Sociologinja in ekonomistka Ana Podvršič že več kot deset let ne živi več v Sloveniji, a je nanjo tudi v raziskovalnem smislu še vedno precej navezana. Ker je Podvršič na neki način tudi specialistka za krize, sva se osredotočili predvsem na tri prelomna krizna obdobja, ki so zaznamovala zadnjih 30 let v Sloveniji. V tretjem obdobju smo prav zdaj. Vabljeni k branju intervjuja.

Letos praznujemo 30 let samostojne Slovenije. Besedna zveza "90. leta" se pri nas rada izgovarja z mešanico ponosa in nostalgije. Kakšna so bila 90. leta za ljudi, za delavski razred?

Posploševanje je vedno nevarno, a bom sprejela izziv. 90. leta niso bila homogena, sama bi jih razdelila na dve obdobji. Prvo obdobje je bilo obdobje hude krize in vzpostavitve strukturnih temeljev kapitalizma. Že konec osemdesetih let se je začela spreminjati jugoslovanska ustava z namenom, da se odpravi prejšnji sistem in omogoči privatizacija družbene lastnine: samoupravljavci so se strukturno razdelili na tiste, ki imajo pravico do upravljanja kapitala in proizvodnih procesov, ter na "klasične" delavce, odvisne od plač, ki jih lahko kapital po mili volji odpusti. Zaradi krize, ki je bila povezana tako z razpadom jugoslovanskega trga kot s tedanjimi restriktivnimi politikami in liberalizacijo trgovine, je prihajalo do množičnih stečajev podjetij, hitre rasti brezposelnosti, realne plače so močno padle. Leta 1992 je na primer raven realne povprečne plače predstavljala le 61 odstotkov tiste iz leta 1989. To obdobje je bilo ključno za vzpostavitev bazena relativno poceni delovne sile, na katerem še danes temelji slovensko izvozno gospodarstvo.

Drugo obdobje zaznamuje gospodarsko okrevanje, sprejeli smo konkretna določila za privatizacijo podjetij, vzpostavili smo sistem usklajevanja med institucionalnimi socialnimi partnerji in hkrati začeli pogajanja za vstop v EU. Ta pa so pomenila dodaten vir pritiska v prid neoliberalnih reform. Zaradi okrevanja se je brezposelnost nižala, plače so ponovne rasle, a oboje le zelo počasi. Zunanja konkurenčnost slovenskega gospodarstva pa se je dosegala predvsem z izjemno intenzifikacijo dela.

Kaj to pomeni?

Močno so se okrepili pritiski na zaposlene: podaljševal se je delovni čas, uvajale nadure, nočne izmene itd. Ob izjemnih naročilih so podjetja zaposlila dodatne ljudi, a le začasno, in ko so naročila pošla, so bili ti delavci odpuščeni. Kljub temu je organiziranemu delavstvu uspelo upočasniti razgradnjo socialne države in širjenje prekarnih zaposlitev, pri čemer so ključno vlogo odigrali sindikati oziroma moč organiziranega dela.

Prvo obdobje, ki je bilo obdobje krize in brezposelnosti, je hkrati obdobje izjemnih bojev. Danes, ko se govori o takratni enotnosti Slovenije, se pozablja, koliko ljudi je bilo takrat na ulicah in pred tovarnami. Izjemno pomembna je bila množična opozorilna stavka, ki jo je Zveza Svobodnih sindikatov Slovenije organizirala leta 1992 proti napovedani zamrznitvi plač. Protestirali pa so tudi upokojenci in navsezadnje kmetje, ki so za več dni zaprli meje proti liberalizaciji cen agroživilskih proizvodov. To je bilo obdobje, ko je prišla do izraza brutalna restavracija kapitalizma in spoznanje, kakšne delitve povzroča v družbi. Upor delavcev je ključno prispeval k padcu tedanje Demosove vlade, sindikati pa so si izborili aktivno vlogo pri procesu privatizacije in pri ustanovitvi socialnega dialoga. Vse to je povzročilo, da se je neoliberalni napad, ki je sledil svetovnim trendom, v Sloveniji odvil na bolj gradualen način in prek socialnopartnerskega usklajevanja. Uspelo nam je zadržati oziroma zaustaviti ta prvi šok.

Kako so 90. leta vplivala na vzhod in kako na zahod Slovenije?

Vse zgoraj navedeno, od padca plač do brezposelnosti, je bilo izjemno neenakomerno porazdeljeno tako med družbenimi razredi kot med regijami. V času krize je pretežno breme restavracije kapitalizma, ki je šel z roko v roki z razpadom jugoslovanskega trga in odcepitvijo, nosilo predvsem delavstvo okoli Maribora. Začelo se je leta 1988 s TAM-om, ko so delavci za več dni blokirali mesto. Če je kasneje zahodni del Slovenije na neki način okreval, propadli industrijski obrati v mariborski regiji niso bili nadomeščeni z zadostnim številom primernih in kakovostnih služb. Maribor, nekoč močno industrijsko središče, je postalo prostor kronične depopulacije, bega mladih izobraženih možganov ter hitro starajočega se prebivalstva.

Če je bilo že leto 1988 prelomno za krizo v 90. letih, pomeni, da smo jo prenesli iz enega v drug družbeno-ekonomski sistem. Iz socializma v kapitalizem.

Na krize se prepogosto gleda kot na posamične dogodke, ki jih radi jasno zamejimo z letnicami, meritvami padcev BDP-ja in drugimi makroekonomskimi kazalci. Antonio Gramsci temu oporeka, saj pravi, da je kriza proces. Najprej ima svojo preteklost, v kateri se nabirajo makroekonomska, družbena in politična protislovja, nato sledi obdobje krize in na koncu obdobje njene razrešitve in njenih posledic. V krizi v zgodnjih 90. je šlo hkrati za reševanje dolžniške krize Jugoslavije in za krizo restavracije kapitalizma. Uvajanje in širjenje tržnih odnosov je vedno brutalno in poglablja družbene delitve, to sta vedela že Karl Marx in Karl Polanyi.

Zanimivo pa je tudi to, da se je dolžinska kriza Jugoslavije reševala s podobnimi ukrepi in politikami, kot se je reševala kriza evroobmočja: z varčevanjem, spodbujanjem izvoza, poglabljanjem liberalizacije. Na ta način se je kriza le še podaljševala. Niso se namreč reševali konkretni problemi jugoslovanskega samoupravljanja, vzroki za zunanje zadolževanje in odvisnost, temveč so se reševale mednarodne finance, kar je kot prioriteto postavilo odplačevanje zunanjega dolga. Na drugi strani pa se je spodbujala dezintegracija trgovskega in ekonomskega povezovanja med socialističnimi regijami.

V zadnjih 30 letih so nas torej doletele že tri velike krize.

Ja, če govorimo o makroekonomskih krizah in gledamo na padce bruto domačega proizvoda, lahko govorimo o treh velikih krizah. Prvo na začetku 90. let, drugo od 2009 do 2013, tretja je koronakriza. Zanimivo pa je, da se o trenutni krizi govori le, kot da je povezana z epidemijo. Seveda je zaprtje javnega življenja in nekaterih podjetij igralo pomembno vlogo pri gospodarski recesiji. Ne smemo pa pozabiti, da je bil že prej globalni kapitalizem v večplastni krizi. Že leta 2019 so se kazali znaki novega finančnega pregrevanja in upadanja proizvodnje v centralnih državah, tudi v Nemčiji, od katere je slovensko gospodarstvo močno odvisno.

Razumeti moramo, da je kapitalizem v sami naravi krizni sistem, te krizne tendence pa lahko kvečjemu le začasno stabiliziramo, pa še to le na omejenem geografskem področju in pogosto na škodo drugih regij in družbenih skupin. Zato se ne smemo čuditi, da smo imeli krize, ampak se lahko le vprašamo, kako to, da jih nismo imeli še več. In kot rečeno, je organizirano delavstvo delavstvo igralo veliko vlogo pri začetni stabilizaciji in umiritvi razdiralne narave kapitalizma.

Kakšen odnos so v finančni krizi med letoma 2008 in 2013 centralne države EU-ja vzpostavile do perifernih držav, med katere spada tudi Slovenija?

EU je vse od začetka krize periferne države, ki so imele finančne težave in bi lahko ogrozile stabilnost evra in profite velefinančnega kapitala, obravnavala zelo podobno. V zameno za finančno "pomoč" je zahtevala vpeljavo izjemnih varčevalnih ukrepov, nadaljnjo liberalizacijo, nižanje zaposlitvenih in socialnovarstvenih standardov ter s tem prevalila stroške krize na delavski razred in socialno državo. Predvsem v Grčiji smo v času trojke lahko spremljali ta pristop avtoritarnega neoliberalnega discipliniranja držav, s katerim je EU dejansko prvič eksperimentiral že leta 2009 na postsocialistični periferiji. Države kot so denimo Srbija, Madžarska, Latvija, so bile namreč med najbolj prizadetimi državami v času izbruha globalne krize in so bile primorane zaprositi za finančno asistenco že leta 2009.

A na te disciplinske postopke so se članice EU-ja odzvale različno. Kako sta se odzvali Madžarska in Poljska?

Osredotočiva se raje na Madžarsko, ki je za naše razmere relevantnejša in z nami lažje primerljiva. Madžarska se je najprej odzvala podobno kot Slovenija. Tedaj zelo zadolženo državo je izbruh finančne krize močno prizadel. Leta 2008 so bili, tako kot pri nas, na oblasti socialdemokrati, ki so kljub obljubi, da ne bodo zategovali pasu, takoj napovedali varčevalne ukrepe pod pritiski Evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada. Stranka Fidesz pa je napovedala, da se bo uprla diktatom iz tujine in s tem uspešno izkoristila nezadovoljstvo in razočaranje prebivalstva nad evropskimi integracijami.

Namesto rezov v pokojninski sistem je Fidesz po prihodu na oblast tega raje nacionaliziral in uvedel "krizni davek", ki je prizadel zlasti tuje banke. Okrepitev domačega lastništva nad bankami je dejansko ena osrednjih strategij in virov moči Fidezsove oblasti. Obenem je številna posojila v tujih valutah z novimi bančnimi regulacijami – za razliko od podobne slovenske situacije s švicarskim frankom – na škodo bank prevrednotil v domačo valuto. S tem je razbremenil zadolženi srednji sloj, hkrati pa zmanjšal pritiske globalnih finančnih trgov na madžarsko gospodarstvo. Na ta način si je pridobil močno podporo med zadolženim prebivalstvom.

V nadaljnjih letih je madžarski premier Viktor Orban vodil poskus uvedbe neke vrste "konservativnega nacionalnega kapitalizma" na evropski periferiji. Nacionaliziral je banke in prisilil tuje banke, da so se odmaknile z madžarskega trga. Hkrati je s selektivnimi krediti in strateško uporabo monetarne politike ter evropskih sredstev spodbujal rast domačih kapitalistov in jih favoriziral pred tujo konkurenco, predvsem v infrastrukturnih strateških sektorjih, kot so telekomunikacije, agroživilstvo in gradbeni sektor. Fides z Orbanom na čelu si je tako poskušal zgraditi lastno ekonomsko bazo oziroma strankarsko odvisno in uslužno nacionalno buržuazijo na področjih, ki mednarodno niso toliko izpostavljena tuji konkurenci.

Madžarska je nacionalizirala tisto, kar je Slovenija v sklopu reševanja krize prodala.

Ja, delno, a kljub vsemu Fideszove strategije ne gre poveličevati. Navsezadnje Fidesz krepi frakcije domačega kapitala na izredno selektiven način in predvsem na račun delavskega razreda. Pomemben vidik Fideszovega načina vladanja je močno zavezništvo s predstavniki transnacionalnega kapitala, zlasti z nemško avtomobilsko industrijo. Nikoli prej ni nemški kapital dobil tako ugodnih subvencij v obliki različnih davčnih odpustkov in delavske zakonodaje, ki pavperizira delavski razred in omejuje moč sindikatov, kot jih je v času Orbanovega režima na Madžarskem. Obe gospodarstvi sta postali še bolj medsebojno povezani in odvisni. Morda tudi zato Evropska unija Viktorja Orbana in poljskega premierja Jaroslava Kaczynskega na koncu ni stisnila v kot, ko naj bi se pogojevalo pridobivanje sredstev s spoštovanjem vladavine prava v članicah EU-ja ... Pri Fideszu gre torej res za selektivno izgradnjo domače buržoazije, ki je v podrejenem zavezništvu z industrijskim velekapitalom iz centralnih držav EU-ja. Je pa dejstvo, da se je z vidika evropskih odnosov center‒periferija Fidesz vsaj delno zoperstavil dominaciji tujega kapitala v madžarskem gospodarstvu in okrepil njegov položaj na evropski periferiji, vsaj na področju bank in financ.

O čem torej govorimo, ko govorimo o orbanizaciji Slovenije?

Po mojem mnenju bi lahko govorili kvečjemu o Fideszizaciji. Fidesz je stranka z dolgo zgodovino, lastnimi think tanki oziroma svojimi organskimi intelektualci, pri čemer ne gre za samodrštvo enega samega človeka, četudi se tako kaže. Gre za ustrojen aparat, ki je začel z načrtno izgradnjo zveste baze med različnimi pripadniki civilne družbe in domačimi kapitalisti, nezadovoljnimi s premočjo tujega kapitala, že v času pred globalno krizo. Podobnosti med trenutno vladajočima strankama v Sloveniji in na Madžarskem so predvsem v retoriki sovraštva, ksenofobiji in polarizaciji družbe, napadu na liberalno usmerjeno civilno družbo, javne medije, nevladne organizacije itd. Podobnosti so v konservativni in patriarhalni družinski politiki ter izvajanju različne represije nad drugače mislečimi. SDS-u in Fideszu je skupen tudi neke vrste desno-partijski projekt oziroma reorganizacija državnih aparatov v smislu radikalne razgradnje delavskih pravic in socialne države ter uvajanja avtoritarnega vladanja in uveljavljanje centralne vloge "partije" oziroma stranke kot take. Interesi, nazori in privrženci vladajoče stranke morajo prevladovati v državnih aparatih, politikah in institucijah ustvarjanja javnega mnenja, denimo šolstvo, nevladne organizacije ipd. Kar pa pomeni, da gre za neke vrste repolitizacijo gospodarskih politik in družbenega upravljanja. To je zanimivo, saj sta oba voditelja Slovenije in Madžarske zaprisežena antikomunista, hkrati pa vsak v svoji državi vzpostavljata neke vrste enostrankarski sistem, ki formalno sicer še vedno spoštuje parlament in uradne institucije strankarske demokracije, realno pa gre za poskus vladavine ene stranke.

A govoriti o orbanizaciji Slovenije je obenem pomanjkljivo tudi zato, ker ta izraz izpostavlja le en vidik Fidezovega projekta družbene dominacije. Pozablja se namreč na njegove ekonomske politike in odnos do razmerij moči med evropskimi gospodarstvi ter različnimi frakcijami kapitala. Z vidika razrednih zavezništev je med SDS-om in Fideszom pomembna razlika. Vsaj za zdaj težko govorimo, da si SDS prizadeva zmanjšati vlogo tujega kapitala v Sloveniji ali da se upira EU-priporočilom oz. diktatom na gospodarskem področju. Slovenska vlada bi lahko izkoristila blagoslov EU-ja, da se prekoračijo Maastrichtska pravila o javnih izdatkih, za zagon socialno in razvojno naravnanih projektov, ki bi zmanjšali zunanjo odvisnost slovenskega gospodarstva in družbeno ter socialno neenakost. Za razliko od Fidezsa si SDS ne prizadeva spremeniti razmerja med domačim in tujim kapitalom, vsekakor pa, podobno kot Fidesz, poskuša pridobiti lastne barone med domačimi kapitalisti, predvsem na račun okoljevarstvenih standardov, in pa narediti domačo delovno silo še bolj uslužno in podrejeno kapitalu, domačemu ali tujemu. A tu ne gre le za voluntarizem. V nasportju s Slovenijo, ki je članica evrskega območja, ima Madžarska svojo nacionalno valuto in centralno banko, kar daje njihovim političnim oblastem bistveno več manevrskega prostora in avtonomije.

Toda ali gre pri tem zares za prelom z dosedanjo prakso?

Trenutno vladajoči SDS seveda ni začel periferizacije slovenskega gospodarstva znotraj EU-ja. Do te je prišlo postopoma od začetka devetdesetih, veliko vlogo so pri tem igrala evropskega določila, kriza po letu 2008 pa je podrejenost slovenskega gospodarstva in njegovih vodij zunanjim centrom moči še okrepila. Tudi te krize nismo izkoristili za premislek o tem, kaj je šlo zares narobe. Proces neoliberalizacije pod okriljem evropskih integracij, ki naj bi odpravil strukturne pomanjkljivosti slovenskega gospodarstva, je te le še dejansko poglobil. Vladajoče skupine so stroške raje preložile na delavstvo, in sicer z radikalno privatizacijo, varčevanjem in pospešeno razgradnjo socialne države. S tem smo še oslabili potencialne možnosti za domače inovacije in postali podrejeni tujemu kapitalu in povpraševanju. SDS je morda stopil le še korak globlje, saj se zdi, da ima realne interese, da Slovenijo postavi na periferijo periferije.

Hkrati drži, z nastopom SDS-a v Sloveniji ni prišlo do radikalnega preloma, ne z vidika položaja slovenskega gospodarstva na evropskem trgu, pa tudi ne na ravni omejevanja demokratičnih in človekovih pravic. Periferizacija slovenskega gospodarstva skupaj s poskusi omejevanja demokratičnih postopkov se je začela pod vlado Boruta Pahorja v času krize, kasneje pod vlado Alenke Bratušek, ki je zaostrila referendumske pogoje, in nato Mira Cerarja, ki je postavil ograje na meji proti beguncem. Uvedba fiskalnega pravila na primer se je v času korone izkazala za zelo napačno odločitev.

Ravno v tej tretji krizi, ki je nastopila z epidemijo novega koronavirusa, smo se morda prvič množično zavedeli, kako močno smo vpeti v spone globalnega kapitalizma. Kljub hudemu pomanjkanju zaščitne opreme marca 2020, v EU nismo bili sposobni zagnati proizvodnje zaščitnih mask.

Najprej je presenetljivo to, da tovrstnega blaga sploh ni bilo na voljo. Drugo pa, da EU ni bil zmožen politično, logistično in organizacijsko zagnati tovrstne proizvodnje.

Je problem v tem, da proizvodnjo selimo iz EU-ja?

To je le del problema. Nikoli ni namreč prišlo do selitve celotne proizvodnje, tržno najpomembnejše in strateške aktivnosti so ostale v državah centra in pod nadzorom sedežev multinacionalk. Te svojo prevlado nad svetovno proizvodnjo med drugim vzdržujejo s pravicami do intelektualne lastnine, s katerimi držijo monopol nad najnaprednejšimi znanji in veščinami. Bolj ko so se periferne in polperiferne države integrirale v globalni kapitalizem, bolj so postale odvisne od volje sedežev multinacionalk. Te obenem svoje dobičke čedalje manj investirajo v "realno proizvodnjo", temveč predvsem špekulirajo na finančnih trgih in skrbijo za interese delničarjev.

Kapitalizem je po definiciji sistem, ki proizvaja za profit ne pa za družbeno dobro. Zato se ne smemo čuditi, da ko med krizo stopijo v ospredje potrebe navadnih ljudi, se teh potreb na splošno ne da zadovoljiti. Lahko pa se tendence kapitalizma k prisvajanju in usmerjanju vsega v zasebni dobiček vsaj malo umirijo in disciplinirajo. Poznamo obdobje po drugi svetovni vojni, ko se je na zahodu izoblikovala socialna država, kapitalizem je imel realnega tekmeca in nasprotnika v socializmu, uvajale so se državljanske pravice ipd. Povojnega obdobja sicer ne gre glorificirati, med drugim zaradi uničujočih posledic industrializacije in produktivizma na naravo. S porazom levih gibanj in teorij ter s pojavom neoliberalizma so se uničujoče tendence kapitalizma spet razbohotile.

Kako se je EU odzval na koronakrizo?

Spomnimo se na obdobje, ko so bila cepiva proti covidu-19 še v izdelavi. Evropska komisija je ogromne količine javnega denarja namenila zasebnim farmacevtskim družbam za raziskave. Pred tem pa ni jasno določila pogojev poslovanja oziroma ti niso bili transparentni. Predvsem pa EU nič ni naredil za to, da bi patenti postali javno dostopni, s tem bi se uprl interesom t. i. Big Pharme. Centralna podjetja zdaj patente ohranjajo pod svojo streho in s tem ohranjajo premoč. Patenti bi morali postati javni, tudi zato, ker vemo, da moramo precepiti tudi revne države oz. globalni jug, če želimo obrzdati epidemijo.

Na začetku pandemije smo zelo dobro videli, na katerih delovnih mestih temelji družba, da ne zdrsne v kaos. Govorimo o komunalnih delavcih, prodajalcih v živilskih trgovinah, zdravstvenem osebju, delavcih vzdrževalnih del na kritični infrastrukturi. Gre poklice, ki so med najslabše plačanimi. Kako je to mogoče?

Z izbruhom pandemije se je izkazalo, da živimo v sistemu, kjer sta družbeno bogastvo in moč izjemno neenako in nepravično porazdeljena. Delo ljudi se ocenjuje in ceni glede na to, koliko prispevajo k dobrobiti trga, ne pa družbe na splošno in zadovoljevanje potreb ljudi, zlasti marginaliziranih skupin. Tudi največji vpliv na politike in državne regulacije imajo tisti, ki že imajo moč in so v privilegiranem položaju. V sodobnem kapitalizmu se je ta družbeno regresivna in nedemokratična logika še zaostrila. Med najbolje plačanimi in cenjenimi poklici so postali borzni posredniki in zaposleni, ki se ukvarjajo s finančnimi špekulacijami in naložbami v delnice. Med različnimi frakcijami kapitala je prav finančni kapital tisti, ki ima najmanjši interes za kakršen koli realni prispevek k družbi in predvsem skrbi, da sam sebe oplaja, ne da bi za to imel kakršno koli osnovo v "realnem" gospodarstvu. In tu ne gre le za finančne institucije, ampak tudi za velika podjetja in multinacionalke, ki so svoje profite čedalje bolj usmerjali v finančne špekulacije in derivate, ter popolnoma zanemarjali vlaganje v proizvodnjo in ekološko prestrukturiranje.

Pri tem pa moramo vedeti, da delovanje tržnih sil in zakonitosti ni ne avtonomno ne avtomatično. Porazdelitev družbenega bogastva in moči je vedno stvar političnih bojev in odločitev, na katere poleg neposrednega razrednega boja v obliki stavk delavcev ipd., vplivajo tudi boji proti rasizmu, diskriminaciji in navsezadnje patriarhalnemu sistemu. Z izbruhom epidemije se je namreč pokazalo, da so družbeno ključna dela ne le najbolj podplačana in kulturno najmanj cenjena, ampak da so ta dela pogosto kar neplačana in nevidna, izvajajo pa jih predvsem ženske v obliki neplačanega skrbstvenega in gospodinjskega dela. Že leta 1955 so Združeni narodi ocenili vrednost ženskega neplačanega dela na 11 bilijonov ameriških dolarjev letno.

A če ljudje to še kar prenašamo, se je narava že zdavnaj uprla. Zadnje veliko poročilo IPCC-ja kaže, da nas bodo posledice podnebnih sprememb hudo prizadele, če ne bomo hitro uvedli radikalnih sprememb.

Žal moram poudariti, da nas ne bodo prizadele vseh na enak način. Kapitalizem in prevlada tržnih sil namreč vpeljeta odnose konkurence in rivalstva med vse člane družbe, med posameznike, med delavce, med vodstva podjetij, med državami. Nimamo vsi istih interesov, politike, gospodarska rast nas ne zadevajo vseh na enak način, prav tako interesi vseh članov družbe, zlasti marginaliziranih skupin in delavstva, niso enako zastopani oz. nimajo enakega vpliva na politično odločanje. Kot so pokazale študije, k ekološki krizi največ prispevajo predvsem bogati, velika podjetja, multinacionalke in posredno države, ki s svojimi regulacijami in zakonodajo to omogočajo. A najbolj odgovorni ekološke krize ne plačujejo, plačujejo jo potrošniki predvsem pa revno prebivalstvo in najbolj periferne regije. Šele zdaj je ekološka kriza z vso silo končno vstopila tudi v Evropo. Zdi se, da dokler krize ne zadenejo vladajočih razredov v centralnih državah, ki v rokah držijo realno moč, se nič ne spremeni. Ekološka kriza ne bo prizadela vseh na enak način in nismo vsi v istem čolnu, kot so nas radi prepričevali v začetku epidemije.

Danes se veliko govori o zelenih politikah in gotovo gre za pomembne spremembe. Toda ali te politike res prelamljajo vez z obstoječim sistemom in z neobrzdano, nesocialno in nedemokratično naravo trga? Ali je njihov smoter v vzdrževanju trenutnega sistema s kozmetičnimi popravki? Gre za politike, ki še vedno predpostavljajo, da so trg in privatni akterji najboljši distributerji bogastva in proizvodnje. Medtem pa je koronakriza pokazala, da se zasebni kapital umakne, ko gre za življenja. Nekatere zasebne bolnišnice niso sprejemale bolnih, vse je temeljilo na javnem zdravstvu, na osebju, zaposlenem v javnem sektorju. Obenem je država reševala še kapital. Seveda je bilo prav, da je podjetjem zagotovila pomoč, saj je bilo treba zagotoviti tudi prihodke prebivalstva. A morali bi se pogovoriti o pogojih, pod katerimi se podjetjem, pa tudi bankam, zagotavlja denar. Od obeh bi lahko zahtevali, da skupaj predlagata načrt prehoda v bolj ekološko proizvodnjo itd. Od podjetij bi država morala zahtevati, naj ne odpuščajo, ne znižujejo plač oziroma jih zvišujejo. Kapital mora nositi pretežni del bremena, če ne kar celotnega, pri prehodu v zeleno, demokratično in socialno družbo. Trenutne zelene politike pa kapitalu nič kaj preveč ne nalagajo, temveč ga bolj kot ne božajo.