Ime pove dovolj, usodnostna sprememba se bo zgodila na poti. Toda tudi v nadaljevanju vsaka od zgodb ponuja svojstven pogled v določene premike, pogosteje seveda notranje kot zunanje, in ti premiki stopnjujejo dogajanje.

Zgodbe so tematsko raznolike, nekatere bolj intimistično naravnane, spet druge vpete v neko družbeno dogajanje, občasno s spretnimi zasuki v aktualnost in pretres političnih vprašanj, vendar odgovori nikakor ne delujejo ilustrativno. V ospredju je vselej izpoved, bodisi prvoosebna bodisi speljana prek tretjeosebnega pripovedovalca. Včasih se tista o junaku močno preplete z ono o junakinji, lahko bi rekli, da sledimo dogajanju na dveh tirih, na primer v zgodbi Izdajalka in izdajalec. To sta ona in on, zakoličena v izhodiščnem stavku, da si bosta takrat, ko jima bo težko, stala ob strani in hodila po isti poti, a se njegova potrditev razločno zasliši šele proti koncu. Ker najprej morata še marsikaj doživeti. Ona sprva z manjšimi upori, kot je pitje brezkofeinske kave, in nazadnje s priključitvijo demonstracijam, kjer se sooči z možem, ki je na nasprotni strani. On se hote ali nehote okuži z internetnim komentiranjem. A prvi poskus se lahko hitro prelevi v obsedenost:

"In bolj ko je bral komentarje, bolj ko se je muzal ob vzdevkih posameznih komentatorjev, bolj so ga motili domišljavci, ki so se v pismih bralcev v časniku podpisovali z imenom in priimkom. Pa kdo so, da se tako šopirijo s svojim imenom in priimkom? Kar nekaj časa je porabil, da se je domislil vzdevka, pod katerim je objavil svoj prvi komentar. Bil je kratek, a natančen komentar komentarja: Sami prasci! Ja, s komentarjem je bil zadovoljen. Tekst sicer ni bil dolg, vendar se je izrazil, strinjal se je s predhodnikom, ki je napisal, kar je bilo prav. Drugič bo napisal kaj več, morda o mestnih redarjih, morda … Svoj drugi komentar je napisal že hitreje, tretjega se je še komaj zavedal, nato jih ni več štel …"

Bralca pritegne tudi razvejanost pripovednega toka. Ob tem so zgodbe psihološko izrisane, kot se v takih peripetijah spodobi, presenetljivi obrati se lahko zgodijo zaradi misli, naključno izrečene besede, pogovora, spomina, detajla, predvsem pa vzniknejo iz temačnega ozračja, kjer se skrivnosti le postopoma razkrivajo. Nič čudnega, da se kdaj odvijajo tudi v nadrealističnem svetu in domišljijskem razpredanju junakov. Kot v eni sapi tekoče izpisana Zgodbica za lahko noč drsi med budnostjo in sanjami, spomini in igro podob, kjer sanjskost postane resničnejša od realnosti, kajti granitna kocka, ki jo zaluča turist, zadene svoj cilj – njega, ki se ne zbudi. Z izvrstno zgodbo O potovanju s starcem in volkovi Marko Golja sega v pradavnino in ponudi tudi izvirno poimenovanje oseb, kot so Moški z brazgotino, Ženska z dolgimi lasmi, Ženska, ki vrešči, Ženska, ki pljuva, Moški, ki je govoril kot grom, Moški, ki je iztrgal volku srce. Vstopamo v magični svet, živalsko in človeško sta prepletena, kot v primeru moškega, o katerem so – kot piše pisatelj – nekateri govorili, "… da se je v njem naselil duh volka, ki pogreša svoje srce, ki želi teči čez planjave in po gozdovih, ujet v starčevsko telo pa je nemočen, zato divja, nori, grize, in to starca boli. Zato ne vpije samo on, vpijeta oba."

Bolj futuristično naravnana je sklepna zgodba Apokalipsa 2.4, ki opozarja, da če se oznani konec sveta, bodo ljudje to sprejeli vsak po svoje. Glavnega junaka zapustijo člani družine, nekaj časa si pomaga z natančno določenim jutranjim razporedom, zaplete se s sosedo in doživi srečen konec. Kako drugače. Novo sporočilo, podano v televizijskih novicah v nagovoru papeža, je jasno: sveta še ni konec. Ironija, ne le v tem primeru, kjer je vsekakor utemeljena, je dobrodošla začimba tudi drugje.

Nadrealističen pridih po eni strani in nazorno kruto realnost po drugi kaže zgodba Ne vrag, le sosed bo vojak z opisom dogodkov v Dolnjem Dolu, kjer je rečna pošast ogrizla otroka. Treba je bilo vzpostaviti gardo in oče Jožef Krajnc zabrlizga na lovsko piščal:

"Kot je bilo v Dolnjem Dolu že v navadi, se je pred strašljivim zvokom čez svet kot povodenj razlivala srhljiva tišina: vse se je umirilo, kot bi svet padel v stoletni sen, vse je bilo tiho, da bi se lahko tišine skoraj dotaknil, potem pa je ves ta mir razneslo v nič z nečloveškim zvokom. Koga je Jožef takrat klical, ni nikogar zanimalo, vedeli so, kaj jim je ukazal. V hipu so kot eden švistnili skozi zrak kot kosa, zasekali brez milosti in globoko, prvemu udarcu pa so sledili kriki vznemirjenja. Nosnice trškogardistov so se razširile, zenice so se zožile, pljuča so hlastala za svežim zrakom, ustnice so se stisnile, roke so še močneje zgrabile ročaje motik ter vsega ostalega orodja in brez milosti udrihale po sovražniku."

Nemara najbolj pretresljiva zgodba, ki govori o očetovi bolečini ob izgubi sina, deluje kot pesem, saj očetovo samoizpraševanje izzveni kot naricanje in zaklinjanje. Ob tem lahko dodamo, da zgodbe odlikuje raznolikost pripovednih postopkov, lahko so celo postavljene v dialogih, kot na primer v Starcih in morju, kjer prijateljska druščina starcev ne izpelje podviga potovanja na morje. Kajti kot se na koncu razodene: "Bili so starci, na obali, brez morja."

Kljub temu nas knjiga Marka Golje Prepozno, pozneje ne potegne v temačne vode, pisatelj postreže tudi s svetlejšimi toni in s poetičnimi razpleti, na primer v zgodbi Na začetku sta bili besedi, v kateri razmišljujočemu in v drugačnih okoliščinah nadvse klepetavemu filmofilu ob simpatični brucki zmanjka besed. Tista beseda, ki jo ves čas išče, je nemara le beseda v sanjah, ki mu jo zašepeta ljubljena v uho. Predvsem se lahko strinjamo z junakovo razlago, da "obstaja beseda, trenutek, ki vse pojasni, sešije v celoto, postavi v pravi okvir, umesti v univerzum, podčrta …"

Spretno postavljene besede pripeljejo bralca do globljih spoznanj. Teh v knjigi Prepozno, pozneje zagotovo ne manjka, kar zgodbam poleg bralskega užitka daje še posebno vrednost.

Iz oddaje S knjižnega trga.