Nekoč eksperimentalni in postmoderni pisec, ki se je uveljavil v začetku osemdesetih let in še posebej v obdobju perestrojke, je bil doslej poslovenjen zgolj s peščico kratkih zgodb ter z romanom Led, uvrstitev v program letošnje Fabule pa je v naše knjigarne prinesla še en distopični roman z naslovom Opričnikov dan.

Vladimir Sorokin je bil v preteklosti večkrat v navzkrižju z oblastjo, ne le v svinčenih časih, ko si je drznil parodirati socrealistični vsakdan, temveč tudi v tranzicijskem, s turbooligarhijo prepojenem predputinovskem obdobju, ko so ga med drugim obtoževali pornografije. Obdobju, ko je izdatno eksperimentiral s formo in sintakso, je po letu 2000 sledilo Sorokinovo spogledovanje s fantazijo in znanstveno fantastiko. Oba v slovenščino prevedena romana, prvi del tridelnega eposa Led in Opričnikov dan, bi lahko razglasili za distopična, še posebej Opričnikov dan, v bližnjo prihodnost postavljeno pripoved o "novi Rusiji", ki je medtem znova prevzela monarhično ureditev, popolno predanost vladarju, pravoslavni veri in tradiciji ter se v procesu skrajnega nacionalizma izolirala od brezbožnega Zahoda in povezala s Kitajsko. Zveni znano?

V tej z nasiljem naphani novi Rusiji stopi v prvi plan Andrej Danilovič Komjaga, vladarjev opričnik, član brutalnih "pasjeglavcev", elitne varnostno-obveščevalne enote, katere številni člani – privilegirani in nedotakljivi v vseh pogledih – izpolnjujejo vladarjeve želje, preganjajo ideološke nasprotnike in oligarhe, zatirajo vstaje, ropajo in po potrebi usmrčujejo. Opričniki niso kakšna Sorokinova iznajdba, njihovo genezo najdemo v resničnih vojščakih Ivana Groznega, ki so sredi 16. stoletja sejali strah in teror, primerljiv s Stalinovo Rusijo. Da leta 2006 objavljeni roman mnogi dojemajo kot prerokbo aktualnih političnih razmer, ni nobeno presenečenje. Opričnikov dan v za Sorokina značilno sočnem, s slengom prepojenem, mestoma tudi arhaičnem jeziku slika sprevrženo podobo privilegirane elite, ki brez strahu pred pregonom posiljuje, zažiga knjige in se udeležuje ritualnih seans. Svetost Rusije je treba obvarovati za vsako ceno.

Sorokinov roman so zaradi osredotočenosti pripovedi na en dan primerjali s Solženicinovo klasiko o gulagih Dan v življenju Ivana Denisoviča, v sistematični idiotizaciji ljudstva, podprti s sežiganjem Tolstoja in Dostojevskega, pa se same po sebi ponujajo tudi vzporednice z Bradburyjevo klasiko Fahrenheit 451. Avtorjeva napoved putinizma se je leta 2006 morda zdela ekstremna in iz trte izvita, danes pa se zdi povsem ustrezna. Roman je prevladujočim grotesknim motivom navkljub zelo natančen v artikuliranju opričnikovih prepričanj: teror vojščakov je inherentno domoljuben, s svojimi dejanji branijo tako imenovane nacionalne interese; Rusijo ljubijo brezpogojno in v enaki meri kot skrajneži po svetu v imenu domoljubja obravnavajo ugrabljena in podjarmljena okolja.

Iz oddaje S knjižnega trga.