Čeprav se vloge Martina Luthra Kinga v ameriški zgodovini skoraj ne da preceniti, je ponavljanje njegovih zaslug in dosežkov Kinga samega na neki način oropalo človeške zmotljivosti, njegovo zgodbo pa vsega, kar je izpadlo iz uradnih poudarkov v šolskih učbenikih. Ste, denimo, vedeli, da je bil Kingu predsednik Lyndon B. Johnson naklonjen – vse dokler ni aktivist javno obsodil vojne v Vietnamu? Dokumentarec MLK / FBI nakaže, da ne more biti naključje, da se je boj proti Kingovemu sporočilu od takrat naprej še veliko bolj zaostril.
V času svojega življenja je Martin Luther King, jr. v očeh ameriškega establišmenta veljal za nevarnega, radikaliziranega aktivista, ki ga je bilo treba diskreditirati. Pri tem Zvezni preiskovalni urad ni izbiral sredstev: prisluhi iz hotelskih sob, v katerih so agenti ujeli drobce Kingovega spolnega življenja, so veljali za legitimno orožje v podvigu uničevanja njegovega ugleda.
Čeprav se je King celo svoje življenje za državljanske pravice temnoopoltih Američanov bojeval z nenasilnimi sredstvi državljanske nepokorščine in miroljubnim sporočilom sloge, je organizacija FBI (in predvsem njen takratni direktor, J. Edgar Hoover) v njem videla grožnjo. V resnici ni šlo samo za to, kaj je govoril: že zato, ker si je kot temnopolt državljan drznil povzdigniti glas, je bil za vladajoči režim nevaren. Toliko bolj, ker je bil neizpodbitno karizmatična osebnost, ki je znala mobilizirati množice.
Ameriški dokumentarist Sam Pollard osrednjo poanto svojega filma prihrani skoraj za konec: direktor FBI-ja J. Edgar Hoover proti Martinu Luthru Kingu ni deloval kot "odpadniški agent"; organizacija, ki jo je vodil, je bila ključen del ameriškega političnega establišmenta. Drugače povedano: Hoover je bil samo podaljšek in utelešenje belske Amerike, tiste Amerike, ki se je globoko bala, da bo boj za državljanske pravice "spodkopal" državo, kakršno so poznali. Ko je torej Hoover Kinga javno napadel in ga v medijih oklical za "najbolj zloglasnega lažnivca", v resnici ni tvegal svojega ugleda; javnomnenjska anketa je pokazala, da je bilo 50 odstotkov Američanov na njegovi strani (King se jim je zdel "povzpetniški", "sumljiv"), samo 12 odstotkov vprašanih pa je verjelo v integriteto človeka, ki je tistega leta dobil Nobelovo nagrado za mir. Če dokumentarec MLK / FBI torej razkriva "najtemnejše poglavje v zgodovini urada", kot se izrazi njegov nekdanji direktor James Comey, Sam Pollard izrecno podčrta tudi, da FBI ni deloval v vakuumu; bil je predvsem odraz družbenega in političnega vzdušja v državi.
A vrnimo se nazaj: po slavnem Kingovem govoru I Have a Dream, leta 1963 v Washingtonu, so se oči Zveznega preiskovalnega urada uperile v baptističnega pridigarja iz Georgie. Pod pretvezo nadziranja "protiameriške dejavnosti" (eden od ljudi iz Kingovega kroga, odvetnik Stanley Levinson, naj bi imel zveze s komunističnim gibanjem) so začeli prisluškovati Kingovi telefonski liniji. Tako je urad bolj ali manj po naključju naletel na dokaz, da King v svojem ljubezenskem življenju ni bil monogamen. Zdi se, da je to pri agentih sprožilo obsesijo: začeli so slediti Kingovemu gibanju in obiskom ter začeli prisluškovati zvokom v hotelskih sobah, kjer je bil nastanjen. Gonja je vrhunec dosegla z izsiljevalsko pošiljko, ki sta jo zakonca King prejela leta 1964. FBI je Coretti poslal avdioposnetke moževe domnevne nezvestobe, Martinu pa ne ravno prepričljivo anonimno pismo "razočaranega privrženca", ki ga je pozivalo, naj naredi samomor.
MLK/FBI zelo nazorno pojasni rasistično podstat Hooverjeve "moralne zgroženosti" nad Kingovim zasebnim življenjem: oprl se je na predpostavko, da je spolnost črnskih moških sama po sebi nevarna in perverzna (spomnimo se samo neštetih rasističnih filmov z začetka 20. stoletja, ki prikazujejo črnske moške, kako skušajo ob vsaki priliki napasti belske ženske).
Sam Pollard je pozoren na to, da v svojem filmu odstopi dovolj prostora Kingovemu pacifističnemu sporočilu: vidimo lahko več njegovih govorov in televizijskih nastopov, ki danes zvenijo enako relevantni kot pred šestdesetimi leti. Svoje prvoosebne izkušnje podajo nekateri Kingovi sodelavci, ki jih pred kamero vidimo šele čisto na koncu, preostale praznine pa zapolnijo zgodovinarji in biografi. Arhivski posnetki in dokumenti imajo prednost pred tradicionalnimi prizori "govorečih glav".
MLK / FBI je tako strukturno precej tradicionalen dokumentarec, ki pa odpira vprašanje v dialogu s prihodnostjo. Transkripti vseh FBI-jevih prisluhov Kingu bodo namreč oznako zaupnosti izgubili že kmalu, leta 2027. Nobenega dvoma ni, da bo takrat nastal še kak film in članek na to temo, a Pollard se sprašuje že zdaj: so dejanja FBI-ja imela kak vpliv na Kingovo dediščino? Bo javnost znala te posnetke, ko jih enkrat dobi v roke, primerno kontekstualizirati in vrednotiti? Smo do njih sploh upravičeni? Bomo leta 2027 znali prepoznati stare vzvode protičrnske propagande in jih tako tudi imenovati?
Ocena: 4
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje