jo na mednarodni ravni pričakovali. Razlogov je več. Najbolje bi bilo, če bi se pri napovedih zmotili in tega nasilja ni toliko, kolikor smo ga pričakovali, vendar je verjetneje, da žrtve ne segajo toliko po pomoč, kot bi bilo potrebno. Žrtve namreč filtrirajo, kdaj bodo poiskale pomoč, in se za to odločajo šele takrat, ko nasilje postane izredno hudo; če dogajanje ostaja na ravni prekrškov, pa se zdi žrtvam v tem obdobju poiskati pomoč neprimerno, nepotrebno, morda mislijo, da je treba potrpeti, da je to nekaj, kar pač spada zraven. Skratka, videti je, kot da se žrtvam zdi, da njihova bolečina v tem obdobju ni vredna pozornosti oblasti, ker je ta pozornost po sili razmer pač obrnjena drugam," pojasni značilnosti nasilja za štirimi stenami v obdobju epidemije Mojca M. Plesničar.

Je nasilje v družini kaznivo dejanje ali prekršek?

Z nasiljem v družini lahko storilec stori prekršek (ZJRM-1) ali kaznivo dejanje (KZ-1). Pri hitrem in površnem branju skoraj ne opazimo razlike med določbama obeh zakonov. V praksi pa to pomeni, da se policist na mestu dogajanja odloči, kakšen postopek bo izbral. Usmeritve policije so, da vsako nasilje obravnava kot kaznivo dejanje. Trenutno pa je v razpravi Zakon o varstvu javnega reda in miru, ki je bil zadnjič popravljen leta 2006 in še vedno zajema velik del nasilja, ki se dogaja znotraj družin.

"Celoten spekter dejanj, vezanih na nasilje v družini, bi moral biti opredeljen kot kaznivo dejanje," meni Alojz Sladič z Uprave uniformirane policije. "Obstajati bi morala jasnejša ločnica o tem, kako naj policija obravnava nasilje v družini, ko prispe na prizorišče dogajanja. V nekaterih primerih je to težko ločiti tudi tožilcem," pove Sladič. Čeprav morda deluje kot zgolj pravna dikcija, je to v resnici velikega pomena, saj popolnoma drugače opredli položaj žrtve in storilca.

"Primer: sosedje slišijo prepir in pokličejo policijo. Policija se sreča s parom, v katerem je eden (ali oba) vinjen, v stanovanju ni jasnih znakov nasilja, priznata, da sta se prepirala, in morda se celo opravičita. Policija ima na izbiro, da poda prijavo kaznivega dejanja nasilja ali da izreče globo za prekršek, ki znaša 600 evrov in ki največkrat pade na rame žrtve. Nasilje je izjemno kompleksno, žrtev storilca velikokrat zagovarja in opravičuje. Včasih iz strahu, včasih, ker je svojega družinskega člana izjemno težko prijaviti policiji. Vendar se nasilje nikoli ne ustavi samo," pojasni Maja Plaz iz Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. Telefonska številka 080-11-55 je na voljo 24 ur na dan, 365 dni na leto. Tam delajo strokovnjaki, ki nudijo podporo in informacije žrtvam nasilja.

"Zelo preprosto bi bilo vsak konflikt, ki je družbeno nesprejemljiv, kvalificirati kot kaznivo dejanje in ga kot takšnega obravnavati. V kriminaliteti, še posebej v primerih nasilja v družini in spolnih napadov, je pogosto valjenje krivde na žrtev, kar je, bodimo jasni, popolnoma neprimerno, je pa tudi res, da odnosi niso črno-beli," nam pravno dikcijo pojasni pravnica in psihologinja Mojca M. Plesničar. "Zgodi se tudi, da je nasilje vzajemno, to je pogosto pri verbalnem in psihičnem nasilju, dogaja pa se tudi pri fizičnem. Na primer, da se dva odrasla zmerjata medsebojno, da sta vzajemno v položaju storilca in žrtve, da kričita drug na drugega, kar moti sosede in kar se zdi nevarno za otroke, ki so v tem okolju. To je seveda neprimerno, v nekem smislu tudi protipravno, ampak da bi rekli, da gre za kaznivo dejanje, bi se mi zdelo pa malo pretirano. Zato neke preproste matematične formule ni. Gre za presojo, kaj je tisto, kar že pušča posledice. Pa da ne bo pomote, tudi verbalno nasilje je lahko kaznivo dejanje, ko ima posebej močne čustvene elemente, ki jih pri navadnih prekrških ni," Mojca M. Plesničar pojasni, kako težko je kompleksni svet človeških odnosov postaviti v pravni okvir.

"Družbena resničnost je pestra in razmerja nasilja so zelo kompleksna. Na primer vprašanje nasilja mladostnikov nad starši ali pa odraslih nad starostniki, to je nekaj, kar smo začeli opažati in na to opozarjati šele pred kratkim, zato ker je bilo nekaj nepojmljivega, odstopalo je od tega, kar si po navadi predstavljamo, in zato tega nimamo pred očmi, ampak teh pojavnih oblik je ogromno in pravo jih seveda ne more vseh natančno definirati. Ampak seveda pravo uporabljamo ljudje na podlagi nekih predpostavk, ki jih imamo v sebi, zato lahko marsikaj tudi spregledamo," sklene Plesničarjeva.

"Opažamo, da je v institucijah, kot so organi pregona, centri za socialno delo, sodišča in tožilstva, še vedno visoka toleranca do nasilja v družini, in obstaja težnja, da se nasilje dojema kot konflikt. Ta meja, kdaj določeno dejanje obravnavajo kot kaznivo, je precej visoka, in to je eden glavnih razlogov, zakaj nasilje v družini kategoriziramo kot prekršek," pojasni sociologinja Jasna Podreka. "Prekršek iz naslova kršenja javnega reda in miru gre bolj v smeri, da policija poseže, intervenira v času konflikta, če imamo sum za kaznivo dejanje, pa je treba podati kazensko ovadbo in sprožiti preiskavo. Raziskave kažejo, da so sorodniki, sosedje in znanci tisti, ki nasilneža najredkeje prijavijo. To pa kaže na dve zadevi. Po eni strani gre za zelo stereotipno razumevanje družinske celice kot tiste svete celice, v katero naj se kot zunanji opazovalci ne vtikamo, saj so nekatere stopnje nasilnega vedenja vendarle dopustne, na primer fizično kaznovanje otroka in določena stopnja nadzorovanja moškega nad žensko. Po drugi strani pa, če nasilneža poznate in imate do njega čustveno afiniteto, če je to vaš prijatelj, sodelavec, sosed, ki je do vas zelo v redu, potem imate zadržek, kaj mu boste storili, če ga prijavite policiji ali pa proti njemu pričate na sodišču. In ljudje nasilno vedenje raje spregledajo, saj se jim rodijo ti neprijetni občutki. Značilnost storilcev nasilnih dejanj je prav ta dvojna osebnost, da so po eni strani znotraj družine zelo okrutni, medtem ko znajo biti do okolice zelo prijetni in prijazni." Tako izjemno kompleksni odnos družbe do nasilja v družini pojasni Jasna Podreka.