Čeprav so okrog že znanega trikotnika dekle-mesto-nenaklonjena okolica ponovno nasukane življenjske drame o ljubezni, sovraštvu, družini, prijateljstvu, izgubi, razočaranju, lojalnosti in pomenu izobrazbe, bralec tokrat ne bo stopal po stopinjah Neapeljskega cikla, čeprav ga bosta pripovedni tok in moč zgodbe znova posrkala.

V ospredju je tokrat najstnica Giovanna, ki brezskrbno odrašča v naročju profesorskih staršev. Njeno življenje grobo spodnese prav lastna družina oziroma očetova skrivaj izrečena opazka, da hči postaja vedno grša in vedno bolj podobna njegovi sestri Vittorii, tabuju družine. In ko Giovanna še odkrije, da imata starša zunajzakonske afere in da je verzija o njuni vezi navaden "fake", dokončno izgubi tla pod nogami. V želji, da o sebi in svetu odkrije resnico, se poda iz varnega okolja tako imenovanega boljšega Neaplja v drobovje mesta, kjer v labirintu hrupnih in umazanih ulic, vulgarnega in lepozvočnega dialekta, ekscesivnega, nepotvorjenega čustvovanja živi njena furijasta teta, ki Giovanni s svojo tudi izkrivljeno percepcijo resničnosti na novo odpira oči.

Toda ta resničnost je v primežu družbenega sistema, kjer je pravica privilegij in osebna integriteta malodane iluzija, kar v ljudeh rojeva gnev, saj je takšno resničnost skoraj nemogoče prestopiti. Resničnost je tudi v tem romanu bojno polje za emocionalno in fizično prevlado med spoloma, znotraj posamičnega spola in znotraj družbene hierarhije, in tako kot v Neapeljskem ciklu se morajo liki tudi tu naučiti nositi svoje rane. S tem povezan ključen in tragičen moment nam Elena Ferrante mojstrsko prihrani za konec: ko namreč Giovanna spozna, da je omadeževana tudi njena največja vzornica Giulianna, na videz brezhibno urejeno dekle, ki si z zaročencem skuša ustvariti novo življenju na severu, a si jo je prvič, kot nekakšen upravičenec, vzel advokatov sin, predstavnik neapeljskega parazitskega sloja, ko torej Giovanna spozna, da se v tem mestu prej ali slej moraš umazati, se istemu človeku vda tudi ona. V izmenjavajočem se ritmu plenilca in plena odkljuka prvi spolni akt in naslednji dan zapusti mesto.

Zlagano življenje odraslih je globoko fizičen roman, kjer telesnost, tako prebujajoča se kot tudi odrasla, prevlada nad intelektom. Morda so liki nekoliko nedodelani, a vendarle nepozabni, Giovannino analitično in hkrati vihravo razmišljanje je nekoliko netipično za pubertetnico, Neapelj pa tokrat izpade nekoliko papirnat, kot da bi ga pišoča poznala bolj iz druge roke. A roman je zavarovan z začetkom, kjer avtorica piše, da so vrstice, ki ji želijo splesti zgodbo, velika zmešnjava, zamotana bolečina brez odrešitve. Zgodbi odprtost, ki meji na nedodelanost, zato lahko odpustimo.

Vsekakor velja: Zlagano življenje odraslih je roman o ceni, ki jo plačujemo za izgubo nedolžnosti in za željo preseči svojo zaznamovanost – kar pa je morda človekova največja iluzija.

Iz oddaje S knjižnega trga.