Maja bodo minila tri leta, odkar je Trump z umikom ZDA prekršil mednarodni sporazum o iranskem jedrskem programu, ki so ga po večletnih pogajanjih z Iranom sklenili ZDA, Rusija, Nemčija, Francija, Združeno kraljestvo in Kitajska. Medtem ko je sporazum v zameno za strog nadzor in omejitev iranskega jedrskega programa predvidel preklic mednarodnih sankcij zoper Iran, je Trump po umiku iz sporazuma ameriške sankcije okrepil in sprejemal nove in nove, ki hromijo iransko gospodarstvo. Pristop, ki naj bi Iran prisilil v popuščanje in nova pogajanja – ne zgolj o že doseženem jedrskem sporazumu, ampak tudi o nizu drugih vprašanj – je znan kot "maksimalni pritisk".

Ta pristop pa je po besedah ameriškega odposlanca za Iran Roberta Malleyja, ki je sodeloval pri prvotnih pogajanjih o sporazumu, "neuspeh". Ta mesec je Malley v pogovoru za BBC dejal, da so tako predsednik Biden kot vsi njegovi višji svetovalci dejali, da je kampanja maksimalnega pritiska neuspešna. "To je bil neuspeh, napovedan neuspeh," je dejal Malley. "Ni izboljšal življenja za iransko ljudstvo, ni izboljšal življenja za ZDA in območje. Ni nas niti malo približal temu boljšemu sporazumu, o katerem je govoril predsednik Trump". Po Malleyjevih besedah želi Bidnova vlada "obrniti novo stran” in pristop maksimalnega pritiska spremeniti v "stvar preteklosti".

A tudi več kot dva meseca od prevzema položaja Biden vztraja pri sankcijah zoper iranske gospodarske panoge, podjetja in posameznike, ki jih celo širi. V začetku marca je tako ameriško zunanje ministrstvo uvedlo sankcije proti dvema pripadnikoma iranske revolucionarne garde, ki ju obtožuje mučenja in drugih kršitev človekovih pravic. Čeprav Bela hiša pod novim vodstvom uradno podpira jedrski sporazum, ki je po besedah ameriškega zunanjega ministra Antonyja Blinkna izpolnjeval svoj namen, se, kot kaže, Washingtonu ne mudi z vrnitvijo k dogovoru iz leta 2015. To namreč pogojuje z zahtevo, da Iran prvi preneha bogatiti uran onkraj meje, ki jo določa sporazum, kar je Iran začel početi kot odgovor na ameriško kršenje sporazuma oziroma zavezujoče resolucije Varnostnega sveta ZN-a 2231, ki je pozvala k celoviti uveljavitvi sporazuma.

Na drugi strani Teheran to zavrača in poudarja, da so bile ZDA tiste, ki so sporazum prve prekršile, zato naj tudi naredijo prvi korak. Iran tako zahteva, da ZDA prekličejo vse nove sankcije in tiste, ki izvirajo iz časa Trumpove vlade, v zameno pa bo tudi sam nemudoma spet v celoti spoštoval določila sporazuma. Takoj po Bidnovem prevzemu položaja je iranski zunanji minister Mohamad Džavad Zarif novo ameriško vlado pozval, naj "brezpogojno" prekliče svoje sankcije, in jo posvaril, da bi poskusi prisiliti Iran v popuščanje pred njeno vrnitvijo k sporazumu ogrozili priložnost njegove oživitve.

Po ameriškem odstopu od sporazuma je Iran še leto dni vztrajal pri spoštovanju njegovih določil. Julija 2019 je nato presegel 3,67-odstotno bogatitev urana, januarja letos pa je povedal, da je obnovil 20-odstotno bogatitev urana. Uran s stopnjo obogatenosti med tremi in petimi odstotki se uporablja za proizvodnjo goriva za jedrske elektrarne, da bi se lahko uporabil za jedrsko orožje, pa mora biti obogaten 90-odstotno. Iran sicer vztrajno trdi, da je njegov jedrski program popolnoma miroljuben in da nima namena razviti jedrskega orožja.

Iran se pri svojem odstopanju od določil sporazuma sklicuje na sam sporazum, konkretno na člena 26 in 36. V členu 26 namreč piše, da je Iran izjavil, da bo vrnitev ukinjenih sankcij ali uvedbo novih sankcij, povezanih z jedrskim programom, obravnaval kot razlog za prenehanje izpolnjevanja svojih dolžnosti, kot jih določa sporazum. Člen 36 v delu, ki določa mehanizem za razreševanje sporov, pa pravi, da če spor po koncu predvidenega postopka ni razrešen tako, da zadovolji državo podpisnico, ki se je pritožila, lahko ta država nerazrešen spor obravnava kot razlog za delno ali popolno prenehanje izpolnjevanja svojih dolžnosti v skladu s sporazumom.

Kompleksna shema sankcij

ZDA zoper Iran izvajajo sankcije že od leta 1979, ko je islamska revolucija z oblasti zrušila avtoritarnega šaha Mohameda Rezo Pahlavija, v več kot 40 letih pa je ta sistem postal zelo kompleksen. Ameriške protiiranske sankcije se na splošno delijo na primarne in sekundarne. Primarne predstavljajo prepovedi, ki se nanašajo na ameriške posameznike in subjekte in omejujejo transakcije med ZDA in Iranom. Sekundarne sankcije so medtem bolj razpršene, njihov namen pa je razširiti prepovedi onkraj ZDA tudi na neameriške posameznike in subjekte tako, da jim v primeru poslovanja oziroma sodelovanja z Iranom grozi prepoved poslovanja v ZDA.

ZDA pri sprejemanju sankcij navaja številne razloge, ki segajo od razvoja jedrskega programa, domnevne podpore terorizmu, razvoja balističnih raket, kršitve človekovih pravic in dejavnosti na Bližnjem vzhodu, ki jih ZDA označujejo kot destabilizacijske. Te sankcije so ameriški predsedniki sprejemali z desetinami izvršnih ukazov, nanašajo pa se na več kot 1000 posameznikov in subjektov.

Jedrski sporazum iz leta 2015 ni predvidel preklica vseh sankcij zoper Iran, temveč le mednarodne in ameriške, povezane z njegovim jedrskim programom. Tako so ZDA v času vlade predsednika Baracka Obame, ki je jedrski sporazum sklenil, tudi po ukinitvi sankcij v skladu s sporazumom v začetku leta 2016 proti Iranu sprejele nove sankcije, ki pa niso bile povezane z iranskim jedrskim programom, ampak so temeljile na drugih očitkih. Tudi Trumpova vlada je sprejemala nove sankcije zoper Iran, ne da bi s tem kršila določila jedrskega sporazuma, a le do maja 2018, ko so ZDA enostransko odstopile od sporazuma in začele spet uveljavljati sankcije, ki pa so kršile določila sporazuma. ZDA tako zoper Iran trenutno uveljavljajo širok nabor sankcij, med katerimi številne predstavljajo kršitev jedrskega sporazuma, številne pa ne.

Biden bi najlažje odpravil sankcije, ki jih odpravil že Obama, a jih je Trump nato spet uvedel. Gre za sekundarne sankcije, ki se nanašajo na iransko prodajo nafte, razvoj petrokemične industrije, nabavo konvertibilnih valut in cel niz drugih področij. ZDA so se s sporazumom zavezale tudi k odpravi nekaterih primarnih sankcij, ki bi Iranu omogočile poslovanje z ameriškimi podjetji, in sicer na področju uvoza ameriških potniških letal in rezervnih delov v Iran (iranska flota potniških letal je namreč zaradi prepovedi nakupov novih letal in rezervnih delov v slabem stanju, kar pomeni večjo nevarnost) in izvoza preprog in živil v ZDA. Trump je jedrski sporazum kršil tudi s sekundarnimi sankcijami zoper iranski gradbeni sektor, proizvodnjo, rudarstvo, tekstilni sektor.

Stiskanje Irana kot pomiritev domačih jastrebov

Bidna pri vrnitvi k sporazumu z Iranom skrbi nasprotovanje predvsem republikancev v kongresu, kar naj bi bil razlog za dodatno stiskanje Irana z nepopuščanjem sankcij in čakanje z vrnitvijo k sporazumu. Ustanovitelj in nekdanji vodja ameriškega Nacionalnega iransko-ameriškega sveta Trita Parsi je za ameriški časopis Foreign Policy pred dnevi zapisal, da ima Biden sicer prav, ko želi nevtralizirati republikanske nasprotnike sporazuma, a da bi to lahko dosegel z odpravo primarnih sankcij, s čimer bi po eni strani dosegel popuščanje Irana, po drugi pa bi s posli z Iranom okrepil gospodarstvo v zveznih državah pod republikanskim vodstvom.

Parsi opozarja, da so razmere drugačne kot leta 2013, ko so se začela pogajanja o sporazumu. Takrat je bil namreč Iran politično izoliran, svetovne sile pa so bile enotne v kazanju s prstom nanj kot krivca za problem njegovega jedrskega programa. Zdaj pa so glavni krivec ZDA, Iran pa je ne samo preživel Trumpov maksimalni pritisk, ampak je njegovo gospodarstvo po podatkih iranske centralne banke že dve zaporedni četrtletji v porastu, izvoz nafte na Kitajsko pa naj bi dosegel raven pred Trumpom. Ob tem sta Teheran in Peking pred dnevi podpisala dogovor o strateškem sodelovanju za 25 let. Podrobnosti o njegovi vsebini javnosti niso znane, a naj bi povzročil desetkratno povečanje trgovinske izmenjave med državama in močno okrepil kitajska vlaganja v iranski energetski sektor in njegovo infrastrukturo, dogovor pa naj bi obsegal tudi vojaško sodelovanje. Teheran, ki tudi pod silovitim Trumpovim pritiskom ni popustil, naj bi bil zdaj prepričan, da lahko preživi tudi pritisk Bidna, za katerega se pričakuje, da ne bo tako velik kot pod prejšnjo ameriško vlado.

Biden naj raje izbere pot širših gospodarskih koristi za t. i. ameriški srednji razred v republikanskih zveznih državah, meni Parsi. Ker so ZDA v skladu z jedrskim sporazumom z redkimi izjemami odpravile le sekundarne sankcije, katerih tarča so bila tuja podjetja, so po uveljavitvi sporazuma na iranski trg (za kratek čas) vstopila evropska in kitajska podjetja, ne pa tudi ameriška (razen Boeinga in prodaje njegovih potniških letal). Za odpravo primarnih sankcij je dovolj predsednikov izvršni ukaz, kar pomeni, da Biden ne bi potreboval odobritve kongresa in za iransko vprašanje ne bi trošil političnega kapitala, vstop ameriških podjetij na iranski trg pa bi pomiril in spodbudil tudi evropska.

Parsi navaja izsledke raziskave iz leta 2016, pri kateri je sodeloval in ki kaže, da so ZDA med letoma 1995 in 2014 zaradi sankcij žrtvovale od 203 do 272 milijard dolarjev potencialnih prihodkov zaradi izvoza v Iran. Velik del teh poslov bi koristil republikanskim državam, dodaja. Kot primer navaja koruzo, ki predstavlja največji delež iranskega uvoza na področju kmetijstva. Leta 2018 je Iran tako uvozil za 2,1 milijarde dolarjev koruze, a nič iz ZDA, čeprav so največje pridelovalke koruze na svetu. Ob tem koruzo v ZDA pridelujejo večinoma v Nebraski, Indiani, Kansasu in Južni Dakoti, državah pod nadzorom republikancev.

Če Trump ne bi zapustil jedrskega sporazuma, bi Boeing Iranu prodal 80 civilnih letal, vrednih več kot 20 milijard dolarjev, kar bi omogočilo skoraj 100.000 delovnih mest v ZDA. Iranski ekonomist Bidžan Kadžepur meni, da bi lahko ZDA v Iran izvozile za 15 milijard dolarjev izdelkov letno, več kot v Turčijo. Pot do mehčanja Teherana tako po Parsijevem mnenju vodi skozi vključevanje republikanskih zveznih držav v koristi, ki bi jih prinesel obnovljeni jedrski sporazum.

Jedrski sporazum le del širših ameriških ambicij

A medtem ko je jedrski sporazum za zdaj prvi cilj, pa ni edini. Najmanj 140 demokratskih in republikanskih kongresnikov je namreč Bidnovo vlado pozvalo, naj s pogajanji doseže obsežnejši sporazum z Iranom. Kongresniki namreč želijo omejiti ne le njegov jedrski program, temveč tudi njegov program razvoja balističnih raket, obravnavati pa želijo tudi "škodljivo obnašanje" Irana na Bližnjem vzhodu.

Podobna pričakovanja imajo tudi v Evropi. Francoski zunanji minister Jean-Yves Le Drian je nedavno dejal, da bi bila vrnitev k sporazumu iz leta 2015 le "uvod v širšo razpravo onkraj jedrskega sporazuma". Tudi Le Drian omenja iranski raketni program in vprašanje "regionalne destabilizacije". "Vrnitev k jedrskemu sporazumu je le izhodiščna točka," je dejal francoski minister. Iran medtem razširitev razprave zavrača in vztraja pri ameriški vrnitvi k že doseženemu sporazumu.

Biden se mora tako pri vrnitvi k sporazumu, ki so ga ZDA sprejele, ko je bil sam podpredsednik, spoprijeti tako z domačim kot tujim nasprotovanjem. Proti vrnitvi k sporazumu so praktično vsi republikanci in del demokratov, na Bližnjem vzhodu pa dogovoru z Iranom ostro nasprotujeta največja ameriška regionalna zaveznika, Savdska Arabija in Izrael, ki je sicer oborožen z jedrskim orožjem. Obenem se Iran približuje predsedniškim volitvam. Junija bi lahko po pričakovanjih zmagal predsednik s precej manj pripravljenosti na dogovor, kot je (bil) trenutni predsednik Hasan Rohani. Bidnov odposlanec za Iran Malley je sicer zatrdil, da Washington kljub prihajajočim volitvam ne bo hitel v dogovor s Teheranom. Ponavlja se torej vprašanje še iz časov Trumpovega "maksimalnega pritiska" in odziva Irana v obliki "maksimalne potrpežljivosti": kdo bo pomežiknil prvi?